Views: 410
O obdobju reformacije v Idriji je bilo že precej napisanega. Ker me tematika tudi osebno zanima mi je s časom uspelo zbrati, kar nekaj gradiva na to temo. V pričujočem članku želim govoriti o nekaterih stvareh, ki so manj znane ali sploh še slabo raziskane.
V zadnjem času so se pojavila določena nova spoznanja o reformaciji v Idriji. V slovenščino je bila namreč nedavno prevedena knjiga avstrijskega zgodovinarja Helfrieda Valentinitscha, pod naslovom Deželnoknežji rudnik živega srebra Idrija v obdobju med letoma 1575 in 1659. Časovni okvir knjige, ki jo je avtor pisal na podlagi avstrijskih državnih arhivov, katere je natančno preštudiral, obsega tudi čas reformacije oz. protestantizma in protireformacije, ki je sledila temu gibanju za versko prenovo. Kot drugi pomemben vir, ki ga bom obravnaval v članku naj omenim prispevek o reformaciji v Idriji izpod peresa idrijskega rojaka dr. Marka Kerševana, katerega je objavil v Zborniku posvetovanja 2000: 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestantizem. Omenjeni zbornik mi je pred leti dr. Kerševan osebno podaril. Nazadnje naj omenim še osebno raziskovanje in poizvedovanje o očitno nenavadni poti protestantskih cerkvenih knjig, ki so se nanašale tudi na Idrijo, kar opisujem na koncu članka v zadnjem poglavju.
Glavna motivacija za kulturno dejavnost protestantov je bila brez dvoma verske narave. S prevajanjem Svetega Pisma v slovenščino in ustanavljanjem šol so hoteli, da bi ljudje lahko sami brali osnovno sporočilo krščanstva. S tem naj bi se po mnenju Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina in drugih reformatorjev vrnili k samim začetkom krščanstva, kar so smatrali za potrebno za prenovo verskega življenja. Vera naj bi tako postala bolj osebna, odpadla pa bi tudi tedaj zelo ostra razlika med kleriki in laiki, saj je reformacija izhajala iz načela splošnega duhovništva vseh kristjanov.
Nakup idrijskega rudnika 1575
Reformacija in težnja po protireformaciji je vplivala že na sam nakup idrijskega rudnika živega srebra, s strani deželnega kneza leta 1575. V tistem času so deželnega kneza namreč močno obremenjevali ogromni stroški zaradi obrambe pred Turki, ki so vpadali v deželo. Deželni knez, v tistem času je to bil nadvojvoda Karel II. Avstrijski, je tako postal odvisen od pobiranja davkov, katere pa so poprej morali odobriti, večinoma protestantski deželni stanovi. Ti so pogojevali plačevanje večjih davkov s potrebo po priznanju verske svobode oz. s koncesijami na tem področju. Knez, ki je bil sicer odločen katolik je popustil pod težo razmer. Najprej je leta 1572 dovolil versko svobodo štajerskim protestantom, nato pa nekaj let kasneje z bruško versko pomiritvijo še koroškim in kranjskim. Vendar pa nadvojvodi Karlu finančna ter v povezavi s tem tudi politična odvisnost od protestantskih deželnih stanov ni bila všeč in se jo je dolgoročno hotel otresti.
Z nakupom idrijskega rudnika, ki ga je deželni knez izpeljal preko sicer precej korumpiranega svetovalca Hansa Khisla naj bi si zagotovil stabilen vir financiranja in večjo neodvisnost. Pri tem pa ni šlo vse po optimističnih načrtih Khisla.
Zanimivo je, da je v času verske tolerance deželni knez pomagal financirati med drugim tudi protestantskega učitelja v Idriji. Prvo idrijsko šolo so namreč, kot je znano ustanovili prav protestanti.
Ob tem je potrebno omeniti, da se je verska svoboda uveljavila šele mnogo kasneje in sicer najprej v ZDA. Leta 1701 je guverner Pensilvanije kveker William Penn razglasil versko svobodo v koloniji. Imel jo je namreč za del prvotnega krščanskega izročila. Evropski vladarji tako katoliški, kot protestantski so bili dolgo časa naklonjeni rešitvam naj bodo podložniki tiste veroizpovedi, kot je njihov vladar. Ob tem pa naj dodam še, da so se luterani držali načel Martina Luthra po katerih je vsaka verska ali križarska vojna neupravičena, lahko pa so sodelovali pri obrambi države, pod določenimi pogoji.
Metode protireformacije v Idriji
Poročila katoliških duhovnikov iz 16. oz. 17. stoletja soglašajo v tem, da je bilo v Idriji močno ukoreninjeno luteranstvo. O tem je npr. poročal cerkljanski vikar Andrej Puc papeškemu vizitatorju leta 1571. Tudi sicer je bil protestantizem tedaj po slovenskih deželah zelo razširjen. Med samimi katoličani pa se je pojavljalo nemalo zahtev po verski prenovi. Tako je npr. katoliški župnik iz Kranja Matija Mercina pozival k odpravi celibata za duhovnike ter prejemanju obhajila pri maši pod obema podobama, tako kruha, kot tudi vina. Protireformacija je kasneje zatrla tudi takšne pobude.
Izpeljavo protireformacije v Idriji pa so katoliški avtorji v preteklosti pripisovali zlasti župniku Marku Khunu. Sama protireformacija v mestu se začne leta 1595, ko so po ukazu nadvojvode Maksimilijana izgnali luteranskega pridigarja Sebastijana Prašnika. Približno v istem času so katoliški učitelji prevzeli tudi do tedaj protestantsko šolo. Iz mesta upravitelja rudnika je moral oditi tudi Gregor Komar, ki je bil luteranec oz. evangeličan.
