Hits: 71
Bizantinsko cesarstvo je v evropski zgodovini igralo ključno, a pogosto povsem prezrto vlogo.
To je očitno tudi iz našega poznavanja evropske zgodovine. Če kdo ve, da je nekoč obstajalo nekaj, kar se je imenovalo Bizantinsko cesarstvo, je to že veliko, če pa zna o tej temi povedati nekaj stavkov, je to že fenomen. Malokdo pa ve, da je to tako slabo poznano cesarstvo stoletja varovalo vzhodni bok Evrope pred navalom islama ter odigralo ključno vlogo pri ohranitvi evropske antične dediščine in pojavu renesanse in humanizma v Evropi 15. stoletja.
Turki zadnje čase zelo radi poudarjajo, da je v njihovi zgodovini le malo trenutkov tako veličastnih kot padec Konstantinopla leta 1453.
Zakaj je Konstantinopel tako pomemben? Zato, ker si ga je prerok Mohamed želel osvojiti bolj kot katerokoli od vseh drugih »nevernih« mest. Kajti Konstantinopel je bil srce vzhoda in veličastna prestolnica Vzhodnega Rimskega cesarstva. Drugi krščanski patriarhati, ki so padli v roke muslimanov – Aleksandrija, Antiohija in Jeruzalem – so bili sicer pomembni, a nič ni odtehtalo veličastja Konstantinovega mesta. In mesto je še kako upravičilo svoj sloves, saj so muslimani potrebovali več stoletij zelo krvavega davka, preden so ga uspeli zavzeti.
Kot ključno bitko, ki je Evropo zgodnjega srednjega veka rešila pred islamom, običajno poznamo zgolj bitko pri Poitiersu leta 732, ko je majordom Frankovskega kraljestva (in dedek Karla Velikega) Karel Martel porazil precej številčnejšo armado, ki je prodirala iz današnje Španije. Redko kdo pa ve, da se je le nekaj let pred tem bila na vzhodu Evrope enako pomembna bitka, ki je ravno tako rešila Evropo, le da na drugi strani kontinenta.
Leta 715 se je namreč Umajadski kalifat po več neuspelih poskusih odločil, da kar je dovolj je dovolj. Zbral je vse, kar je lahko, za zadnjo, poslednjo bitko s katero je želel dokončno zlomiti in zavzeti osovraženo krščansko prestolnico. Kalif Sulejman je določil svojega mlajšega brata Maslamo za poveljnika velikanske armade in mu naročil naj zavzame Konstantinopel. Njegovo naročilo se je glasilo: »Ostani tam dokler ne zavzameš mesta ali dokler te ne odpokličem.«
Maslama je na čelu 120.000 glave vojske zakorakal na krščansko ozemlje in opustošil Malo Azijo. 15. avgusta 717 je začel obstreljevati sam Konstantinopel. Mesto je branil cesar Leo III, bivši vojaški poveljnik, ki je bil le nekaj tednov pred tem v Hagiji Sofiji kronan za cesarja.
Ker ni mogel prebiti kiklopskega obzidja Konstantinopla, se je Maslama odločil, da bo počakal na 1.800 ladij z dodatnimi 80.000 možmi, ki naj bi zapluli v Bospor in povsem zaprli in izstradali mesto.
A pričakalo jih je neljubo presenečenje. Bizantinci so dvignili velikanske verige, ki so zapirale vhod v pristanišče, in presenečene Arabce, ki so se spraševali kaj naj bi to pomenilo, napadli z grškim ognjem. Maslama je lahko zgolj opazoval kako je njegova flota izginila v plamenih.
Zadevo je še poslabšala smrt Maslamovega brata Sulejmana. Novi kalif, Omar II, namreč sprva ni bil preveč hiter pri pošiljanju pomoči muslimanski armadi. Maslama se je zato odločil, da bo prezimil pred zidovi obleganega mesta.
