Hits: 68
»Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Takó vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« (Mt 7, 15-20)
Natanko pred tem svari tudi ameriški avtor Dennis Prager v svojem prispevku, objavljenem na prageru.com (https://www.prageru.com/video/is-communism-moral/).
In še nekaj. Zlo primerja z močno svetlobo, ki jo je težko gledati. In Lucifer je bil pred svojim padcem natanko to – prinašalec luči.
Človekovi motivi so veliko manj pomembni kot njegovo vedenje. Vsi vemo, da če ima nekdo dobre namene, a slabo ravna z ljudmi, so njegovi dobri nameni povsem brez pomena.
Kar velja za posameznike, velja tudi za države. Kapitalizem je morda videti manj plemenit kot komunizem – posameznik želi uspeti po svojih najboljših zmožnostih (to je kapitalizem) v primerjavi s tem, da si vsi vse enakopravno razdelijo (to je komunizem). A kapitalizem je ustvaril svobodo in dvignil milijone ljudi iz revščine, medtem ko je komunizem osiromašil milijone ljudi in brez izjeme uničil svobodo.
Kapitalizem, kljub svojim nepopolnostim, omogoča obstoj dostojne družbe. Komunizem, ne glede na svoje izrečene namene, vodi v zlo. In kljub temu vedno več ljudi ignorira ali zanika zlo te ideologije, ki je v roku samo 60 let razvila moderni totalitarizem, odvzela človekove pravice ter mučila in pobila več ljudi kot katerakoli druga ideologija v zgodovini.
Kako lahko to razložimo? Imamo dve opciji.
Ena je nevednost: ljudje preprosto ne poznajo resnice o komunizmu.
Druga je prostovoljna slepota: ljudje poznajo resnico, a se kljub temu odločijo, da jo bodo ignorirali, ker je resnica o komunističnih grozotah preprosto preveč boleča, da bi se lahko z njo soočili.
Glede na stanje našega izobraževalnega sistema lahko domnevamo, da večina ljudi sodi v prvo skupino. Preprosto ne vedo. Zato mi dovolite, da vas seznanim z nekaj dejstvi.
A preden to storim, moram odgovoriti še na eno vprašanje. Zakaj je pomembno, da vsi vedo kaj je komunizem storil?
Trije razlogi:
Prvič imamo moralno dolžnost, da ne pozabimo žrtev komunizma. Tako kot imajo Američani moralno dolžnost da pomnijo žrtve suženjstva, imamo mi enako dolžnost do milijarde žrtev komunizma, še zlasti do stotih milijonov, ki so bili umorjeni.
Drugič. Najboljši način, da preprečimo ponovitev zla je, da se z njim soočimo v vsej njegovi grozi. Dejstvo, da dandanes mnogo ljudi, še zlasti mladih, govori o komunizmu kot opciji za moderno družbo, dokazuje, da ne poznajo moralne zapuščine komunizma. Zato tudi ne čutijo upravičenega strahu pred njim – kar pomeni, da bi se zlo lahko ponovilo.
In zakaj bi se lahko ponovilo? To nas pripelje do tretjega razloga. Voditelji komunističnih režimov in velika večina ljudi, ki so svojim voditeljem pomagali mučiti, zasužnjevati in moriti, so bili skoraj vsi običajni ljudje. Seveda so bili nekateri izmed njih psihopati, a večina ni bila. Kar pomeni, da se lahko katerakoli družba – vključno s svobodnimi – razvije v komunizem ali kakšno podobno zlo.
In zdaj nekaj dejstev. Po podatkih avtoritative Črne knjižice komunizma, ki jo je napisalo šest francoskih učenjakov, izdala pa jo je harvardska univerza v ZDA, navajam število ljudi, ki so jih umorili komunistični režimi – ne vojakov, običajnih civilistov.
Vietnam: 1 milijon. Vzhodna Evropa: 1 milijon. Etiopija: 1,5 milijona. Severna Koreja: 2 milijona. Kampučija: 2 milijona. Sovjetska zveza: 20 milijonov. Kitajska 65 milijonov.
In te ocene so med nižjimi.
In seveda te številke ne opišejo trpljenja stotin milijonov ljudi, ki niso bili umorjeni: sistematičen odvzem pravice do svobode govora, do svobode veroizpovedi, do zasebnega podjetja, do prepovedi potovanja brez dovoljenja partije. Nobenega nekomunističnega sodstva ali medijev, revščina v skoraj vseh komunističnih državah, zaporništvo velikega števila ljudi, in seveda travme, ki jih je doživelo stotine milijonov prijateljev in sorodnikov ljudi, ki so jih usmrtili ali zaprli.
Te številke ne povedo nič o milijonih, ki so zmrznili v obsežnem sistemu sovjetskega zaporniškega sistema v Sibiriji, znanega kot Arhipelag Gulag. Ali o rutinski praksi vietnamskih komunistov, ki so kmete žive zakopali, da bi ostale ustrahovali v sodelovanje s komunisti. Ali o Maovi redni uporabi grozljivih metod mučenja, s katerimi so kaznovali nasprotnike in ustrahovali kmete.
Ljudje zlo povezujejo s temo. A to ne drži. Lahko je gledati temo, zelo težko pa je strmeti v močno svetlobo. Zlo bi zato morali, upoštevajoč dejstvo kako redko ga ljudje v resnici pogledajo, povezovati z izredno močno svetlobo. In tisti, ki se ne soočijo s pravim zlom, si pogosto izmislijo zla, kot so “sistemski rasizem” v Ameriki 21. stoletja, ali “toksično moškost” ali “patriarhat”, s katerimi se je veliko lažje soočiti.
Knjiga psalmov pravi: Vi, ki ljubite Gospoda, sovražite hudo!
Če ne verujete v Boga, lahko rečete tudi takole: Tisti izmed vas, ki imate radi ljudi, morate sovražiti zlo.
Če ne sovražite komunizma, vam ni mar za ljudi, kaj šele, da bi jih imeli radi.
Morda pa bi nam lahko z nasvetom priskočil na pomoč prerok Elija? Da bi nam ponovno pojasnil, da je potrebno v času krize v prvi vrsti zaupati Bogu in zdravi pameti in ne častilcem lažnih bogov.