Views: 51
»Ko je to slišal nekdo izmed tistih, ki so sedeli pri mizi, mu je rekel: ›Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!‹ 16 On pa mu je rekel: ›Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo. 17 Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. 18 Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: »Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!« 19 Drugi je dejal: »Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!« 20 Spet drugi mu je rekel: »Oženil sem se in zato ne morem priti.« 21 Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: »Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.« 22 Služabnik je rekel gospodarju: »Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.« 23 Tedaj je gospodar rekel služabniku: »Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. 24 Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje.«‹« (Evangelij po Luku 14,15–24)
V današnjem odlomku iz Evangelija po Luku je Jezus na besede »Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!«, ki jih je izrekel eden izmed gostov pri farizeju, odgovoril s priliko.
Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil, pripoveduje prilika. Prvi povabljenci niso želeli iti, ker jih ni zanimala ne večerja ne ljudje ne Gospodovo povabilo: prevzeli so jih njihovi lastni opravki, ki so bili močnejši od povabila. Nekdo je kupil pet jarmov volov, drugi njivo, spet drugi se je poročil. Skratka, spraševali so se, kakšno korist bi lahko imeli. Bili so prezaposleni, kakor mož, ki je zgradil nove kašče, kamor bi spravil svoje dobrine, a je še isto noč umrl.
Tako so bili navezani na lasten interes, da jih je to privedlo do notranje nesvobode, da niso bili sposobni razumeti zastonjskosti povabila.
Če ne razumeš zastonjskosti povabila Boga, ne razumeš ničesar.
Pobuda Boga je vedno zastonjska. Kaj je treba plačati, da greš lahko na to večerjo? Vstopnica je »biti bolan«, »biti ubog«, »biti grešnik« … Tako lahko vstopiš, to je vstopnica: biti v potrebi tako na telesu kot na duši.
Po eni strani gre za držo Boga, ki ne zahteva nobenega plačila in potem reče služabniku, naj pripelje revne, pohabljene, dobre in hudobne. Gre za zastonjskost, ki nima meja; Bog sprejme vse. Po drugi strani pa vidimo, da tisti, ki so bili povabljeni prvi, ne razumejo zastonjskosti. Podobna logika je tudi v priliki o izgubljenem sinu, ko starejši sin ne želi iti na praznovanje, ki ga je oče pripravil za njegovega brata, ki je odšel od doma: on tega ne razume.
»Ampak ta je zapravil ves denar, zapravil je dediščino s pregrehami in ti mu prirejaš zabavo? In jaz, ki sem veren kristjan, ki redno hodim na bogoslužja vsako nedeljo, ki opravim stvari – meni pa nič?« Ta ne razume zastonjskosti odrešenja, misli, da je odrešenje sad logike »jaz plačam in ti me odrešiš«. Plačam s tem, s tem, s tem … Ne, odrešenje je zastonjsko! In če ne vstopiš v to dinamiko zastonjskosti, ne razumeš ničesar.
Odrešenje je Božji dar, na katerega se odgovori z drugim darom, z darom svojega srca.
Tisti, ki mislijo na lastne koristi, takoj ko slišijo govoriti o darovih, pomislijo na povračilo: zdaj bom dal jaz njemu darilo, ob drugi priložnosti pa ga bo dal on meni. Gospod pa ne zahteva ničesar v zameno: le ljubezen, zvestobo, kot je on ljubezen in kot je on zvest. Odrešenja se ne da kupiti, preprosto je treba vstopi na svatbo. »Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu«: to je odrešenje.
Tisti pa, ki niso pripravljeni vstopiti na gostijo, se čutijo gotove v sebi. Izgubili so čut za zastonjskost, čut za ljubezen. Izgubili so še večjo in lepšo stvar in to je zelo slabo: izgubili so sposobnost, da bi se čutili ljubljene.
In ko izgubiš
– ne torej sposobnosti ljubiti, ker je to mogoče tudi ponovno pridobiti, temveč sposobnost čutiti se ljubljenega –, ni več upanja; takrat si izgubil vse. Lepo je biti ljubljen, a če ne čutiš TEGA, nobena zveza nima prihodnosti. Ne zveza s partnerjem, še manj pa zveza s Kristusom, ženinom duhovne neveste. V čem je problem? Pogosto se preveč osredotočamo na to, kakšna oseba bi naj mi bili. Ali sem dovolj dober? Bodisi da gre za to, da pritegnemo novo ljubezen ali pa skušamo doseči, da nas neka oseba sprejme, smo zmeraj nagnjeni k temu, da spregledamo ključni vidik vseh ljubečih razmerij in odnosov: občutek varnosti. Če se v razmerju počutiš ljubljeno ali ne, je ena stvar. A to ključno vprašanje je tesno povezano še z nečim. Se hkrati počutiš varno? Ne zgolj »varno« v fizičnem smislu, ampak tudi čustvenem. Se počutiš dovolj varno, da si popolnoma takšen, kot si; ranljiv in brez »zidov« okoli sebe, ki te ščitijo? Varna ljubezen pomeni približati se ljudem, ki jih imaš rad, da postaneš njihovo zavetje oziroma oseba, na katero se lahko zanesejo v tem kaotičnem svetu. Varna ljubezen nima nobenih predpogojev, razen tega, da ljudi, ki jih imaš rad, sprejmeš z odprtimi rokami in jim stojiš ob strani. To pomeni ustvarjati prostor ranljivosti brez predsodkov, iskrenosti brez groženj in ljubezni brez pogojev.
Zato moramo razmišljati, ali se ob našem Gospodu počutim ljubljenega, se tega zavedam? On namreč pravi: »Povem vam, želim, da se moja hiša napolni!« Razmišljati o tem Gospodu, Očetu, Ženinu, ki je tako velik, ki je tako ljubezniv in ljubeč, da v svoji zastonjskosti želi napolniti hišo. Zato prosimo Gospoda, naj nas obvaruje, da ne bi izgubili sposobnosti čutiti se ljubljeni.nešteto takšnih klavrnih zgledov.
Z.M.