Views: 51
Tako se je spraševal kralj David. Prav gotovo se tudi me kdaj znajdemo v situaciji, ko smo potrte, in se morda sprašujemo, zakaj. Mogoče imamo celo občutek krivde ob tem in si mislimo: »Kako sem lahko kot kristjanka sploh potrta, ali to pomeni, da ne zaupam Bogu in da je moja vera šibka?« To nam lahko še poveča občutek krivde in kar naenkrat se znajdemo v začaranem krogu, iz katerega se težko prebijemo.
Danes si bomo ogledale primer moža iz Svetega pisma, ki se je prav tako znašel na vrtiljaku potrtosti. Videle bomo, kaj ga je pripeljalo do tja, in kako se je Bog odzval na njegovo potrtost.
To je bil Elija.
Elija je bil prerok živega Boga, ki je živel v času Izraelovega kralja Ahaba. Ahab je bil poročen z Jezabelo, ki je častila lažnega boga Baala in lažno boginjo Ašero. Jezabela je imela 450 Baalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov. Ahab je zapeljal svoje ljudstvo, da se je odvrnilo od Boga, zapustilo Gospodove zapovedi ter častilo Baala in Ašero. V tistem času je že tretje leto vladala huda suša v deželi, ki jo je po Gospodovi besedi napovedal Elija.
Veliko dni zatem, v tretjem letu, se je Eliju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Pojdi, pokaži se Ahábu; poslal bom namreč dež na zemljo.« Elija je šel, da se pokaže Ahabu. Tedaj je bila v Samariji huda lakota. (Prva knjiga kraljev 18,1–2)
Ko je Ahab izvedel, da je prišel Elija, mu je šel naproti in je rekel:
17 Ko je Aháb zagledal Elija, je rekel: »Si to ti, ki spravljaš Izraela v nesrečo?« 18 On pa je rekel: »Nisem jaz spravil Izraela v nesrečo, temveč ti in hiša tvojega očeta, ker ste zapustili Gospodove zapovedi in si šel za Báali. 19 Zdaj pa pošlji ukaz, naj se zbere pri meni na gori Karmelu ves Izrael, tudi štiristo petdeset Báalovih prerokov in štiristo Ašerinih prerokov, ki jedo za Jezabelino mizo!«
20 Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. 21 Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog Gospod, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. 22 Elija je tedaj rekel ljudstvu: »Samo jaz sem ostal izmed Gospodovih prerokov, Báalovih prerokov pa je štiristo petdeset. 23 Naj nam dajo dva junca. Ti naj si izberejo enega, ga razsekajo in položijo na drva, ognja pa naj ne podtikajo. Potem bom jaz pripravil drugega junca in ga položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil. 24 Kličite ime svojega boga, jaz pa bom klical Gospodovo ime: tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »To je dobra beseda!« 25 Elija je torej rekel Báalovim prerokom: »Izberite si junca in ga pripravite prvi, ker vas je veliko! Kličite ime svojega boga, ognja pa ne podtikajte!« 26 Vzeli so junca, ki jim ga je dodelil, ga pripravili, klicali Báalovo ime od jutra do poldneva in prosili: »Báal, usliši nas!« Pa ni bilo ne glasu ne odgovora. In poplesovali so okrog oltarja, ki so ga naredili. 27 Opoldne se je Elija norčeval iz njih in rekel: »Vpijte na ves glas, saj je vendar bog! Se je že kam zamislil ali se odstranil ali pa ima kakšno pot; morda spi, pa se bo prebudil.« 28 Vpili so torej na ves glas in se, kakor je pri njih navada, zbadali z noži in s sulicami, da je po njih tekla kri. 29 Ko je minil poldan, so v blodnjah prerokovali do časa, ko se opravlja jedilna daritev. Vendar ni bilo ne glasu ne odgovora ne uslišanja.
30 Tedaj je Elija rekel vsemu ljudstvu: »Pridite k meni!« Ko je vse ljudstvo prišlo k njemu, je popravil Gospodov oltar, ki je bil razdrt. 31 Elija je vzel dvanajst kamnov po številu rodov sinov Jakoba, ki se mu je zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Izrael bo tvoje ime!« 32 S kamni je zgradil oltar za Gospodovo ime, okoli oltarja pa je naredil jarek, ki bi držal kaka dva mernika žita. 33 Naložil je drva, razsekal junca in ga položil na drva. 34 Nato je rekel: »Napolnite štiri vrče z vodo in jo zlijte na žgalno daritev in na drva!« Potem je velel: »Storite to še enkrat!« Ko so to napravili še enkrat, je ukazal: »Storite še tretjič!« In storili so še tretjič, 35 tako da je voda tekla okrog oltarja. Tudi jarek je bil poln vode.

