Views: 31
»Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. 30 Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. 31 Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. 32 Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. 33 Vse mesto se je zbralo pred vrati. 34 In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali. 35 Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. 36 Simon in njegovi tovariši so mu sledili. 37 Ko so ga našli, so mu rekli: ›Vsi te iščejo.‹ 38 Rekel jim je: ›Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.‹ 39 In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone.« (Evangelij po Marku 1,29–39)
Današnji odlomek predstavlja ozdravljenje, ki ga je storil Jezus Petrovi tašči ter potem tolikim drugim bolnikom in trpečim, ki so se gnetli okoli njega. Ozdravitev Petrove tašče je prvo fizično ozdravljenje po Markovem pripovedovanju. Žena je z vročico v postelji. Do nje ima Jezus značilno simbolno držo in geste: »Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil,« (v. 31) je zabeležil evangelist. Toliko ljubkosti je v tem preprostem dejanju, da se zdi kar naravno: »Vročica jo je pustila in ona jim je stregla.« Jezusova ozdravljajoča moč ne naleti na noben odpor. Ozdravljena oseba nadaljuje svoje normalno življenje s takojšnjo mislijo na druge in ne na sebe samo. In to je pomenljivo, saj je znamenje resničnega »zdravja«!
Tisti dan pa je bila sobota. Ljudje iz vasi so čakali na zahod in potem ko je bilo konec zapovedanega počitka, so šli ven in prinesli pred Jezusa vse bolnike in obsedene. In on jih je ozdravil, a je prepovedal demonom razodevati, da je on Kristus (v. 32–34). Od vsega začetka je torej Jezus pokazal svojo prednostno izbiro za trpeče tako na telesu kot v duhu. To je Jezusova prednostna izbira, da se približa osebam, ki trpijo tako na telesu kot v duhu. Ta prednostna izbira je Očetova, ki jo on udejanja in razodeva z dejanji in besedami. Njegovi učenci so bili očividci tega. To so videli in so potem pričevali. Toda Jezus jih ni hotel imeti samo za gledalce svojega poslanstva. Vključil jih je, jih poslal in jim dal oblast ozdravljati bolnike in izganjati demone:
»Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost.« (Evangelij po Mateju 10,1)
»Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi.« (Evangelij po Marku 6,7)
To se je brez prekinitve nadaljevalo v življenju Cerkve vse do danes. Pomembno je, da poskrbeti za bolnike različnih vrst za Cerkev ni izbirna dejavnost, ne nekaj dodatnega, ne, poskrbeti za bolnike različnih vrst je sestavni del poslanstva Cerkve, kakor je to veljalo za Jezusovo poslanstvo. To poslanstvo je, da prinesemo trpečemu človeštvu Božjo nežnost.
Resničnost, ki jo trenutno živimo na svetu zaradi pandemije ter vojn napravlja to sporočilo še posebej aktualno, to bistveno poslanstvo Cerkve. Iz Jobovega življenja odmeva sporočilo, ki opozarja na našo človeško pogojenost, ki je tako vzvišena zaradi dostojanstva, a istočasno tako krhka. Pred to resničnostjo se vedno v srcu porodi vprašanje: Zakaj?
Na to vprašanje Jezus, učlovečena Beseda, odgovori, a ne z razlago, zakaj smo tako vzvišeni zaradi dostojanstva, a tako krhki zaradi pogojenosti. Jezus na ta »zakaj« ne odgovori z razlago, temveč s svojo navzočnostjo ljubezni, ki se skloni, prime za roko in pomaga vstati, kakor je storil Petrovi tašči (v Evangeliju po Marku 1,31). Skloniti se, da bi ponovno dvignili drugega. Ne pozabimo, da je edina zakonita oblika, edini zakoniti način, da gledamo neko osebo od zgoraj navzdol ta, ko iztegneš roko, da bi ji pomagal vstati. Edina! In to je poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal Cerkvi.