Na precejšnjo nesrečo puščave vajenih vojakov pa je bila zima, ki je prišla na obale Bosporja, nenavadno kruta. Sneg je pokril deželo za celih 100 dni in Maslama je lahko zgolj tolažil svoje sestradane in premražene može, da je pomoč že na poti. A nove zaloge niso prišle, hkrati pa se je pokazalo, da imajo Bizantinci precej nevarne zaveznike. Na obzorju so se prikazali Bolgari, ki so začeli neusmiljeno nadlegovati vsak oddelek, ki je zapustil taborišče v iskanju hrane.
Spomladi so končno prišle nove zaloge, a škoda je bila že storjena. Mraz in lakota sta zahtevala svoj davek. Arabci so bili tako sestradani, da so pojedli svoje poginule živali, konje, osle in kamele. Nekateri so se lotili celo trupel svojih tovarišev in pojedli lastne iztrebke. Posledično je tabor zajela kugi podobna bolezen, ki je zahtevala nove žrtve.
A kalifat ni hotel kar tako odnehati. V obleganje so vložili že preveč truda in življenj, poleg tega pa se je kalif Omar II zavedal, da mu ničesar ne bi prineslo toliko slave in časti kot ravno zavzetje tako želenega mesta. Zato je, medtem ko se je kopenska vojska poskušala znova postaviti na noge, poslal 800 ladij, ki so jih opremili v pristaniščih Egipta in Libije. Novi floti se je uspelo ponoči prikrasti v Bospor in blokirati pristanišče. Ker pa so se bali grškega ognja, se niso želeli preveč približati.
A Arabci preprosto niso imeli sreče. Številni mornarji na novih ladjah namreč niso bili muslimanski Arabci, pač pa krščanski Kopti iz Egipta in Libije, ki se niso želeli boriti proti svojim krščanskim bratom v Bizancu. Ob prvi priložnosti so množično dezertirali in pobegnili v mesto. Ne samo, da so Arabci izgubili večino posadk, Kopti so Bizantince tudi podrobno seznanili s sovražnikovimi načrti in razporeditvijo čet.
Opogumljeni Bizantinci so napadli z grškim ognjem in muslimani so lahko znova le nemočno gledali, kako so njihove ladje izginile v plamenih. In ne le to. S kopnega so se napadu pridružili še Bolgari in pobili na tisoče utrujenih in sestradanih mož.
Kalif Omar se je na koncu sprijaznil, da je stvar izgubljena in ukazal umik. 15. avgusta 718, točno leto dni po začetku obleganja, so se Arabci umaknili. A njihovih težav še zdaleč ni bilo konec. Na poti skozi Marmarsko morje je številne ladje potopila huda nevihta, na poti skozi Egejsko morje pa je izbruhnil vulkan na otoku Santorini. Na ladje se je vsul vroč pepel in številne so pogoltnili plameni.
Ves čas plovbe jih je nadlegovala tudi Bizantinska mornarica in od več kot 2.500 umikajočih se ladij se jih je vrnila le peščica. Delu kopensko vojske se je uspelo po kopnem vrniti v kalifat. Od 200.000 vojakov, ki naj bi sodelovali pri obleganju, se jih je vrnilo le okoli 30.000.
Poraz je bil tako hud, da kalifat nikoli več ni poskusil oblegati mesta. Zato pa so se toliko bolj znesli nad krščanskim prebivalstvom pod svojim nadzorom. Kronist Bar Hebreus je zapisal, da so Arabci zaradi sramote umika izpred zidov Konstantinopla močno zasovražili kristjane in jih hudo kaznovali. Omar II se je odločil, da bo od kristjanov zahteval spreobrnitev v islam. Tiste, ki so se spreobrnili, je oprostil plačila davkov, tiste, ki se niso hoteli spreobrniti, pa je ukazal pobiti. Po besedah bizantinskega kronista Teofanesa so mnogi umrli mučeniške smrti.
Bizantinska zmaga je eden od odločilnih trenutkov evropske zgodovine. Če bi Konstantinopel padel, bi obsežni predeli vzhodne Evrope že v zgodnjem 8. stol. postali zgolj severozahodni del kalifata.
Stari kronisti so se tega dejstva še kako zavedali in slavili 15. avgust 718 kot ekumenski dan, dan veselja za celoten krščanski svet.
R.