Views: 68
Mislim da vzhodnjaki govorijo o tretjem očesu, duhovnem očesu – mea culpa, ne vem točno. Očesu, ki ne gleda stvari v svetlobi tega sveta, elektromagnetnega valovanja zvezde – sonca, ki se odbija od materialnih predmetov našega planeta. Pač pa gre za oko, ki gleda v svetlobi večnosti, “sub specie aeternitatis” kot so rekli stari, v valovanju zvezde – Boga Očeta, ki se zrcali in odbija od duhovnih stvarnosti našega bivanja. Pavel izpostavi tri glavne razsežnosti, ki jih uzira to naše duhovno oko: upanje, dediščina, moč.
V Duhu uziramo, razumemo, razmišljamo najprej upanje – kot razsežnost prihodnosti: ne čaka nas – po nekaj uživaških ovinkih – le “parcela za zidom”, pač pa neskončnost, večnost, v razvezanosti vseh neudobnih spon doslej znanega bivanja.
Dediščina kot prostor spomina, kot duhoven pogled v preteklost. V zgodovini (osebni, narodni, svetovni, vesoljni) tako ne prepoznavamo več samo nenehnega boja, kdo bo koga, pač pa umirjeni narativ Previdnosti, ki vztraja v ljubezni. Vrhovi te duhovne krivulje zgodovine se pokažejo pogosto čisto drugje. Na tem lahko zares gradimo, to nam je res dragocena zapuščina. Zgodovina tega sveta pa pušča za seboj v glavnem okrvavljeno grobljo, vsemu pridušanju na navpredek navkljub.
In moč: v svetu nadzvočnih bombnikov, kjer miljarderji pometajo z ljudstvi kot z mravljišči, je posameznik presneto nemočen. Množice derejo v fitnese, da si izklešejo popolno postavo in se bašejo s filmi o superjunakih – tako vsaj za trenutek pozabijo na lastno krhkost. Z neskončnim hrepenenjem iščejo, terjajo heroja. Možno je dvoje: bodisi se po tujih truplih povzpem na vrh piramide bivanja – ali pa prepoznam, da – čeprav diskretno, v ozadju – položaj kozmosa trdno drži v rokah božja moč. Moč ki se, tako Pavel, izkazuje v Jezusu, našem Rešitelju, in njegovi zmagi nad smrtjo. Moč, ki – v nasprotju z zemeljskimi uzurpatorji – ima zase vso večnost, in se ji zato ne mudi, niti se ne sili. Kot pravi Kocbek: “Velikan pa traja, /pozna mojo stavo, / in ne hiti.”
Bratje in sestre, Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, naj vam da duha modrosti in razodetja, da ga boste spoznali. On naj razsvetlí oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove mogočnosti do nas, ki verujemo po delovanju njegove silne moči. To moč je uresničil v Kristusu, ko ga je obúdil od mrtvih in ga posádil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je polóžil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Ef 1,17-23)
Jernej Kurinčič