36 Ob uri, ko se opravlja jedilna daritev, je pristopil prerok Elija in rekel: »Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Izraelov, naj se danes spozna, da si ti Bog v Izraelu in jaz tvoj služabnik in da sem vse to storil po tvoji besedi! 37 Usliši me, Gospod, usliši, da bo to ljudstvo spoznalo, da si ti, Gospod, Bog in da ti spreobračaš njihova srca!« 38 Tedaj je padel Gospodov ogenj z neba in použil žgalno daritev in drva, kamne in prst ter popil vodo v jarku. 39 Vse ljudstvo, ki je to videlo, je padlo na obraz in reklo: »Gospod je Bog, Gospod je Bog!« 40 Elija pa jim je rekel: »Primite Báalove preroke, nobeden izmed njih naj ne uide!« Prijeli so jih in Elija jih je dal odpeljati k potoku Kišónu in jih tam pobiti.
41 Elija je nato rekel Ahábu: »Pojdi gor, jej in pij, kajti že se sliši šumenje dežja!« 42 In Aháb je šel jest in pit. Elija pa se je povzpel proti vrhu Karmela, pokleknil na tla in del obraz med kolena. 43 Potem je rekel služabniku: »Pojdi gor in poglej proti morju!« Šel je, pogledal in rekel: »Nič ni.« Rekel je: »Vrni se, sedemkrat!« 44 Ko je bilo sedmič, je rekel: »Glej, oblaček, majhen kakor moška dlan, vstaja iz morja.« Oni je rekel: »Pojdi gor, sporoči Ahábu: ›Zaprezi in se odpelji, da te ne zaustavi dež!‹« 45 Kakor bi trenil, se je nebo stemnilo zaradi oblakov in vetra in ulila se je ploha. Aháb je sédel na voz in krenil v Jezreél. 46 Nad Elijem pa je bila Gospodova roka; opasal si je ledja in tekel pred Ahábom vse do Jezreéla. (Prva knjiga kraljev 18,17–46)
Tukaj smo videli, da se je Gospod izkazal za edinega pravega Boga. Pokazal je svojo moč ter nemoč Baalovih in Ašerinih prerokov.
Kaj pa se je zgodilo potem?
1 Aháb je povedal Jezabeli vse, kar je storil Elija, in kako je z mečem pobil vse preroke. 2 Jezabela pa je poslala k Eliju odposlanca s sporočilom: »Tako naj storijo bogovi in tako dodajo, če jutri obsoréj ne bom storila s tvojim življenjem, kakor je življenje enega izmed njih!« 3 Zbal se je, vstal in odšel, da si reši življenje.
Prišel je v Beeršébo na Judovem in tam pustil svojega služabnika, 4 sam pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« 5 Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« 6 Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode. Jedel je in pil pa spet legel. 7 Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« 8 Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. 9 Tam je prišel do votline in je tam prenočil.
In glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Kaj delaš tu, Elija?« 10 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.«
11 Pa je rekel: »Pojdi ven in se postavi na gori pred Gospoda.« In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu. 12 In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. 13 Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?« 14 Rekel je: »Ves sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami, kajti Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju.« 15 Gospod mu je rekel: »Pojdi, vrni se po svoji poti proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Hazaéla za kralja nad Arámom, 16 Nimšíjevega sina Jehúja mazili za kralja nad Izraelom, Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle pa mazili za preroka namesto sebe! 17 Kdor bo ušel Hazaélovemu meču, ga bo usmrtil Jehú; in kdor bo ušel Jehújevemu meču, ga bo usmrtil Elizej. 18 Pustil pa jih bom v Izraelu sedem tisoč kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala.« (Prva knjiga kraljev 19,1–18)
Elijevi razlogi za potrtost:
- Strah: Najprej je doživel velik uspeh za Gospoda. Hudič mu je takoj hotel vzeti veselje in ga je napadel z duhom strahu: Jezabela mu je stregla po življenju, zato je pobegnil. (gl. 1 Kr 19,2–3)
- Napačna predvidevanja: »Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo … jaz sam sem ostal …« (v. 10)
- Napačna pričakovanja, kako naj bi deloval Bog: Elija je pričakoval, da bo Bog prišel v viharju, potresu, ognju, a ni prišel na ta način. (v. 11–12)
- Napačna miselnost: Bog je razočaran nad menoj, zato me bo zapustil, ko sem na tleh. To je moj konec. »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje …« (v. 4)
Kakšni so naši razlogi za potrtost?
- Strah: Skrbi nas, vedno nas skrbi. Ali mi bo uspelo vse narediti pravočasno? Ali bodo moji otroci/vnuki hodili po pravi poti? Ali bom imela dovolj denarja do naslednje plače/pokojnine? Ali bom ozdravela? Kaj pa, če ne …? Strah me je jutrišnjega dne, prihodnosti …
- Napačna predvidevanja: Mož ni prišel domov pravočasno, gotovo je imel na poti nesrečo. Ali naj začnem klicati na policijo ali v bolnico? Otroku ne bo uspelo popraviti negativne ocene, gotovo bo imel popravni izpit. Slabo se počutim, gotovo sem zbolela za kakšno hudo boleznijo …
- Napačna pričakovanja, kako naj bi deloval Bog: Če me ima Bog rad, me bo gotovo ozdravil. Otrok bo zvesto hodil z Gospodom, saj vsa ta leta molim zanj. Moj mož bo vedno razumevajoč in me bo potolažil, ko bom v stiski. Dobila bom službo, ki si jo tako želim.
