Hits: 4
»Od takrat je Jezus začel svojim učencem kazati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in biti tretji dan obujen. Peter pa ga je vzel k sebi in ga začel grajati: ›Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!‹ On pa se je obrnil in rekel Petru: ›Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.‹ Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: ›Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.‹« (Evangelij po Mateju 16,21–27)
Današnji odlomek govori o enem temeljnih sporočil našega odrešenja. Kar je Jezus govoril, je tudi izpolnil. Pa pomislimo, kako je Jezus izpolnil logiko, o kateri govori: »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Kot pravi apostol Pavel, je Jezus prevzel podobo hlapca in nam postal podoben v vsem, razen v grehu. Zakaj? Ker je pokazal na najvišje dostojanstvo, ki ga ima človek in ga more dosegati prav vsak! To je dostojanstvo, ki nam ga daje LJUBEZEN, ljubezen, ki pomeni umiranje sebi, življenje za druge, darovanje. Izgubiti svoje življenje pomeni torej umreti lastnemu egoizmu in zaživeti za druge. Jezus to dovrši tako, da se rodi v jaslih, živi v tišini tesarske delavnice nazareške družine in umre na križu. Brez iskanja lastne pomembnosti in brez ugodja, v popolnem darovanju. Odpove se svojemu božanstvu, postane človek in ponovno pridobi kraljevsko in Božje dostojanstvo s smrtjo na križu.
Kaj je torej življenje in kaj je križ, ki ga moramo vzeti nase? Križ ni bolezen, delo, zakonsko življenje, družinsko življenje, biti samski, biti kristjan itd. To so le stanja, ki jih prinaša življenje, ki jih sprejemamo kot normalna in so seveda povezana tudi z določenimi napori. A ti napori niso križi, o katerih govori Jezus. Jezus govori o križu, ki tem stanjem daje novo življenje. Križ, o katerem govori Jezus, je križ odpovedovanja svoji volji, da bi sprejeli Božjo.
Kaj konkretno pomeni sprejeti križ, umreti življenju, da bi življenje prejeli?
- Otrokovo učenje je njegova osnovna naloga, to ni križ, o katerem govori Jezus. Križ je v odpovedovanju temu, da bi počel, kar se mu zahoče. Za otroka, ki mu v šoli gre dobro, je mogoče križ, o katerem Jezus govori, čas in energija, ki naj bi jo otrok porabil za pomoč sošolcem, ki jim gre slabše. Je križ zavzete ljubezni, da talente, ki jih je Bog dal, delijo z drugimi. Tisti pa, ki mu učenje ne gre, naj bi vztrajal v učenju, hkrati pa razvijal v sebi sočutje do bližnjih. Ne more jim pomagati pri učenju, lahko pa razume njihove druge stiske. Mar ne bi bilo to čudovito pričevanje Božjih otrok!?
- Mladi si želijo življenja, ki bo lahko in prijetno, brez napora, polno uspehov in ugodja. To je strup za človekovo dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je prav v tem, da človek ni zvezan z nagonom, ampak sam upravlja čustva in želje. Odpovedati se praznemu življenju je nujno, da bi mogli sprejeti drugačno življenje. Križ za mlade, ki hočejo hoditi za Jezusom, je plavanje proti toku. Razvijanje pristnih vrednot in vztrajanje v hrepenenjih po pravi ljubezni. Križ je, da si čuden, ker si drugačen. A prav to je lepota pristne, žive in ustvarjalne mladosti.
- Zakonci pogosto razumemo križ kot zvestobo vztrajanja v zakonu. To ni križ, o katerem Jezus govori. To je standard, ki ga zahteva že samo pravo in veleva Božja zapoved: »Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« (Evangelij po Mateju 19,6) Resničen križ je v vztrajanju v iskanju edinosti, v katero sta poklicana. Kako lepo bi bilo, da bi rekli za krščanske zakonce – poglejte to lepoto zakonskega življenja, lepoto vesele in svobodne ljubezni v darovanju.
- Starši pogosto razumemo vrhunec svojega življenja v tem, da spravimo k samostojnosti svoje otroke. Toda to zna tudi žival. Vzgojiti otroke, ki bodo sledili Božji logiki, ki se bodo veselili Božje podobe v sebi, Božjega otroštva, pa je konkreten zalogaj. Je križ vsakodnevnega napora za tisto več. Je boj za resnično, dobro, lepo in eno, v vsakem trenutku.
Živeti tisto več je torej živeti Božjo logiko. Logiko odpovedovanja sebičnosti, da bi postajali vedno bolj ljudje. Ljudje, ob katerih je prostor za bližnjega. Kjer se vsak počuti sprejet in ljubljen in kjer ni prostora za pokvarjenost in razčlovečenje zaradi samovolje in sebičnosti.
Z.M.