Views: 131
»Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: ›Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: ›Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!‹ Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ›Vstanite in ne bojte se!‹ Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: ›Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!‹« (Evangelij po Mateju 17,1–9)
Jezus počasi pripravlja učence na samostojno življenje. Vzgaja jih kot dobra mati svoje otroke, ki jim mora življenje predstaviti tako, da se bodo v njem mogli spopasti s težavami in da ne bodo izgubili poguma pred njimi. Da bi jim dal pravi elan za življenje, se pred njimi čudovito spremeni. A razumljivo, učenci bi najraje ostali kar tam. Tako lepo je, da to ne sme miniti. Naj traja, si misli Peter, in predlaga, da bi postavil šotore.
Jezusov pogled pa ostaja pogled skrbne matere. Tokrat sem se ustavil tudi ob misli, kaj neki je govoril z Mojzesom in Elijem. Na misel mi prihaja, da vsebino lahko povežemo z njegovimi besedami, ki jih nameni apostolom, ko stopa z gore. Če si učenci ob pogledu na spremenjenega Jezusa predstavljajo, da njihov učitelj uživa v imenitni družbi, se najbrž pošteno motijo. Kaj naj bi namreč drugega Jezus govoril z Mojzesom in Elijem kot o njuni poti vodenja izraelskega ljudstva v svobodo. Ob pogledu na to pot sta oba lahko spregovorila o trpljenju in preizkušnjah, pa tudi o veselju ob doseženih ciljih. Če samo pomislimo, koliko težav je imel Mojzes, da je prepričal faraona, naj ljudstvo izpusti, da gre darovat svojemu Bogu. A to še ni bilo vse. Ko je bilo ljudstvo po mnogih Mojzesovih mukah končno rešeno egiptovske sužnosti, se je začelo upirati zaradi težav na poti v obljubljeno deželo. Če sta Mojzes in Elija govorila z Jezusom o svojih izkušnjah, si lahko predstavljamo njihovo globoko povezanost, ljubezen in sočutje, pa tudi veselje, ki je vodilo vse do bleščečega spremenjenja.
Kje pa so apostoli? Apostoli s Petrom na čelu dopovedujejo Jezusu, da ne sme trpeti. V tem jih Jezus opozarja:
»Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,24–25)
Tega učenci še ne razumejo, a Jezus vztrajno ponavlja: Sin človekov bo moral trpeti! Kar pomeni tudi: Tudi vi, kot moji učenci, boste morali sprejeti trpljenje. Ljubezni ni brez trpljenja. Noben, še tako čudovit odnos z bližnjim ne gre mimo križa.
V luči današnjega odlomka se vprašajmo: Ali drugega jemljemo kot dar? Ko je bil Jezus za učence kot drugi čudovit dar, so si predstavljali, da bo šlo v odnosu z njim vse gladko. Razdelili si bodo svoje vloge in se povzpeli na vrh. Jezus pa nas uči, da je drugi vedno dar, a ne dar brez križa. Ljubezen je vedno križana, odnos z drugim je nujno tudi na preizkušnjah. Nobenega odnosa ni, ki bi bil resnično ljubeč, pa ne bi poznal teže križa. Huda skušnjava je idealizacija nekaterih odnosov ali ljudi. Ta jemlje pogum in spravlja človeka v lenobno sanjarjenje ali pa nesrečno »travmiranje«. Če se z drugim dobro razumemo, bo odnos začel propadati takoj, ko bomo postavili šotore in si predstavljali, da smo na cilju. Križ, ki ga moramo vzeti vsak dan na svoje rame, je križ umiranja sebičnosti in premagovanje lagodja ter vedno novega vstajanja v moči vstalega Kristusa.
Drugi bo dar, če naš pogled na ljubezen ne bo slepo romantičen, ampak realističen, resničen v smislu križa kot poti do vedno novega vstajenja. Vsaka stvar na tem svetu, pa tudi vsak odnos je namreč po naravni poti nagnjen k propadanju.
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo.« (Mt 6,19)
Toda kristjani imamo skozi Kristusovo vstajenje možnost vse prinesti h križu in vsak odnos ponovno obuditi v življenje. »Jezus ji je rekel:
›Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre.‹« (Jn 11,25)
Če želimo, da odnosi funkcionirajo, pa moramo vse svoje odnose vedno in vedno in vedno znova prinašati pred vstalega Kristusa, skratka to početi nenehno in vztrajno ter vedno znova. Kdor spregleda to življenjsko nujnost, živi v iluzijah idealnega sveta in si zato zaradi propadajočega stvarstva naloži še dodatne srčne bolečine. »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Pismo Rimljanom 8,22)
Lahko rečemo, da na žalost prevladuje napačno pričakovanje, in sicer da je drugi dar le, če nam je zelo podoben, če se z njim ujamemo, če smo z njim skoraj istih misli itd. Prepričan sem, da so posledice takšne zgrešene logike mrtvi odnosi in vsi drugi odkloni, ki jih lahko opažamo. Ker se zdi, da je drugi dar samo, če odnos z njim ni zahteven, je nazadnje lažje najti isto valovno dolžino z istim spolom kot z drugim ipd. Bogastvo je vedno v različnosti, ki pa od nas zahteva vedno nove napore.
Prosimo danes Gospoda, naj nam pomaga gledati na odnose s pogumnim realizmom. Naj sprejmemo Jezusovo misel, da ni ljubezni brez trpljenja, da je drugi vedno dar, ne le takrat, ko nam je ob njem čudovito lepo.
Molitev:
Dragi moj Aba, Oče, ti veš, kaj pomeni imeti pravi odnos do drugih ljudi in stvari. Prosim, pokaži mi zdravo mero odprtosti do drugih, da ne bom izgubil sebe, a bom izpolnil tvojo voljo. Nauči me biti iskreno prijazen, deliti svoj čas, znanje in stvari z drugimi. Odpri moje srce, da bi znal sprejeti to, kar me želiš naučiti preko njih. Rad bi se naučil ljubiti tebe v drugih ljudeh in jih sprejeti v njihovi drugačnosti. Gospod, daj mi moči za nov korak v to svobodo. Po Jezusu Kristusu. Amen.
Z.M.