Views: 40
»Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.‹ Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovoril: ›Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« (Evangelij po Mateju 25,31-46)
Današnji odlomek je eden tistih, ki nas vse vsaj malo strese. Najbrž nihče od nas ne čuti prave gotovosti, da ne bo pristal na njegovi levici. Ta neprijetni občutek pa ni cilj Jezusove prilike o sodbi. Verjamem, da nam Bog želi sporočiti vedno in povsod, da verjame v nas in da nas spominja, da imamo pred njim status pravičnega (Drugo pismo Korinčanom 5,21). A kako naj se umirimo ob današnjem odlomku, pa ne le ob današnjem? Veliko Jezusovih prilik se konča s tem, da eden ali drugi zasluži le večno temo in pogubljenje. V priliki o devicah smo slišali, da so pred vrati ostale nespametne device, ki so pozabile s seboj prinesti olje. Še bolj grob je bil gospodar s tistim služabnikom, ki v strahu ni tvegal trgovati s talentom. Gospodar ga je dal vreči v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. In tudi v današnjem odlomku beremo, da so tisti, ki ga niso videli v stiski, deležni večne kazni. Potem je tu še prilika o tem, kako je gospodar vrgel v temo človeka, ki ga je našel v svatovski dvorani brez obleke.
Res je, da lahko vse te odlomke beremo v luči, ki nam je bila najbrž tudi največkrat predstavljena: Če ne boš delal tega in tega, ne prideš v nebesa! Pazi, kaj delaš! V tem pogledu se osredotočimo na kazen in na izpolnjevanje pravil. Ali je to resnično sporočilo evangelija? Ali nam evangelij govori v tej luči? Poglejmo samo današnji odlomek. Tako tisti, ki so delali dobro, kot tisti, ki se za to niso menili, pravijo: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega, žejnega?« itd. Kako naj bi bili sojeni po izpolnjevanju pravil, če sploh niso slišali zanje oz. jih niso razumeli? Da ni v središču izpolnjevanje pravil, nam govori tudi prilika o modrih in nespametnih devicah. Tako prve kot druge so zaspale, le da so ene vzele posodice z oljem, druge pa ne. V čem je bistvena razlika med enimi in drugimi? V čem je razlika med tistim, ki je prejel pet talentov, in onim, ki je prejel enega; tistim s svatovskim oblačilom in onim brez; med modrimi in nespametnimi devicami ter med ljudmi, ki se znajdemo ob sodbi eni na levi, drugi na desni?
Jezus pred nas postavlja pogled na življenje, ki je drugačen od farizejskega. Ne gre za vprašanje, koliko stvari smo naredili prav ali narobe, ampak v prvi vrsti, kako smo gledali na gospodarja, ki je Bog, na življenje in talente v njem ter na bližnjega.
Mož na svatbi, ki je bil brez svatovske obleke, je preziral pravila svatbe, s tem pa vse okrog sebe in obleke ni hotel sprejeti, ko je vstopal na svatbo. Mož z enim talentom je tega zakopal, ker je videl v gospodarju strogega in krivičnega človeka, ki pobira, kar ni njegovega. Nespametne device so mislile samo nase in jih je prav malo brigalo, ali bodo ženina pričakale s svetilkami ali ne, pomembno jim je bilo, da so povabljene, in v napuhu so mislile samo nase. Ljudje so se znašli ob sodbi na levi zato, ker so živeli le zase. Niso pomislili na ljudi v stiski okrog sebe, pomembno jim je bilo le, da v življenju pridejo čim lažje in čim boljše skozi. Bog ne bo stopil pred nas z željo, da nas kaznuje. Bog je dober oče, ki nas skozi življenje vabi v veselje življenja.
Vabi nas, da razumemo življenje kot gostijo. Seveda obstajajo »pravila« gostije, a če le spoštujemo gospodarja in bližnjega, nam bo dano svatovsko oblačilo. Vabi nas, da trgujemo s talenti in življenje naredimo lepo. Seveda je trgovanje naporno, a če zaupamo, da imamo ravno prav in da je Bog dober, bo šlo. Da le trgujemo, pa nas bo Gospodar vesel. Vabi nas, da se veselimo ženina, ki bo prišel, pri tem pa ne mislimo le nase. Ni problem, če tudi podremamo in zaspimo. Naj bo veselje vedno tudi za druge – luč naj sveti tudi bližnjim, ne le nam. Vabi nas, da smo pozorni na lačne in žejne okrog sebe.
Bog je dober in nam želi dobro. Kot mlajšega sina tudi nas vabi, da spoznamo, da je najlepše in najpolnejše življenje v očetovem domu, v služenju njemu in bratom. Ne nalaga nam torej kopice pravil, zapovedi in prepovedi, ampak nas vabi v veselje življenja. Veselje, ki je v pogledu na dobrega Očeta, na življenje, na sebe in na brate/sestre okrog nas. Ne v strahu, ampak v veselju in pogumu pojdimo na pot iskanja polnega življenja!
Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«. To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni.
Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar naredimo, naj gre zanj ali pa ne, zato se je skril, zato je hotel biti eden izmed ljudi našega vsakdana. Razlika med »prekletimi« in »blagoslovljenimi« je namreč samo v tem, kar so ali pa niso storili »enemu teh najmanjših«, ne pa Gospodu. V dejanjih torej, ki bi bila v vsakem primeru povsem enaka, ne glede na to, kdo bi jim stal nasproti, berač ali Gospod, ta na koncu povejo, ali so ga videli ali ne.
Kajti takšni smo v resnici, kakršni smo v bežnih trenutkih našega hitečega vsakdana, ko se moramo na hitro odločiti, ali se bomo ustavili ali šli mimo. Takšni smo v resnici, ko nekaj naredimo, čeprav ne vemo, za koga gre. Takšni smo v resnici, ko nekaj naredimo ali pa ne naredimo »najmanjšemu« in v tistem hipu najmanj pomembnemu.
Zato je Kristus hotel, naj razumemo berače našega življenja kot prihod Boga, ne obsojajočega, ampak rešujočega Boga. Tako prilika o tistem zadnjem dnevu in tudi vsi ti ljudje niso grožnja, da bomo šli v »večni ogenj«, če jim ne bomo postregli, nikakor. Samo resnico nam odkrivajo, da smo namreč v peklu vse dotlej, dokler ni vsaka oseba okoli nas vredna od nas prejeti nečesa osnovno človeškega. Da trpimo in smo »prekleti«, dokler ljudem pod maskami ne začnemo dajati obrazov – da bi jih »videli«, da bi jih prepoznali, ne kot Gospoda, kot človeka, kot »Sina človekovega«. Da živimo »v peklu«, dokler nismo ljudje in dokler niso ljudje tudi vsi tisti okoli nas.
To je dovolj, da pridemo med »blagoslovljene« – pustiti, da nam je nerodno in da nas je sram pred to priliko. Ker se tako v nas ohrani tista občutljivost, ki je potrebna, da se ob soočanju z lastno sebičnostjo odločimo spet, kljub vsemu in še enkrat znova biti človek.
Z.M.