Views: 47
Ko smo nemočni
»Kajti Bog, ki je rekel: ›Iz teme bo zasvetila luč,‹ je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu. Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje. Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo in zato tudi govorimo. Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse. Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo. Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja. Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave, ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.« (Drugo pismo Korinčanom 4,6–18)
Biti močan, to je velelnik sedanjih dni. Tisti mišičnjaki iz revij so se preselili med nas, fitnes, proteini, »ulična vadba« in podobne stvari v imenu zdravja hodijo med nami in nam vzbujajo slabo vest. Ne tistim bolj rejenim, ampak tistim, ki smo se v šoli vedno čutili majhne, ponižane, zaničevane, češ, zdaj lahko postanem drugi Peter Klepec. Vsi te bodo spoštovali, ko boš z brezo z lahkoto udrihal po sovražnikih in jih pometal pred seboj. In res je tako. Seveda ni tako samo pri fiziki, tudi moč v besedah in moč v dejanjih, v potezah, v odločitvah šteje. Nenazadnje od mene v teh vrsticah pričakujete nekaj močnega, ni res?
Ko sem imel priložnost obiskovati svojo ostarelo in obolelo mamo v domu za ostarele, sem tam srečeval ljudi brez moči, ljudi, ki jih je življenje spravilo na tla. Tako podobni smo si, čeprav jaz »mlad« in zdrav, vendarle večkrat čutim nemoč pri svojem delu, veliko stvari gre po svoje, ne tako, kot sem si zamislil. Ene me presenetijo, za druge preprosto nimam več moči, veliko priložnosti zamudim, marsikaj v svojih odločitvah zgrešim. In ko se soočiš z vso brutalnostjo moči sveta, z mašinerijo, ki gre vsa nasproti tvojemu delu, ko vidiš, da pred njim s svojo krhko in nerodno besedico nimaš nobene možnosti, kaj naj? Se ne počutiš kot popolnoma nepotrebna, ničvredna smet? Kako velikokrat se v službi, ko se stemni, najdem pred oknom, ko zrem na bližnjo cesto, preštevam maloštevilne avtomobile in v mislih mi brni: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli.« (Evangelij po Luku 5,5) Vem, tam zunaj je še vsa nemoč staršev, učiteljev in vzgojiteljev današnjega časa, ki izpira mreže, gleda njihovo praznino in si misli enako.
Ko se srečujem z ljudmi, ki bi jim želel, a jim ne morem pomagati, nemočen z nemočnimi, spoznavam, da je vse, kar lahko naredim, to, da sem tam, da ne grem proč, čeprav bi lahko šel, da ostajam tam tak, kot sem, tudi s svojo tišino, če nimam drugega. To je moja največja moč, verjetno tudi največ, kar lahko naredim kot starš, kot vzgojitelj, kot človek. Grem, nemočen, za njim (Lk 5,11): naredim, kar moram in kar lahko, in potem prepustim svoje prazne mreže. Ker Bog deluje predvsem tam, kjer je človekova nemoč.
Poslušajte, kako glasno kričijo splavljeni otroci, pa tisti nedolžno umorjeni, poglejte, koliko slabe vesti prebudijo bolni in ostareli, ki jih vlačimo na obrobja mest, poglejte, kako zelo se bojimo mrtvih, ki jih upepeljujemo, poglejte, koliko energije se potroši za to, da bi se utišala resnica, pa boste videli, kako veliko moč ima nemoč. Nemočni ljudje zato nismo odpad sveta. Smo vhod Boga v naš svet, ki ga potrebuje bolj kot kadarkoli. Ampak samo, ko smo nemočni … »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.« (Drugo pismo Korinčanom 4,7)
Molitev:
Gospod, zahvaljujem se ti za vse, kar mi podarjaš. Veselim se tvoje ljubezni. Naj bo moje veselje nad tvojo ljubeznijo veselje tudi za druge. Naj bo moje prizadevanje za dobro vsem v spodbudo. Vem, ti si z menoj. Hvala ti! Naj me skrbi ne vznemirjajo in begajo. Naj izražam svoje želje tebi in se ti v molitvi in prošnjah zahvaljujem. Tvoj mir naj bo v meni in mojih prijateljih. Mir, ki presega moj razum, naj varuje moje srce in moje misli v Kristusu Jezusu. Naj bo v mojih mislih vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je krepostno in hvalevredno. Tvoja milost naj me vodi po poti tvoje ljubezni v trpljenju in veselju. In ti, Aba, Očka, Bog miru, bodi z menoj. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.