Znanost

Views: 69

Znanost je orodje, ki nam pomaga izboljšati življenje. Je zelo dobro orodje – tako dobro, da vse prepogosto pozabimo, da je zgolj in samo to – orodje. V »starih časih«, ko sem pričenjal s študijem farmacije, sem od profesorjev pogosto slišal: »Zaupamo v Boga. Vse ostalo mora biti dokumentirano.«

Dobro bi bilo, da bi si v današnjih časih večkrat ponovili: »Zaupamo v Boga. Znanost pa je treba vedno znova potrjevati in preverjati.«

Nisem edini naravoslovec stare šole. Mednje sodi tudi Brian Keating, profesor fizike s Kalifornijske univerze v San Diegu.

Sem astrofizik na večji univerzi. Znanost je moje življenje. A ko slišim, da nekdo z resnim glasom pove, da »znanost pravi« ali »sledite znanosti«, postanem zelo živčen. Znanost ne pripada nobeni ideologiji. Znanost je nikoli končano iskanje novega znanja. Iz tega tudi izvira izraz znanost – iz besede »znanje«. Ne modrost. Ne morala. Ne socialna politika. Znanje. Ko razmišljamo, kaj naj naredimo s tem znanjem – takrat se vključijo modrost, morala in socialna politika.

Kot se hitro izkaže, znanja ni tako lahko pridobiti. In včasih se tisto, za kar smo prepričani, da vemo zagotovo (zemlja je vsekakor videti ravna, ko stojimo na njej), izkaže za precej manj gotovo. Seveda zaupam temeljnim znanstvenim resnicam – tistim, za katere imamo preštevilne dokaze, kot na primer sila težnosti. Celo da ljudje igramo določeno vlogo pri segrevanju planeta. A znanstveniki – celo najboljši med njimi – se lahko motijo.

Briljantni astrofizik sir Fred Hoyle je bil prepričan, da je vesolje že od nekdaj obstajalo v nespremenjenem stanju in ni imelo začetka. A njegovo prepričanje, ki je nekoč veljalo za sveto pri vseh astrofizikih, ne velja več. Zamenjala ga je teorija velikega poka, po kateri je imelo vesolje svoj začetek in se še vedno širi.

V 20. stoletju so nekateri izmed najbolj spoštovanih znanstvenikov na svetu, vključno z Nobelovimi nagrajenci, verjeli v evgeniko – strašljivo idejo, da bi lahko človeštvo izboljšali s selektivnim razmnoževanjem. Podpirale so jo Nacionalna akademija znanosti, Ameriško zdravniško združenje in Rockefellerjeva fundacija. Do sredine stoletja je bila ideja povsem zavrnjena kot nesmiselna. Noben spoštovanja vreden znanstvenik ni hotel imeti več nič skupnega s to idejo.

Zato moramo preprosto zavrniti misel, da samo zato, ker je nekdo – pa naj bo to politik, birokrat ali celo znanstvenik – uporabil frazo »znanost pravi«, to, kar pravi, tudi dejansko drži.

Morda drži. Lahko pa tudi ne. In če ne drži, ni nujno, da bo to izjavila gruča znanstvenikov. Morda bo to storil samo eden.

Kar vprašajte Einsteina. Sto znanstvenikov je napisalo knjigo, v kateri so razlagali, zakaj njegova teorija relativnosti ne drži. Einstein jih je zavrnil: »Če ne bi imel prav, bi zadostoval samo eden.«

Rad bi vedel, kako je Bog ustvaril ta svet … Rad bi spoznal njegove misli. – Albert Einstein

Potrebnega je veliko truda, da prepričate znanstvenike v sprejetje nove teorije. Še posebej, če nova teorija nasprotuje temu, kar so vedno verjeli – in v nekaterih primerih, na čemer so zgradili svoje celotne kariere. Kot je dejal Richard Feynman, eden najbolj eminentnih fizikov 20. stoletja: »Znanost je vera v nevednost ekspertov …« Feynman je s tem želel povedati, da dober znanstvenik vedno potrebuje zdravo mero skepticizma. Znanost je po svoji naravi začasna. Če bi zgolj sprejeli izjave preteklih avtoritet, bi znanost samo stagnirala.

Kako torej dosežemo kakovostno znanost? To ni novo vprašanje. Že od 17. stoletja dalje znanstveniki uporabljajo tako imenovano znanstveno metodo kot vodilo pri svojem delu. Še zdaleč ni popolna, a je vseeno presneto dobra.

Ta metoda vsebuje: 1. Oblikujemo teorijo. 2. Napovemo rezultate, do katerih bi morali priti, če teorija drži. 3. Zberemo podatke. 4. Analiziramo podatke. 5. Izpilimo teorijo in jo predstavimo drugim znanstvenikom.

Filozof Karel Popper je k listi dodal še eno točko. Dejal je, da je lahko subjekt znanstven samo in izključno le, če ga lahko ponaredimo. Z drugimi besedami, če lahko vašo teorijo testiramo – če ne obstaja možnost, s katero bi lahko dokazali, da je napačna, potem je s to znanostjo najverjetneje nekaj narobe.

Iz človeka ne naredi znanstvenika njegovo znanje ali poznavanje neizpodbitnih resnic, ampak njegovo vztrajno in brezobzirno kritično iskanje resnice. – Karel Popper

To je samo en razlog, zakaj moramo biti zelo previdni glede tega, koliko verjamemo »modelom«. Pogosto se jih ne da testirati. Modeli so napovedi prihodnosti, ki temeljijo na trenutnih podatkih. In zlahka so lahko napačni.

Prvič, prihodnost je (če tega morda še niste opazili) zelo težko napovedati. In bolj ko greste v prihodnost, bolj nezanesljive so napovedi.

Drugič, podatki so lahko nepopolni ali celo povsem napačni. Ljudje si želimo dokončnih, definitivnih odgovorov. A znanost jih ne more vedno ponuditi. Še več. Znanost ni odvisna od mode, avtoritete ali večinskega mnenja. »Zadeva je zaključena« ni znanstven izraz.

Znanost ni nikoli zaključena. Če bi jo zaključili po Newtonu, ne bi nikoli prišli do Einsteina. Znanost mora biti v prvi vrsti in vedno iskanje znanja in ne potrjevanje družbene agende, pa naj bo ta še tako plemenita. Znanost nima politične stranke.

Seveda bi morali politiki pri sprejemanju odločitev upoštevati najboljšo možno znanost, ki jo imajo na razpolago. A ne pozabite – znanost ni isto kot modrost. Kot pravi reklo: Vedeti, da je paradižnik sadež, je znanje. Da ga ne damo v sadno solato, je modrost.

Zato naj bo znanost še naprej vir znanja – znanja, ki ga lahko uporabimo za izboljšanje sveta. A nikar se ne slepimo, da ima znanost odgovore za vse naše težave.

Nima jih. To je drobec modrosti, ki vam jo lahko da ta znanstvenik.

Prevedeno in prirejeno po avtorju Brianu Keatingu na prageru.com (https://www.prageru.com/video/follow-the-science/).

Robert Pevec