- Napačna miselnost: Spet sem se jezila. Bog se je gotovo že naveličal tega, da ne morem obvladati jeze. Trudila sem se in trudila, a mi ni uspelo. Bog je gotovo razočaran nad menoj in se mu ne da več ukvarjati z menoj. Sploh se mu ne upam približati, ker me je tako sram.
Kako pa se je Bog odzval na Elijevo potrtost?
- Strah: Bog se je odzval z ljubeznijo. Pokazal je, da mu je mar za Elija, ko ga je vprašal: »Kaj delaš tu, Elija?« (1 Kr 19,9) Seveda je vedel, zakaj se skriva, ampak mu je želel dati priložnost, da pove, kako se počuti in zakaj. Ko ga je pomiril s prikazom svoje prisotnosti, ga je ponovno ljubeče vprašal: »Kaj delaš tu, Elija?« (1 Kr 19,13)
- Napačna predvidevanja: Bog je povedal resnico: »Pustil pa jih bom v Izraelu sedem tisoč kot ostanek: vsa kolena, ki niso poklekovala pred Báalom, vsa usta, ki ga niso poljubljala.« (1 Kr 19,18) Elija je mislil, da je ostal edini, ki je častil Boga, vendar mu je Bog povedal, da jih je še sedem tisoč. Proti laži se je boril z resnico.
- Napačna pričakovanja, kako naj bi deloval Bog: Namesto da bi Bog prišel v viharju, potresu, ognju, je prišel v glasu rahlega šepeta. Bog ničesar ne dela na silo, se nam ne vsiljuje, ampak pride krotko in ponižno ter nam nežno šepeta o svoji prisotnosti. Zaupajmo njegovemu popolnemu načrtu za naše življenje.
- Napačna miselnost: Bog ni bil razočaran nad Elijem in ga ni zavrgel. Najprej je potešil njegove potrebe: lakoto, žejo in spanje. Ko se je okrepil, je v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči. Potem ko mu je Bog pokazal svojo prisotnost, mu je dodelil novo nalogo. Mazilil naj bi dva nova kralja – nad Aramom in Izraelom – ter Elizeja za preroka namesto sebe. Dal mu je nov namen in nov cilj, zaupal mu je, da bo še naprej opravljal svoje delo zanj.
Kako vemo, da se Bog ni odvrnil od Elija? Bog je ob koncu Elijevega delovanja v viharju poslal ognjeni voz in ognjene konje, ki so vzdignili Elija v nebo (gl. Druga knjiga kraljev 2,11–12).
Elija sicer ni opravil prvih dveh nalog; njegovo službo je prevzel Elizej, ki ga je Elija namesto sebe mazilil za preroka (1 Kr 19,19–21) Elizej je postavil Hazaéla za sirskega kralja, ki je kasneje postal »palica« nad Izraelom (2 Kr 8,7–13). Jehúja pa je mazilil za kralja nad Izraelom eden izmed Elizejevih učencev. Jehú je udaril Ahaba in njegovo hišo ter se maščeval zaradi njegovega odpada od Boga. Jezabelo pa so pojedli psi na jezreélskem polju in nihče je ni pokopal. (2 Kr 9,1–10)
Kakor Bog ni zapustil Elija, tako tudi nas ne bo zapustil, saj pravi: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil. (Pismo Hebrejcem 13,5b)
Zaupamo lahko vanj, da bo nadomestil naše strahove z ljubeznijo, napačna predvidevanja z resnico, napačna pričakovanja, kako naj bi deloval Bog, z zaupanjem v njegov popolni načrt za naše življenje ter napačno miselnost, kako je Bog razočaran nad nami, s potešitvijo naših potreb in novo nalogo. Dal nam bo tudi vse potrebno, da to nalogo opravimo, od nas pa je odvisno, ali mu bomo poslušni in mu zaupali.
Ko se je David spraševal: Zakaj si potrta, moja duša, in se vznemirjaš v meni?
je pomiril svojo dušo z besedami: Upaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, svojega rešitelja in svojega Boga. (Psalm 42,6–7)
V razmislek:
- S kakšnimi strahovi se borim?
- Kakšna so moja predvidevanja o tem, kaj se dogaja, in kakšna je resnica?
- Ali sem odprta za drugačne načine delovanja Boga, kot sem jih doživela v preteklosti ali kot jih pričakujem?
- Kakšne so moje napačne predstave o tem, kako me vidi Bog?
- Na katerem področju v svojem življenju potrebujem večje zaupanje v Boga?
- Ko nas Bog pokliče k neki nalogi, ali smo mu poslušne in mu zaupamo?
Iz vsebine preučevanja Svetega pisma v ženski skupini Evangelijske krščanske cerkve iz Ljubljane.
Alenka Camloh