Views: 98
Hvaležnost odganja nezadovoljstvo.
»Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: ›Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?‹ Odgovoril jim je: ›Kaj vam je naročil Mojzes?‹ Rekli so: ›Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.‹ Jezus pa jim je rekel: ›Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož̌ zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več̌ dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!‹ Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govoril jim je: ›Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.‹« (Evangelij po Marku 10,2–12)
Tokrat sem se ustavil pri vprašanju, ki ga farizeji zastavijo Jezusu: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Vprašanje mi zveni popolnoma brezosebno, lahko bi rekli tehnično. Jezus nanj odgovarja zelo jasno in neposredno, zato se nikoli nisem vprašal, kaj ob tem doživlja. Tokrat me je misel ponesla prav tja, k Jezusovim čustvom, ki jih doživlja ob tem vprašanju. Skušam si predstavljati, s kakšno ljubeznijo je Bog ustvarjal človeka. Kako je razmišljal, da bi mu dal čim višje mesto ob sebi, da bi ga naredil čim bolj podobnega sebi. V tej neskončni ljubezni si je zamislil, da bo človek z njim soustvarjalec prihodnosti v najlepšem pomenu besede. Mož̌ in žena bosta pripadala drug drugemu. Eno bosta, kakor je eno on, njegov Sin in Sveti Duh. V tej ljubezni bosta gradila drug drugega in svetu prinašala otroke. Še več̌. Pomislil je tudi na otroke. Bog je naredil človeka ob rojstvu najbolj nebogljeno bitje na svetu, dolgo popolnoma odvisno od svoje matere in očeta. Prav ničesar ne zna, ko pride na svet. Kaj in kako bo otrok doživljal, je Bog v največji možni meri zaupal materi in očetu. Vsega ga morata naučiti onadva. Si lahko mislimo, kakšno zaupanje in vero ima Bog v človeka, v zakon, v družino!? Kako čudovita ljubezen!
In ta ljubeči Oče in stvarnik od moža sliši hladno vprašanje, brez sledu hvaležnosti: »Ali se lahko ločim od ›te‹ žene?« Farizejem izpred oči izgine vsaka zavest o čudovitem daru, ki je zaupan možu. Božji dar postane neprijetno breme, ki se ga želi po najkrajši in najlažji poti znebiti.
Ko razmišljam o brezčutnosti farizejev in o Jezusovi bolečini, je moja prva misel ob današnjem odstavku: Hvaležnost za Božji dar! Za Božji dar očetovstva in materinstva, za dar otroštva, za dar zakonskega življenja in dar družine, za dar vere. V zavesti o tem čudovitem daru lahko razmišljamo tudi z drugega zornega kota. Naj nam po tem premisleku življenje ne bo stvar golih paragrafov, ampak predvsem hvaležnosti, kljub bolečini in trpljenju, ki ju življenje prinaša.
A priznam, da je v meni namesto zavedanja obdarjenosti in hvaležnosti včasih predvsem bolečina. In vem, da to ni prav, kot ni prav, da farizeji pozabijo na dar. Vem pa tudi, da je Bog vedno ljubeč Oče. Naj bo današnji odstavek za vsakega od nas spodbuda k hvaležnosti. Hvaležnosti, ki mora vedno premagati bolečino razočaranj in neuspehov.
Razmislimo pa še o dveh držah, ki sta poleg hvaležnosti nujni za vztrajanje na naši poti. Gre za ›norost‹ vere in molk pri hoji v veri.
Za primer ›norosti‹ je dobra podlaga zapis apostola Pavla, ki je zelo dobro opisal ›norost‹ vere: »Beseda o križu je namreč̌ za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč̌. Saj je pisano: Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel. Kje je modrec, kje je pismouk, kje razpravljavec sveta? Mar ni Bog modrosti tega sveta obrnil v norost? Ker pač svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo. Judje namreč̌ zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija Božja moč̌ in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (Prvo pismo Korinčanom 1,18–25)
Apostol Pavel ima v mislih pot kristjanove jasne odločitve za Boga in je ta zato nor za svet, iz katerega izstopa. Ko nas Bog pokliče, težko še vidimo možnosti srednje poti. Svet nas lahko obravnava kot blazneže, ker se poženemo v Očetovo naročje, slečemo starega človeka in za svojega Očeta kličemo samo še Boga. Ta norost izziva, zbuja prezir, nasprotovanje, posmeh. A vendar brez te ›norosti‹ ni Božjih otrok. Takšno ›norost‹ so potrebovali tako prvi kristjani, kot jo potrebujemo tudi mi danes. Brez norosti ni Božje modrosti, ni žive vere in cerkve.
Na videz popolno nasprotje tej ›norosti‹, ki nas požene na ulice in trge oznanjat evangelij Božje besede, pa je zgled Marije. V tišini svoje sobe srečuje Boga, v tihem trpljenju ga rojeva v zapuščenem pastirskem bivališču, tiha beži v Egipt in tiho spremlja Jezusa vse do križa. Pri Mariji lahko občudujemo čudovit Božji molk. Tiha vztraja od sinovega oznanjenja, rojstva, smrti do vstajenja. Ta molk v vdanem zaupanju v Božjo voljo in Božji načrt je drugo, kar potrebujemo, da bi lahko tudi z našim srečevanjem ostajali zvesti načrtu, ki ga ima Bog z nami.
Zato si lahko vsi zaželimo troje:
- da bi teža poti, na katero smo poklicani kot poročeni ali samski, nikoli ne iztrgala iz našega srca hvaležnosti za neskončno Božjo ljubezen, s katero nas Oče ljubeče jemlje v svoje naročje in ljubkuje,
- da bi se ne prestrašili prezira, ki ga zbuja Božja norost, v katero smo poklicani v zvestobi Gospodu,
- da bi nas želja po uspehu ne odvrnila od tihega in vztrajnega služenja Bogu, ki nas za odrešenje sveta še vedno potrebuje.
Hvaležnost, norost vere in molk naj bodo tri naše neomajne drže in hkrati naše upanje za prihodnost.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, tako zlahka se ujamem v slabe, negativne misli in kritike. Hitro podležem godrnjanju, pritoževanju in upiranju. Tako se vse bolj zvijam sam vase in odganjam zadovoljstvo. Gospod, hvala ti za razodetje, da hvaležnost odganja nezadovoljstvo, saj nihče ne more biti hkrati nesrečen in hvaležen. Hvala ti Gospod, ker nas po apostolu Pavlu spodbujaš̌: »Zmeraj se veselite!« Ja, Gospod, ti vidiš̌, da nismo vedno prepričani, da je to sploh mogoče. Gospod, prosil sem te za moč̌ in dal si mi težave, da me utrdijo. Očka, prosil sem te za modrost in dal si mi probleme, da jih rešim. Očka, prosil sem te za pogum in dal si mi nevarnost, da jo premagam. Očka, prosil sem te za ljubezen in dal si mi ljudi v stiski, da jim pomagam. Očka, prosil sem te za usluge in, Bog, dal si mi priložnosti. Očka, dobil nisem nič̌ od tega, kar sem hotel, a dobil sem vse, kar sem potreboval. Očka, moja molitev je bila uslišana. Hvala ti, Bog, Aba, Očka! Po Jezusu Kristusu. Amen.
Z.M.