Views: 25
»Potem je bil praznik Judov, in Jezus se napoti v Jeruzalem. 2 V Jeruzalemu je pa pri Ovčjih vratih kopel, ki se hebrejski imenuje Betezda, in ima pet lop. 3 V teh je ležala množica bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, [ki so pričakovali gibanja vode. 4 Prihajal je namreč angel ob svojem času v kopel in je kalil vodo; in kdor je prvi stopil v vodo, potem ko se je bila skalila, je ozdravel, katerokoli bolezen je imel.] 5 Bil je pa tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan. 6 Ko ga Jezus vidi, da leži, in zve, da je že dolgo časa bolan, mu reče: Hočeš li ozdraveti? 7 Bolnik mu odgovori: Gospod, nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali, posadil v kopel; a preden sam pridem, stopi vanjo drugi pred menoj. 8 Veli mu Jezus: Vstani, vzemi posteljo svojo in hodi. 9 In precej je mož ozdravel, in vzame posteljo svojo in hodi. Bila je pa tisti dan sobota. 10 Zatorej reko Judje ozdravljenemu: Sobota je, in ne smeš postelje nositi. 11 On pa jim odgovori: Ta, ki me je ozdravil, mi je rekel: Vzemi posteljo svojo in hodi. 12 Vprašajo ga: Kdo je tisti človek, ki ti je rekel: Vzemi posteljo in hodi? 13 Ozdravljenec pa ni vedel, kdo je bil; zakaj Jezus se je umaknil, ker je bilo veliko ljudstva v tem kraju. 14 Potem ga najde Jezus v templju in mu reče: Glej, ozdravljen si, ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi. 15 Človek odide in sporoči Judom, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil.« (Evangelij po Janezu 5,1–15)
Današnja beseda nas spodbuja k razmisleku o vodi. O vodi kot simbolu odrešenja in sredstvu odrešenja. Voda je sicer izvor življenja in blaginje, medtem ko njeno pomanjkanje povzroča izginjanje vsake rodovitnosti, kakor se to dogaja v puščavi. A voda je lahko tudi sredstvo uničenja, pomislimo samo na poplave. Voda je tako takrat lahko povzročiteljica smrti, kadar utopi med svojimi valovi ali v velikih količinah odnese vse. In navsezadnje, voda ima tudi zmožnost umiti, očediti, očistiti.
Ob prebranem si lažje predstavljamo in razmislimo o vodi, nad katero se prikliče moč Duha. Takšna voda tako dobi moč za prerojenje in prenovitev: »Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.‹« (Evangelij po Janezu 3,5)
»… nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.« (Pismo Titu 3,5)
Današnji odlomek nas vabi k razmisleku o vodi za rešitev. V besedilu vidimo, da gre za kopel, tisto kopel, kamor so prihajali bolniki. Bila je polna zdravilne vode. Kajti govorilo se je, da voda občasno vzvalovi, kakor da bi bila reka, saj z neba sestopi angel, ki jo vzburka. In prvi, eden ali več, ki so takrat stopili v vodo, so bili ozdravljeni. Kot zapiše Janez, je tam ležalo mnogo bolnikov, slepih, hromih, sušičnih, in čakali so na ozdravitev, da bi voda vzvalovila. Tam se je nahajal tudi mož, ki je bil že 38 let bolan. 38 let je bil tam in je čakal ozdravljenje. To nam dá misliti. To je dolga doba čakanja na ozdravljenje, je kar malo preveč. Kajti nekdo, ki hoče ozdraveti, se znajde, da dobi nekoga, ki mu pomaga, premakne se, je nekoliko urnejši, tudi bolj iznajdljiv. Tale pa je tam 38 let. Tako da se na koncu ne ve, ali je bolan ali mrtev. Jezus ga vidi tam ležati in, ker je vedel, da je že dolgo časa tam, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Jezus postavi preprosto vprašanje, ki narekuje preprost odgovor, toda odgovor je zanimiv. Ne reče »da«, ampak se pritožuje. O bolezni? Ne. Bolnik odgovori: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dal v vodo, kadar voda vzvalovi; medtem ko se jaz tja pomikam – medtem ko se odločam –, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Človek, ki vedno zamuja. Jezus mu pravi: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In ta mož je v hipu ozdravel. Ko slišimo njegov odgovor, lahko v njem prepoznamo vzdih poraženca. Pomislimo, koliko drugih kopeli je že obiskal? Ali je sploh kdaj imel upanje? Ali gre za tip navdušenega človeka, ki teka od enega izvira k drugemu, a je na žalost njegov trud zaman, saj ne najde, kar naj bi iskal? Na vsa ta vprašanja nimamo odgovorov, toda njegov odgovor nam jasno pove, da gre za človeka, ki se počuti poraženega. Meni, da ta kopel lahko deluje za druge, toda ne za njega.
Drža tega človeka nam da misliti. Je bil bolan? Ja, verjetno je imel kakšno paralizo, a kot kaže, se je vseeno lahko premikal. A bil je bolan predvsem v srcu, bil je bolan v duši, bil je bolan za pesimizmom, bil je bolan za žalostjo, bil je bolan za naveličanostjo, duhovno lenobo, brezbrižnostjo. To je bolezen tega človeka: »Ja, želim živeti, ampak …« Ostajal je tam. Ali je odgovoril: »Ja, hočem biti ozdravljen!«? Ne. Odgovor je bil pritoževanje: »Drugi pridejo prvi …, vedno drugi.«
Odgovor na Jezusovo ponudbo ozdravitve je pritoževanje nad drugimi. In tako se 38 let pritožuje nad drugimi. In ne stori ničesar za ozdravitev.
Dobro bo, če ponovno preberemo 5. poglavje iz Evangelija po Janezu, da bi videli, kakšna je ta bolezen, v katero lahko vsi zapademo. Voda je na voljo za rešitev. »Ampak jaz se ne morem rešiti.« »Zakaj?« »Drugi so krivi.« In tako ostanem tam 38 let. In preprosto skomignemo z rameni: »Jezus me je ozdravil.« Ne vidimo pa reakcije drugih, ki so ozdravljeni, ki vzamejo svoja nosila in plešejo, pojejo, se zahvaljujejo, govorijo o tem vsemu svetu. Ne, ta zgolj vzame nosila in gre. Drugi mu pravijo, da tega ne more, in pravi: »Pa tisti, ki me je ozdravil, je rekel, da lahko.« In gre dalje. In nato, namesto da bi šel k Jezusu, se mu zahvalil, samo informira učitelje postave: »On je bil.« To je sivo življenje, sivo zaradi tistega slabega duha, kar je žalost, melanholija.
Pomislimo na vodo, na tisto vodo, ki je simbol naše moči, našega življenja; voda, ki jo je Jezus uporabil, da bi nas poživil, kar je krst. Tudi mi razmislimo o tem, ali je kdo med nami v nevarnosti, da zdrsne v ta greh melanholije: to je greh naveličanosti, ne belo ne črno, ne ve se, kaj je. To je greh, ki ga hudič lahko uporabi, da bi uničil naše duhovno življenje in tudi naše življenje na vseh drugih področjih. Naj nam Gospod pomaga razumeti, kako slab in kako hud je ta greh.