Marko Kuhn je kasneje protireformacijo nadaljeval v Novem mestu, štelo pa se je, da je v Idriji dobro in dokaj hitro opravil svoje delo. Ohranili so se zapisani njegovi nasveti o metodah, ki jih je uporabil v Idriji in jih svetuje tudi za Novo mesto. Glede na ta priporočila je treba izkoristiti versko razdeljenost družin. Omenja neko starejšo žensko iz Novega mesta, ki je bila s hčerkami izgnana na področje pod kontrolo protestantov. Njen sin katoličan je ostal doma in skrbel za kmetijo, vendar tega dela ni bil vešč. Kuhn je priporočil, da se ji vrnitev dovoli, vendar se mora obvezati, da bo hodila h katoliški maši, njenim hčerkam pa je treba obiske prepovedati. Takšne metode, da so obrodile sadove v Idriji.
Poleg takšnega bolj ali manj trdega pristopa do protestantizma in protestantov pa so v okviru protireformacije uporabljali tudi metodo korenčka. Tako je npr. deželni knez menil, da bo ustanovitev katoliške bratovske skladnice olajšala socialne stiske rudarjev s tem pa med drugim tudi utrla lažjo pot protireformaciji.
Zanimivo je tudi, da katoliških učiteljev niso več plačevali rudarji ob dotacijah deželnega kneza, kot je bilo to v veljavi v času luteranstva, ampak so prejemali plačo, kot državni uradniki, delno krito tudi iz bratovske skladnice. Morali so skrbeti za katoliško vzgojo otrok.
Vsekakor se zdi, da je v času gradnje cerkve sv. Barbare ( temeljni kamen položen leta 1622 ), med idrijskimi rudarji zavladalo močno katoliško razpoloženje, saj so sami zbrali precej denarja za gradnjo cerkve, prav tako pa so v glavnem z lastnimi sredstvi in delom uredili novo pokopališče.
Vprašanje ostankov protestantizma
Do sedaj še vedno ni povsem jasno ali in do kdaj so ostanki protestantizma v Idriji preživeli. Katoliški zgodovinar in duhovnik Josip Gruden, ki je mlada leta preživel v Idriji je na začetku 20. stoletja zapisal, da protireformacijska komisija med leti 1614-1618 ni več našla nobenega luterana v mestu. Marko Kuhn naj bi po njegovo svoje delo temeljito in uspešno opravil. Kuhn je v Idriji služboval med leti 1597-1603. Znano je, da se je moral leta 1610 na pobudo nadvojvode Ferdinanda ponovno vrniti v Idrijo, kot duhovni komisar.
Takrat je javno nastopil pridigar Peter Ebner, ključavničar in govoril rudarjem naj se uprejo posegom deželnega kneza v verske zadeve. Za kazen je izgubil službo, vendar se je kasneje uklonil pritisku in bil sprejet nazaj na delo. Moral je obljubiti, da se bo kar najlepše obnašal.
V zgodovinskih virih po tej epizodi s pridigarjem Ebnerjem ne najdemo več konkretne omembe protestantov v Idriji. Deželni knez je ukazal, da morajo vsi prebivalci mesta obiskovati katoliške maše.
Po poti protestantskih cerkvenih knjig
V zadnjem delu članka želim nekaj pozornosti posvetiti še vprašanju izgubljenih protestantskih cerkvenih knjig. Ob raziskovanju idrijske reformacije sem naletel na podatek, da je luteranska cerkev v Ljubljani v času kr. Jugoslavije še vedno hranila cerkvene knjige iz časov reformacije med drugim tudi za območje Idrije. O tem je v svoji knjigi Zgodovina Idrije, izdani leta 1931, pisal katoliški duhovnik Mihael Arko. Ko sem o tej zadevi povprašal sedanjega luteranskega škofa v Ljubljani g. Geza Filo mi je odgovoril, da je s tem sicer seznanjen, vendar na arhivu v Ljubljani ni uspel dobiti kakšnih podatkov. Po njegovem vedenju je bilo gradivo nekdanje predvojne luteranske cerkve v Ljubljani po vojni zaplenjeno in tragično uničeno v papirnici. Nove oblasti so luteransko skupnost v Ljubljani in tudi njene arhive gledale očitno skozi očala, da gre za nemške zadeve. Vprašal sem ga tudi kako je gradivo prišlo nazaj v Slovenijo, kajti v času protireformacije je bilo sicer očitno umaknjeno in potem, ko se je obnovila luteranska cerkev vrnjeno nazaj. Kljub poizvedovanju ni uspel najti odgovora.
Preko slovenskega pisatelja g. Vinka Ošlaka mi je potem uspelo priti v stik s predstojnikom evangeličanske cerkve v Avstriji mag. Sauerjem. Sredi 19. stoletja obnovljena luteranska cerkev v Ljubljani je namreč spadala pod avstrijsko škofijo. Njegov nedavni odgovor je obetajoč. O tej tematiki je, kot je videti iz odgovora pisal luteranski teolog in zgodovinar Theodor Elze, kateri je bil prvi župnik obnovljene evangeličanske cerkve v Ljubljani. Njegova dela pa so ohranjena. Vsekakor zanimiva sled za nadaljnje raziskovanje. Ko bo konec coronskih časov bodo avstrijski luteranski arhivi morda razkrili še kaj novega glede časov reformacije v Idriji.
Zasebna korespondenca Petra Primožiča