Views: 121
»Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.« (Pismo Rimljanom 15,13)
Zdravstvena situacija v svetu se vse bolj zaostruje. Novice o koronavirusu so čedalje slabše. Na pohodu je domnevno nova različica virusa, ki so jo poimenovali Omikron. Ómikron (grško: όμικρον; velika črka: Ο, mala črka: ο je petnajsta črka grške abecede. Grško ime omikron pomeni dobesedno mali O (Ο μικρον) za razliko od črke omega, katere ime pomeni veliki O (Ω μέγα). Čeprav lahko le upamo, da gre resnično za zadnjo mutacijo virusa, pa »očitno še ni čas za verzijo Omega ali veliki O, saj smo šele pri majhnem o«. Ali se pač bližamo velikemu finalu krize? Priče smo velikemu ustrahovanju celotnega človeškega rodu in spoštovanje pravice do ugovora vesti, ene temeljnih človekovih pravic, je na resni preizkušnji. Na pohodu so namreč vse glasnejše napovedi o obveznem cepljenju (Avstrija, Nemčija). Tudi pri nas je v postopku sprejemanje zakona PKP10, skozi katerega se pripravlja podlaga za uvedbo morebitnega obveznega cepljenja. Predlaga se tudi namreč, da bi se uvedle denarne odškodnine za tiste, ki bi po prejemu cepiva (oziroma zdravila) proti covidu-19 utrpeli resno in trajno zmanjšanje življenjskih funkcij. Takšno določilo pa je smiselno le v primeru, ko je cepljenje obvezno. Dokler cepljenje ni obvezno, nihče, ne država, ne proizvajalec ne prevzemajo nikakršne odgovornosti. Ja, napovedi razvoja zdravstvene krize so vse prej kot obetavne.
Posledično tudi gospodarski obeti niso dobri. Nasploh se dogajajo družbene spremembe. In to z veliko hitrostjo. Umirjeno bivanje je čez noč postalo malodane kaotično. Ritem življenja, ki smo ga še pred letom in pol imeli v svojih rokah, je podivjal. Z vsakim dnem težje dohajamo vse spremembe, ki se dogajajo in smo jim podvrženi. Če z vsemi močmi nekako uspemo obvladovati svoj vsakdanjik, pa v sebi postajamo vse bolj izmučeni. Morda ni naključje, da so Združeni narodi uvedli svetovni dan duševnega zdravja, ki je bil 21. oktobra. Duševno zdravje postaja dobrina, saj ga je v teh turbulentnih časih težko ohranjati. Če ne drugega, nas vsakodnevne novice in razmere navdajajo s strahom. Ali sem se okužil? Ali sem okužil koga drugega? Ali bo zaradi mene kdo umrl? Ali sem komu povzročil nepotrebne preglavice, ker nisem ravnal premišljeno? Zakaj sem moral zboleti? Kako naj premagam napetost, v katero me potiska bliskovit tempo življenja?
Kristjani imamo glede vseh teh vprašanj velikansko srečo. Pa ne zato, ker kristjani teh težav nimamo, ampak ker verjamemo v Boga, ki ta vprašanja zelo dobro razume. Bog, ki ga častimo, je namreč izkusil, kaj pomeni živeti v strahu. Božji Sin, Jezus Kristus, je na svoji koži občutil vse hudo tega sveta, celo preganjanje, zasramovanje, izdajstvo in nasilno smrt pri »rosnih« 33 letih. Tudi Jezus je spoznal občutke stresa, napetosti, strahu, bojazni, skrbi. Jezusu v življenju ni bilo prizaneseno in je dodobra izkusil, kaj pomeni biti vznemirjen in v duši razrvan. Družbene razmere, v katerih je bival, so bile kaotične, takratna situacija je bila težka kot pred vojno. In tako – kot marsikdaj nam danes – je tudi Jezusu Kristusu, Božjemu Sinu, žalost vzela vso voljo do življenja. V Getsemanskem vrtu je doživljal pravo osebno dramo čustvenih bolečin.
»Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: ›Sédite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil.‹ S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: ›Moja duša je žalostna do smrti. Ostanite tukaj in bedite z menoj!‹ In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: ›Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.‹« (Evangelij po Mateju 26,36–39)
A je kljub duševni stiski in fizičnemu nasilju ohranil ljubezen do ljudi in spoštovanje do Boga. Do smrti je ostal poslušen Bogu Očetu, ki ga kljub sramotni iznakaženosti na križu ni zapustil. Podobno tudi nas Bog ne bo nikoli zapustil, kljub temu, da nas preveva strah in zaradi zaskrbljenosti nimamo nobenega upanja več. Bog nas razume in vsakemu izmed nas pravi: »Ne boj se, saj sem s teboj.« In nato doda: »Okrepil te bom in ti pomagal.«
»Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: ›Ne boj se, samó veruj!‹« (Evangelij po Marku 5,36)
»Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo.« (Evangelij po Luku 12,32)
»Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti.« (Izaija 41,10)
Naš Bog je terapevtski Bog, ki mu je mar za naše duševno zdravje kot tudi za telesno blagostanje. Nikakor nas ne obsoja, če nas je strah in če smo zaskrbljeni. Pa tudi za naše napake in zgrešene odločitve, ki jih obžalujemo, nas nikakor noče kaznovati ali nam karkoli glede njih očitati. Naš Bog je Bog usmiljenja in tolažbe in nam odpušča. Naš Bog je namreč Bog, ki rešuje; ni bog, ki ustvarja dodatne probleme, ampak je Bog, ki ponuja nove rešitve. Naš Bog nas z besedami: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši« (Evangelij po Janezu 14,27) rešuje vseh krivd in napetosti. Z besedami »Ne skrbite za jutri … Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Evangelij po Mateju 6,34) nas rešuje vrtinca skrbi in pretirane zaskrbljenosti. Z besedami »Vso svojo skrb vrzite nanj, saj on skrbi za vas« (Prvo Petrovo pismo 5,7) nas nagovarja, naj mu povsem zaupamo in se rešimo negotovosti tega sveta in vsakdanjega življenja.
V Svetem pismu lahko najdemo pričevanje človeka, ki je zaupal Bogu in mu poveril svoje skrbi in strahove. Dejal je: »Iskal sem Boga in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.« (Psalm 34,5) Besede tega človeka nam lahko vlijejo upanja in dajo moči, da poskusimo tudi mi na tak globok način zaupati Bogu. Škoda bi bilo zamuditi tako veliko priložnost. Sploh zato, ker je stiske, strah, skrbi, nemir, žalost, obup in vse, kar je podobnega, tako enostavno »vreči« na Boga. To se lahko naredi v tem trenutku, takoj, zdaj. Kako? Tako, da svoje želje in skrbi in sploh vse, kar nas teži, izrazimo Bogu z molitvijo in prošnjo. In to je nekaj, kar lahko počnemo ves čas in ob vsaki priložnosti. Kajti »Bog je blizu« (Pismo Filipljanom 4,5). Zagotovo je blizu, saj je Božji Sin, Jezus Kristus, izkusil vse bolečine človeškega življenja in lahko sočustvuje z nami. In kdo pozna bolj sočutnega in usmiljenega Boga, ki nam je ves čas tako blizu in se nam povsem približa, kadarkoli ga kličemo? Hvala Bogu, da se nam je približal, da ga lahko prosimo za vsakršno pomoč.
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, prosim te, usmerjaj me in spremljaj me pri mojem razločevanju zunanjih in notranjih glasov, ki trkajo na mojo vest, čustva in razum. Prosim te, Sveti Duh, mogočno deluj v meni. Predajam ti vsa svoja čustva in te prosim, da jih navdihneš s čisto pravo svobodo resnice. Oče, pred vrati stojim. Ali res želiš, da vstopim? Gospod, vedno si bil moj vodnik, vedno si me spremljal. Če ne bi bil navzoč v mojem življenju, potem danes ne bi stal tukaj. In ti me vidiš, ti me gledaš. Prav zdaj, ta trenutek stojiš ob meni, kot ljubeč Oče, kot dober Brat, kot najboljši Prijatelj. Želiš mi dobro. Še malo in videl bom, kaj si mi namenil tokrat. Ljubim te, ker si me ti prvi ljubil. Hvala ti za vodstvo v teh negotovih časih! Prosim te za ljubezen, ki se bo zmogla zoperstaviti vsemu posvetnemu, sovraštvu, maščevalnosti, življenjskim razočaranjem. Prosim te za ljubezen, ki je močnejša od smrti. Ti imaš ljubezni v obilju. Tvoja ljubezen je neizmerna, popolna. Ti sam si ljubezen. Gospod, daj mi popolno ljubezen, ki je tvoj dar! Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.