Hits: 13
Kristusa. 4 Vedno se za vas zahvaljujem svojemu Bogu za Božjo milost, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5 kajti v njem ste vsestransko obogateli v vsej besedi in v vsem spoznanju. 6 Pričevanje o Kristusu se je namreč med vami utrdilo, 7 tako da vi, ki pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ne pogrešate nobenega daru milosti. 8 On vas bo tudi do konca utrdil, da boste brez krivde na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. 9 Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom.« (Prvo pismo Korinčanom 1,3–9)
Pavel nakazuje predmet pričakovanja. Kateri je? »Razodetje Gospoda« (v. 7). Apostol vabi korintske kristjane in tudi nas, da osredotočimo pozornost na srečanje z Jezusom osebno. Za kristjana je najpomembnejše nenehno srečanje z Gospodom, biti z Gospodom. Tako navajeni biti z Gospodom življenja se pripravljamo na srečanje, ko bomo z Gospodom v večnosti. Ta dokončen cilj bo prišel ob koncu sveta. Prihaja pa tudi vsak dan, da bi lahko z njegovo milostjo v svojem življenju in v življenju drugih delali dobro. Naš Bog je Bog, ki prihaja. Ne pozabimo tega. Bog je Bog, ki prihaja, nenehno prihaja. On ne razočara našega pričakovanja! Gospod nikoli ne razočara. Morda nas pusti čakati. Pustil nas bo kakšen trenutek čakati v temi, da bi zorelo naše upanje, toda nikoli ne razočara. Gospod vedno pride, vedno je ob nas. Včasih se ne da videti, vendar vedno pride.
Prišel je v točno določenem zgodovinskem trenutku in je postal človek, da bi nase sprejel naše grehe. Ob božiču obhajamo ta Jezusov prvi prihod v zgodovinskem trenutku. Prišel bo ob koncu časov kot sodnik vesoljstva. Prihaja pa tudi tretjič, na tretji način. Prihaja tudi vsak dan obiskat svoje ljudstvo, obiskat vsakega moškega in vsako žensko, ki ga sprejme v Besedi, v bratih in sestrah. Jezus, kot pravi Sveto pismo, je pred vrati in trka. Vsak dan je pred vrati našega srca. Trka. Znamo prisluhniti Gospodu, ki trka? Danes nas je prišel obiskat, zato trka na tvoje srce z nemirom, z idejo, z navdihom. Prišel je v Betlehem, prišel bo ob koncu sveta. Toda vsak dan prihaja k nam. Bodimo pozorni, opazujmo, kar čutimo v srcu, ko Gospod trka.
Dobro vemo, da je življenje sestavljeno iz višin in nižin, iz svetlobe in senc. Vsakdo od nas doživlja trenutke razočaranj, neuspehov in zbeganosti. Poleg tega pa stanje, ki ga živimo, zaznamovano s pandemijo in vojno, poraja v mnogih zaskrbljenost, strah in pobitost. Pri tem tvegamo, da zapademo v pesimizem, tvegamo, da zapademo v to zaprtost in apatičnost. Kako moramo odreagirati pred vsem tem? Po navdih za naše pričakovanje pojdimo k Psalmu 32, ki nam predlaga tole: »Naša duša pričakuje Gospoda, on je naša pomoč in naša obramba. Zares, v njem se naše srce raduje, kajti v njegovo sveto ime zaupamo. Tvoja dobrota, GOSPOD, naj bo nad nami, kakor smo upali vate.« (Psalm 32,20–22) Duša v pričakovanju, torej zaupljivo pričakovanje Gospoda naleti na uteho in pogum v temnih trenutkih bivanja. Od kod izvira ta pogum in zaupljivo zanašanje? Od kod se rodita? Rodita se iz upanja. Upanje pa ne razočara. To je vrlina, ki nas vodi naprej, gledajoč na srečanje z Gospodom.
To je čas, ko si lahko naše upanje okrepimo in se nanj nenehno sklicujemo. Spominja nas na navzočnost Boga v zgodovini, da jo pripelje do njenega poslednjega smisla in pripelje do njene polnosti, da je Gospod Bog, da je Jezus Kristus Gospod. Bog je navzoč v zgodovini človeštva, je »Bog z nami«. »Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.« (Evangelij po Mateju 1,23) Bog ni daleč, vedno je z nami do takšne mere, da večkrat trka na vrata našega srca.
Bog hodi ob nas, da bi nas podpiral. Gospod nas nikoli ne zapusti. Spremlja nas med našimi pripetljaji življenja, da bi nam pomagal odkriti smisel poti, pomen vsakdanjika in vlivati pogum med preizkušnjami in bolečinami. Med nevihtami življenja nas Bog vedno drži za roko ter nas rešuje pred grožnjami. To je lepo, zares lepo. V Peti Mojzesovi knjigi je zelo lep odlomek, ki ga prerok izreka ljudstvu. V tem odlomku z retoričnimi vprašanji Izraelce spominja, kako enkraten je njegov odnos z njimi: »Pomislite, katero ljudstvo ima svoje bogove tako blizu, kot imaš ti mene?«
Nihče, samo mi kot del Božjega ljudstva imamo to milost, da imamo Boga tako blizu sebe. Mi pričakujemo Boga, upamo, da se razodene. Tudi on upa, da se mu iskreno razodenemo. Razodenemo? Ja, prosimo ga, da nam skozi razodevanje naših src drugim pomaga uresničiti nalogo Jezusovih učencev, ki jo je nakazal apostol Peter. Katera je ta naloga? Vsakemu, s katerim pridemo v stik, dati razlog za upanje, ki je v nas:
»Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« (Prvo Petrovo pismo 3,15)
Z.M.