Hits: 35
Včasih pomislimo: »Zakaj se to dogaja ravno meni? Bog bi moral z mano lepše postopati.« Takšno razmišljanje je zelo nevarno, pa ne zato, ker bi grešili in se zamerili Bogu. On nas razume. Nevarno je zato, ker lahko zaradi občutka krivde končamo v psihični razdvojenosti. Razlika med vernimi in nevernimi namreč ni v tem, kaj se komu dogaja, ampak v tem, kaj lahko kot kristjani naredimo s tem, kar se nam dogaja.
Razvpita vprašanja o zlu in trpljenju so prastara vprašanja in žal brez popolnega odgovora. S temi vprašanji bomo šli v grob in v njih videli navidezni Božji spodrsljaj, saj je to, da dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, običajno razlog za dvom v obstoj vsemogočnega in ljubečega Boga. Namreč, če Bog zla ne more odstraniti, potem ni vsemogočen. Če pa zlo lahko odstrani, pa ga noče, potem ni dober.
Verjetno si ne želimo Boga lutkarja, ki bi z neba vlekel za vrvice, privezane na igralce človeške komedije, zavračal zlo in dopuščal samo dobro. Verjetno si ne bi želeli Boga, ki bi nam na pladnju nudil povsem izdelan svet, kjer bi lahko živeli brez vsakršne nevarnosti; da bi ustvaril ubogljive ljudi, ki bi znali samo ljubiti. Ali bi raje sprejeli ceno svobode, čeprav vključuje tudi trpljenje, ker je ta svoboda neposreden, najlepši in največji dokaz, da smo ljubljeni? Še ptica se v svoji svobodi obrne proti vetru in mu lahko kljubuje, da bi se mogla dvigniti više. Trpljenje, ki nas doleti, nam pomaga, da duša zori. Bog nas je ustvaril svobodne, toda svoboda nam je lahko dana tudi v pogubo. Zlo je na svetu zato, ker smo se v svoji svobodi odločili za zlo. Če pa nam Bog ne bi dal svobode, ne bi bil Bog ljubezni.
Poučna zgodba govori o dečku, ki je prejel v dar lepo stensko uro. Ves ponosen jo je obesil na zid svoje sobe. Pozabil pa je nanjo obesiti uteži. Medtem ko je bil v šoli, je njegova mati na uro skrbno obesila uteži in uro tako spravila v tek. Ko pa je deček prišel domov in to ugotovil, je ves nesrečen zavpil: »O, moja uboga ura, ni pravično, da moraš prenašati tako težko breme. Odvzel ti ga bom.« Tako je tudi storil. In kaj se je zgodilo? Ura se je takoj ustavila in kot da bi govorila: »Zakaj si mi odstranil te uteži? Ali res ne razumeš, da brez njih ne morem delovati, da sem se brez njih zaustavila in postala nekoristna? Samo zaradi uteži grem lahko naprej.«
Mar ni tako tudi v življenju? Kolikokrat ravnamo bolj otročje kot ta deček. V življenju imamo različne težave, stiske in bremena. To so naše uteži. Vendar bi bili brez njih nekoristni in bi se hitro zaustavili. Urini kazalci našega življenja bi kazali napačen čas. Zdi se nam nepravično, ko moramo vse to prenašati, vendar eno brez drugega ne gre. Ravno te uteži so gonilna sila, ki poganjajo uro našega življenja naprej. Zato ni nujno, da je trpljenje samo tragika, ampak se kaže v njem tudi milost. Uteži življenja nam pomagajo, da duhovno in čustveno zorimo in rastemo. Brez trpljenja bi se ura našega življenja zagotovo ustavila. Uteži nas poganjajo v tek, čeprav običajno tega ne razumemo in ne sprejemamo.
Tako kot Jezusove rane je naše trpljenje po eni strani pohujšanje za vero, a po drugi je preizkus vere, znamenje, da je Bog ljubezen, da je zvest, usmiljen, tolažeč. Združeni z vstalim Kristusom smo aktivni subjekti odrešenjskega dela in evangelizacije. Bodimo blizu trpečim kot pričevalci vstajenja.
Z.M.