Views: 32
Božji molk in Veselje vstajenja
»Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: ›Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.‹ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ›Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.‹ Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: ›Pojdimo spet v Judejo.‹ Učenci so mu dejali: ›Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?‹ Jezus je odgovóril: ›Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.‹ To je rekel, in nato jim je dejal: ›Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.‹ Učenci pa so mu rekli: ›Gospod, če spi, bo ozdravél.‹ Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: ›Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!‹ Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: ›Pojdimo še mi, da umremo z njim!‹ Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.
Marta je tedaj rekla Jezusu: ›Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.‹ Jezus ji je rekel: ›Tvoj brat bo vstal.‹ Marta mu je dejala: ›Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.‹ Jezus ji je rekel: ›Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?‹ Odgovorila mu je: ›Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.‹ In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: ›Učitelj je tukaj in te kliče.‹ Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti. Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: ›Kam ste ga položili?‹ Rekli so mu: ›Gospod, pridi in poglej!‹ Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: ›Glejte, kako ga je imel rad.‹ Nekateri izmed njih pa so dejali: ›Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?‹ Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: ›Odstranite kamen!‹ Marta, sestra umrlega, mu je dejala: ›Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.‹ Jezus ji je rekel: ›Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?‹ Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: ›Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.‹ In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: ›Lazar, pridi ven!‹ In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: ›Razvežite ga in pustíte, naj gre!‹ Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.« (Evangelij po Janezu 11,1–45)
Ob tem odlomku se sprašujem, ali se ob tem, kar se nam dogaja, lahko bolj poglobljeno učimo tišine oz. tihote, ki nas uči sprejemati in nositi trpljenje, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu. Tihota, ki se je moramo naučiti v trenutnem položaju svetovne zdravstvene krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati. O takšni tihoti govori tudi današnji odlomek. Poglejmo ga od bliže.
Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da »poseže« vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo »molči«? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. Tako kot je rekel uradniku, tvoj sin živi, in je ozdravil bolnega sina od daleč, bi lahko ozdravil Lazarja ali pa ga brez odlašanja obudil od mrtvih. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta Božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? Jezus deluje v molku tudi takrat, ko je bil z učenci v čolnu in je spal.
Ali se ob tem navideznem Božjem molku zavedamo, da verjetno naše prošnje, ki jih naslavljamo na Boga, da naj se pandemija čim prej zaključi, ne bodo tako kmalu uslišane? Zakaj moramo tudi to verjetnost vzeti zares?
Ker verjetno vemo, da nas Bog ne bo uslišal tako, kot ga prosimo, ampak nekako drugače. Ker verjetno vemo, da bo ta pandemija šla svojo pot, dokler bo Bog dopustil.
Čemu ta Božji molk? Čemu molk v raznih preizkušnjah in trpljenju? Ob tem razmišljam, da se človek loči od drugih živih bitij po tem, da zna trpeti oz. ker trpljenju more dati smisel in ga s smislom sprejema. Ja, gotovo, človek z Božjo pomočjo to zmore, a še vedno ni lahko trpeti, ni lahko molčati, ni lahko čakati. To danes okusijo še posebej tisti, ki nosijo največje posledice pandemije – zdravstveni delavci. Vsi ostali pa smo vsekakor lažje filozofi, radovedneži, preračunljivci. Resnici na ljubo vemo, da se je težko zazreti v skrivnost, kot se denimo zazre v kako majhno, nepomembno stvar otrok in se z njo »igra« ure in ure. Težko je verjeti v življenje, kakor to dela Bog, tudi ko je pred njim križ, strašna smrt, tišina.
Vrnimo se k odlomku. Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.
K temu soočenju nas vabi današnji odlomek. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot Božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo. Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu molimo z vero v rešitev, a je Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi, v nas raste Božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo: Bog, ti že veš, zakaj je to dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.
Naj nas torej trpljenje in preizkušnje ali celo smrt ne odvračajo od veselja vstajenja. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati Božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili ali pa ga našli. Povabljeni smo k tihoti, za več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.
Brez tihote Bog izgine v hrupu. Če svet ne bo ponovno odkril tihote, je izgubljen. Potem se zemlja pogreza v nič. Dnevi v tihoti, samoti in tudi v postu so velika pomoč. So neverjetna milost, počasno očiščevanje, osebno srečanje z Bogom. Dnevi v tihoti, ko se hranimo samo z Božjo besedo, človeku omogočajo, da usmeri svoje življenje k bistvenemu.
Molitev:
Gospod Jezus, zbrani pred teboj te prosimo, okrepi v naših srcih vero, da bi znali graditi svoje življenje na tebi; utrdi upanje, da ne bi v stiskah omahovali; in nauči nas ljubiti, kot nas ti ljubiš. Jezus, nebeški Oče te je v svojem usmiljenju poslal na zemljo iskat in rešit, kar je izgubljenega. Kdo more prav dojeti čudovito zvestobo in neizmerno ljubezen, s katero si se daroval na križu? Razodel si nam resnice, po katerih se moremo rešiti. Pridobil si nam milost za večno življenje. Pokazal si neskončno ljubezen do nas, ko si za nas dal svoje življenje. Da bi si osvojil vsa srca, si nam po vstajenju zagotovil, da boš z nami vse do konca sveta. Hvala ti, ker še vedno živiš med nami in v nas. Jezus, mnogokrat te ne spoznamo in ne priznamo. Prepričani smo, da verujemo v tvoje nauke, a zdi se, da v naših življenjih tega ne izkušamo. Vate sicer vérujemo, a okrepi nam vero, da bo ta še bolj živa, da bo upanje še bolj trdno in ljubezen še globlje zasidrana v naših srcih. V vsem tem te hočemo še bolj doživljati. Zato te mólimo v živi veri, trdnem upanju in goreči ljubezni. Jezus, naš Gospod in Rešitelj! Nikdar se ti ne moremo dovolj zahvaliti za tvoje žive vode besed življenja, za tvojo milost, zlasti pa za veliko ljubezen, ki te je nagnila, da si daroval svoje življenje za nas. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.