Views: 58
»Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. Na njem bo počival GOSPODOV duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. Navdihoval ga bo s strahom GOSPODOVIM, da ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes. Pravično bo sodil siromake, pošteno bo branil stiskane v deželi. Udarjal bo deželo s šibo svojih ust, z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika. Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov. Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna GOSPODOVEGA spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno.« (Izaija 11,1–10)
Današnja Božja beseda govori o malih stvareh. Na začetku prebranega odlomka je naznanjeno: »Tisti dan požene mladika iz Jésejeve korenine, poganjek vzcveti iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov duh.« Prebrana beseda hvali majhnost in daje obljubo, obljubo poganjka, ki bo pognal. In kaj je manjše od poganjka? Ravno na njem pa bo počival Gospodov Duh.
Odrešitev, razodetje, Božja prisotnost v svetu se vedno tako začne; vedno je tako. Božje razodetje se zgodi v majhnosti. Majhnost: bodisi ponižnost, bodisi nepomembnost … mnogo stvari, a v majhnosti.
Veliki se predstavljajo kot močni.
Pomislimo samo na Jezusovo skušnjavo v puščavi, kako se mu je satan predstavil kot močan, gospodar vsega sveta: »Jaz ti dam vse, če ti …«: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« (Evangelij po Mateju 4,9) A Božja logika je, da njegove stvari začnejo poganjati iz enega semena, kot majhne. Poglejmo, kako Jezus naslovi to majhnost.
»Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.‹ Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: ›Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.‹« (Evangelij po Luku 10,21–24)
Iz prebranega odlomka je razvidno, da se Jezus veseli in zahvaljuje Očetu, ker se ni razodel velikim, ampak malim. Pomislimo samo na to, kako je Božji Sin, Kristus vstopil v svet. Kot nebogljeno dete. Ja, prav tam, kjer se nahaja majhnost Boga. Kako nasprotno od človeške logike. V očeh ljudi je to norost.
»Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (Prvo pismo Korinčanom 1,22–25)
Če se kristjani ne podamo na to pot majhnosti, manjka prihodnosti … zrušila se bo. To lahko vidimo pri velikih načrtih v zgodovini, celo kristjani so se hoteli vsiliti, s silo, veličino, osvajanji … A Božje kraljestvo klije v majhnem, vedno v majhnem, majhnem semenu, semenu življenja. Vendar pa seme samo ne more ničesar.
Sveti Duh vedno izbere majhnost, kajti v veliko, v nadutost, v samozadostnost ne more vstopiti. Malemu srcu se zgodi Gospodovo razodetje. Resnični Kristusovi učenci niso tisti, ki se imajo za strokovnjake za teologijo, niti ne tisti, ki vedo mnogo stvari. Če bi bilo to res, bi se imenovali enciklopedisti teologije. Vedo vse, a ne znajo »delati« teologije, kajti »teologija« se dela v ponižnosti, na kolenih, ko postanemo majhni. Pravi pastir, kdorkoli že je, ni pastir, če ne postane majhen. In vsi smo najmanj pastirji svojih duš.
Zastavlja se vprašanje, kako se naj kristjan, ki se čuti majhnega, obnaša pred izzivi sveta, da ne bo živel kot nek bojazljivec. Enostavno tako, da se ne prestrašimo pred velikimi stvarmi, ne prestrašimo se, pojdimo naprej. Kristjan vedno izhaja iz majhnosti. Če se jaz pri svoji molitvi čutim majhnega, s svojimi omejitvami, s svojimi grehi, kakor cestninar, ki je molil zadaj v cerkvi, osramočen … »Usmili se mene, grešnika,« … bom šel naprej. A če misliš, da si dober kristjan, boš molil kakor tisti farizej, ki ni prišel ven opravičen: »Zahvaljujem se ti, Bog, ker sem velik.« Ne, zahvalimo se Bogu, ker smo majhni.
Zavedanje svoje majhnosti pa se najbolje odrazi v tihoti. Ali znamo biti pristno majhni, lahko namreč preizkusimo v tihoti, namenski tišini. Kako? Vstopati v tihoto je nekaj, česar se moramo naučiti. Tihota, ki se je moramo denimo naučiti tudi v trenutnem položaju svetovne zdravstvene krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati.
Kako je Jezus prikazal moč tihote in s tem dovolil, da se Božja veličina razodene postopoma, skozi človeško majhnost?
»Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: ›Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.‹ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ›Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.‹« (Evangelij po Janezu 11,3.4)
Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da »poseže« vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo »molči«? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. Tako kot je rekel uradniku, tvoj sin živi, in je ozdravil bolnega sina od daleč, bi lahko ozdravil Lazarja ali pa ga brez odlašanja obudil od mrtvih. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta Božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? Jezus deluje v molku tudi takrat, ko je bil z učenci v čolnu in je spal.
Čemu ta Božji molk? Čemu molk v raznih preizkušnjah in trpljenju? Lahko rečemo, da se človek loči od drugih živih bitij po tem, da zna trpeti oziroma ker trpljenju more dati smisel in ga s smislom sprejema. Ja, gotovo, človek z Božjo pomočjo to zmore, a še vedno ni lahko trpeti, ni lahko molčati, ni lahko čakati, ni lahko biti majhen. To danes okusijo še posebej tisti, ki nosijo največje posledice zdravstvene krize, ki se je prelevila v družbeno krizo. Čeprav upamo na skorajšnji konec zdravstvene krize, pa se v daljavi že zgrinjajo temni oblaki, ki napovedujejo še globoko ekonomsko krizo in pomanjkanja na vseh trgih, tako energetskih kot tudi prehrambenih. Do kdaj, se morda sprašujemo.
Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi?
Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil.
Poglejmo, kako se Kristus, ki se je dobro zavedal svoje identitete, ni dal pretentati nasprotniku. Zavedal se je svojega namena prihoda na zemljo, a čeprav Bog, na zemlji ostaja zvest cilju: »Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Ni se torej pustil pretentati in podleči prevari nasprotnika, ki mu sporoča: »Zgrabi priložnost in izkoristi ves svoj potencial.«
»Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 ter mu rekel: ›Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.‹ 10 Jezus mu je tedaj dejal: ›Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« (Evangelij po Mateju 4,8–10)
K temu soočenju nas vabi razmišljanje ob današnji Božji besedi. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja v vsej svoji majhnosti odkrivamo namen trpljenja in smrti, kot Božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo. Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu molimo z vero v rešitev, a je Bog po vsej verjetnosti ne bo dal na način, kot jo pričakujemo? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi, se zavedali svoje majhnosti. Ko namreč umiramo sebi, v nas raste Božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo: »Bog, ti že veš, zakaj je to dobro.« Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.
Ja, Bog se razodeva skozi človeško majhnost, ki se je najbolje zavemo v tihoti svojega življenja. Naj nas zato trpljenje in preizkušnje ali celo smrt ne odvračajo od veselja. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati Božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili ali pa ga našli.
Naj vsi v nas prepoznajo, da smo bivališče veličastnega, slavnega Boga, ki dviga in rešuje. »Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno.« (Izaija 11,10)
Z.M.