Views: 98
»Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso, in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo, prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo. Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest.« (Pismo Hebrejcem 10,19–23)
»Tistim pa, ki so jo [Božjo besedo, tj. Jezusa] sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime.« (Evangelij po Janezu 1,12)
Jezus je razumel, kako se je srečati z največjo neprijaznostjo drugih. Sveto pismo nam pravi: »Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi.« (Izaija 53,3) A Jezus ni bil le žrtev trpljenja. Postal je tudi naš zagovornik. Ko je dal svoje življenje, je Jezus odprl »novo in živo pot«, da lahko stopimo v odnos z Bogom (Pismo Hebrejcem 10,20). Za nas je storil, česar mi nikoli ne bi mogli storiti zase, dal nam je brezplačen dar odrešitve, če se pokesamo svojih grehov in začnemo verovati vanj.
Jezus je najboljši prijatelj, kar jih lahko imamo.
Rekel je: »… kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel.« (Evangelij po Janezu 6,37)
Nekateri nam ne pustijo blizu ali nas celo odrinejo, Bog pa je razširil svoje roke za nas preko križa. Kako močan je naš Odrešenik! Zato je pomembno, da se vsak izmed nas odpravi na notranje popotovanje in v sebi odkrije izvire zaupanja v Boga. Za kristjane je nujno, da vedno na novo odgovorimo na vprašanje: »Zakaj verjeti v Boga?« V svetu, kjer je zaupanje v Boga vse manj vidno, osebni odgovor na to vprašanje daje usmeritev našim življenjem.
Da bi lahko živeli zaupanje v Boga, potrebujemo drug drugega. Nihče od nas ne more verovati sam. Zato se moramo o tem pogovarjati s prijatelji, v skupini, s tistimi, ki jih srečamo. Vprašajmo se: »Kako nas zaupanje v Boga lahko ohranja?« Odprimo svoja srca temu neslišanemu sporočilu: Bog, ki je onkraj vsega predstavljivega, je svoje življenje delil v Jezusu in po Svetem Duhu prebiva v vsakem izmed nas. Za mnoge je to sporočilo pretežko, da bi ga razumeli. In nihče ne more trditi, da ga v polnosti razume.
Vendar pa se lahko, ko si vzamemo čas in temu sporočilu pozorno prisluhnemo, v nas nekaj spremeni. Spoznamo, da smo ljubljeni, da naš obstoj ni zgolj slučaj, da je naše življenje dar, da nikoli nismo sami. Hkrati pa se naš odnos z drugimi spremeni. Nič več se nam ni treba samodokazovati in postavljati zidov samoobrambe. Drugi niso več grožnja. In tudi nestanovitnost naših življenj nam ne povzroča več strahu: vodi nas k Bogu.
Nihče ne more živeti, ne da bi se na nekaj zanašal. Nekdo se zanaša na upanje v boljšo prihodnost, drug na ljubezen tesnega prijatelja ali sorodnika, tretji na kopičenje bogastva ali na uspešno kariero. Verovati pomeni zanašati se na Boga, si upati zanašati se na njegovo ljubezen. Bog se nam ponuja v oporo. Potem smo svobodni, da se odpremo prihodnosti in drugim brez strahu.
V življenju se tisočkrat odpravimo na pot, ki od skrbi vodi k trdnemu zaupanju. To je notranji boj. Pomembno je, da se ne ujamemo v strah, zagrenjenost, brezup. Ta notranji boj v nas prebudi ustvarjalno energijo. Prebudi naša srca. Omogoča, da pustimo za seboj, kar nas odtujuje. Obnovi nas k nam samim. Ne dovoli nam, da bi se zadovoljili s povprečnostjo, in nas predvsem vodi k življenju v polnosti. Živeti v polnosti. Bog ne želi ničesar drugega za nas. Jezus jasno reče: »Prišel sem, da bi imeli življenje, in da bi ga imeli v polnosti.« (Evangelij po Janezu 10,10)
Vstajenje Jezusa Kristusa je kot sestavni del Očetovega načrta premagalo smrt, da bi nam vsem zagotovilo nesmrtnost v večnosti. Odkupno žrtvovanje Jezusa Kristusa je vsakemu od nas ponudilo priložnost, da se pokesamo grehov in se v naš nebeški dom vrnemo čisti. Kristusove zapovedi nam kažejo pot in njegovo duhovništvo nam daje moč, da udejanjamo njegove zapovedi, ki so bistvenega pomena, da ta cilj dosežemo. In naš Odrešenik je voljno izkusil vse bolečine in bolezni smrtnikov, da bi vedel, kako nas okrepiti v naših stiskah. Jezus Kristus je vse to naredil, ker ljubi vse Božje otroke. Vse to, kar je naredil, je motivirala ljubezen in tako je bilo od samega začetka, že od stvaritve prvega človeka.
Vse se začne z zaupanjem, ki ga je v nas položil Bog. Od naše odločitve je odvisno, ali bomo dopustili, da se naša življenja prenovijo, tako da sprejmemo pogled zaupanja, s katerim Bog gleda vsakega izmed nas kot svoje ljubljene otroke.
Molitev:
Aba, Oče, o Bog usmiljenja, edino ti sam mi moreš odpustiti. Ti me nikoli ne zavrneš, ko se skesan napotim k tvojemu usmiljenemu srcu, ki še nikogar ni zavrnilo. Gospod, prosim te, reši me vsega zla! Prosim za vse tiste, ki jih ti ljubiš, pa ne znajo ljubiti tebe. Naj bodo očiščeni in ozdravljeni, naj bodo tudi oni osvobojeni vsega zla. Pridi, Jezus, pridi in prebivaj v mojem srcu. Odpusti mi moje napake, Gospod, in dovoli, da počijem v tebi. Ti si moje Zavetje, moj Odrešenik, moja Luč! Vate zaupam. Jezus, moja edina ljubezen. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.