Views: 240
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero.
Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: ›To je bil tisti, o katerem sem rekel: »Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.«‹ Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.« (Evangelij po Janezu 1,1–18)
Ob tem odlomku sem bil še posebej pozoren na vlogo, ki jo ima beseda, o kateri govori evangelist Janez. Prav hitro so se mi izrisali trije pomeni. Katere tri naloge bi pripisali besedi?
Prva je zelo očitna: stvarjenje. Beseda daje življenje. Vse je po njej nastalo in brez nje ni ničesar.
Druga? Kaj bi bila lahko druga naloga? V igri sta luč in tema. Zdi se, da beseda prinaša razločevanje med lučjo in temo. Ko jo Bog izgovarja, vstopa na svet luč in kaže na temo. Torej bi lahko rekli, da je druga naloga razločevanje.
In kaj je tretja? Janeza Krstnika izziva, da pričuje o njej. Beseda sama izziva k pričevanju.
Poglejmo torej te tri naloge: Beseda daje življenje, prinaša razločevanje o temi in luči ter vabi k pričevanju.
Kako naj to živimo v vsakdanjem življenju, lahko vidimo ob treh Jezusovih prilikah.
O besedi, ki daje življenje, govori prilika o usmiljenem Samarijanu, o besedi, ki razločuje med temo in lučjo, lahko razmišljamo ob izgubljenem sinu, o besedi, ki vabi k pričevanju, pa govori Jezusovo srečanje s Samarijanko.
Zgodbe poznamo, pa se vseeno nekoliko ustavimo ob njih. Prilika o usmiljenem Samarijanu nam govori, kako so besedo razumeli trije ljudje. Duhovnik in levit na eni strani ter usmiljeni Samarijan na drugi. Duhovnik razume besedo kot golo čaščenje Boga. Mudi se mu domov, ne gleda ne na levo ne na desno. Opravil je svojo službo, sedaj se vrača domov. Z Bogom se je vse dogovoril. Božja beseda je v njem zato, da potolaži svojo dušo, da dobi občutek, da je v redu. Vse obredje je namenjeno predvsem njemu. V obredju se pomiri in zadovolji. Če vemo za duhovnika, da gre domov, za levita ne vemo, kam gre. Vsekakor ima v glavi nekaj podobnega kakor duhovnik. Hiti mimo reveža, ker se ga to ne tiče. Noče se mazati s krvjo reveža, ne želi se vpletati v Bog ve kakšne spore. Tudi on dobro pozna besedo, a jo razume kot priložnost za opravičevanje.
Priliko o izgubljenem sinu je Jezus povedal tistim, ki so se imeli za pravične. Z njo je pokazal na revščino starejšega sina, ki nima poguma, da bi se srečal s seboj, zato obsoja tako mlajšega sina, ki išče, kot očeta, ki ljubi. Starejši sin razume besedo kot sredstvo za blaženje sporov. Vse mora biti prav, vse mora izpasti dobro, predvsem pa on sam. Seveda ne gre dolgo. Ker jo mlajši sin razume kot iskanje med lučjo in temo, med svobodo in ujetostjo, starejšega s tem vznemirja. Oče pa je vedno miren. Ljubi in jasno ve, kaj je dobro in kaj zlo.
Tu imamo še Jezusovo srečanje s Samarijanko, ki svoje življenje izgublja v iskanju tolažbe. Menja može in ta je že šesti. Išče živo vodo, a je ne najde. Želi si jo najti, a brez uspeha. Ko končno sreča nekoga, ki ji spregovori o živi vodi, ki ji pove vso zgodovino, ki jo pozna in v globini razume, ne more molčati. Kljub svoji sramoti gre in nagovori celotno vas. »Srečala sem njega, ki mi je povedal vse o mojem življenju,« pogumno sporoča. Pričuje o novem Življenju. V njej je beseda spet pognala življenje, po njej je prepoznala dobro in slabo, zato ne more, da ne bi pričevala.
Zelo si želim, da bi bili kristjani žive podobe usmiljenega Samarijana, mlajšega sina kot iskrenega iskalca in navdušene Samarijanke.
Da bi v nas beseda dajala življenje in nas izzivala, da življenje prinašamo drugim. Hrepenimo po tem, da beseda v nas prebudi življenje, da bo po nas prinašala življenje tudi drugim. Če ob tem nismo prepoznali lepote luči in se zgrozili nad temo, nismo razumeli ničesar. Beseda v nas mora prinašati razločevanje, to razločevanje moramo v zvestobi besedi neprestano živeti. Nazadnje je pred nami Samarijanka, navdušena nad življenjem, nad spoznanjem. Naj postanemo takšni kristjani, da bo beseda v nas rodila pričevanje. Bog naj nam pomaga, da beseda v nas nikoli ne miruje.
Z.M.