Gre za pomembno sporočilo o tem, kdaj sme človek drugega človeka gledati zviška. Samo ko mu pomaga, da se vzpne oziroma vstane. Kako mi je všeč ta misel! Koliko tega gledanja zviška je žal prisotno danes! In to ni dobro. Gre za duha prevzetnosti, napuha, arogance, kar je nedvomno hudičev, satanov duh: »Kako si padel z neba, o lucifer, jutranje zarje sin! Kako si posekan na tla, ki si poraze napravljal narodom! 13 Ti si pač govoril v srcu svojem: V nebesa se dvignem, nad zvezde Boga mogočnega povišam prestol svoj, in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. 14 Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bodem Najvišjemu. 15 Ali pahnjen boš v pekel, v jamo najglobočjo.« (Izaija 14,12–15, Chraska)
Navsezadnje pa tisto gledanje zviška, ko človek pomaga drugemu, da se vzpne, v resnici sploh ni gledanje zviška – saj je gledati zviška, kot smo videli, predvsem notranja drža in ne zunanja. Če me nekdo »vidi zviška«, ker je fizično višje, in mi ponudi roko, mi je pa samo lepo. In roko sprejmem, če jo potrebujem. Tisti, ki je zgoraj, ne poniža tistega, ki je spodaj – če je v tistem zgoraj ljubezen. Vprašajmo se, ali je v nas ljubezen, ko pomagamo drugim?
Božji Sin ne razodeva svojega gospostva »od zgoraj navzdol«, tudi ne na daljavo, temveč z bližino, nežnostjo, sočutjem. Bližina, nežnost in sočutje so stil Boga. Bog postaja naš bližnji z nežnostjo in sočutjem. Poglejmo nekaj od Svetega Duha navdihnjenih stavkov, ki potrjujejo prisotnost tega Duha:
Sočutje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« (Pismo Efežanom 4,32)
Sočutje: »Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi.« (Pismo Rimljanom 12,15, Chraska)
Bližina: »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi.« (Psalm 145,18)
Nežnost: »Krotkost [nežnost] vaša bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« (Pismo Filipljanom 4,5, Chraska)
Nežnost: »Oblecite si torej kakor izvoljenci božji, sveti in ljubljeni, prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, milobo [nežnost], potrpežljivost.« (Pismo Kološanom 3,12, EKU)
Nežnost: »Mil [nežen] odgovor pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo.« (Pregovori 15,1)
Nežnost: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost [nežnost], dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.« (Pismo Galačanom 5,22–23)
Novorojenček s svojo krhkostjo, ranljivostjo in nedolžnostjo v nas rodi nežnost: dobrohoten pogled, nežen dotik, miren smehljaj. Ja, kako nebogljeni smo ljudje, ko se rodimo. Popolnoma smo odvisni od nežne in vztrajne skrbi staršev. Znanstveniki celo ugotavljajo, da nežen dotik in objem v dojenčkih spodbudi celo vrsto telesnih reakcij, zaradi katerih bo v življenju uspešnejši in srečnejši.
Nežnosti pa ne potrebuje le dojenček, ampak vsak izmed nas. Danes je bolj kot kadarkoli prej potrebna celo revolucija nežnosti. Ta nas bo rešila. Zahodna kultura močno poudarja učinkovitost, samozadostnost in tekmovanje, pa vendar hrepenenje po nežnosti ostaja v nas, zato je priložnost, da kristjani svetu ponudimo prav to: sočutje, usmiljenje, nežnost. Nežnost podira trde zidove strahu in sramu in odpira spoštljiv prostor vzajemnega deljenja ranljivosti, s tem pa v sebi nosi komponento odrešenja od bolečin in ujetosti. Zares ni naključje, da je Bog med nas prišel kot nebogljeno dete.
Kolikokrat v evangelijih beremo, da je pred problemom z zdravjem ali kakršnim koli problemom Jezus imel najprej sočutje. Gre torej za sočutje, ki daje vzgib njegovim dejanjem, sicer bi bila njegova dejanja prazna.
»Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.« (Evangelij po Mateju 14,14)
»Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari.« (Evangelij po Marku 6,34)
Jezusovo sočutje, Božja bližina po Jezusu je stil Boga. In današnji odlomek nas spomni, da ima tudi to sočutje svoje korenine v intimnem odnosu z Očetom. Zakaj? Ker vidimo, da se je Jezus pred zoro in po zahodu sonca umaknil in ostal sam, da bi molil (prim. v. 35). Od tod je zajemal moč za izpolnitev svojega poslanstva z oznanjevanjem in ozdravljanji. Naj nam Oče pomaga, da se bomo pustili ozdraviti Kristusu Jezusu, saj to tako zelo potrebujemo, vsi, da bomo potem tudi mi lahko priče ozdravljajoče Božje nežnosti.
Z.M.