Hits: 4
10 Mojzes je slišal, kako ljudstvo joka po svojih rodbinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. GOSPODOVA jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo prav. 11 Tedaj je Mojzes rekel GOSPODU: »Zakaj tako grdo ravnaš s svojim služabnikom in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? 12 Sem mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v naročju, kakor pestunja nosi dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njegovim očetom.‹ … 14 Ne morem sam nositi vsega ljudstva, kajti pretežko je zame. 15 Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pri priči ubij, če sem našel milost v tvojih očeh, da mi ne bo treba več gledati svoje nesreče!« … 17 »Stopil bom dol in bom tam govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo s teboj vred nosili breme ljudstva in ga ne boš več nosil sam. 18 Ljudstvu pa reci: ›Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Saj ste jokali GOSPODU na ušesa in govorili: Kdo nam bo dal jesti meso? Kajti v Egiptu se nam je dobro godilo. – GOSPOD vam bo dal meso in jedli boste. … 20 marveč ves mesec dni, dokler vam ne bo lezlo iz nosnic in se vam zagabilo. To pa zato, ker ste zavrgli GOSPODA, ki je med vami, in jokali pred njim in govorili: ›Zakaj smo vendar šli iz Egipta?‹« 21 Mojzes je rekel: »Šeststo tisoč pešakov šteje ljudstvo, med katerim živim, ti pa praviš: ›Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.‹ 22 Tudi če bi zaklali zanje drobnico in govedo, jim bo mar zadostovalo? In če bi jim zbrali vse ribe morja, bo to zanje dovolj?« 23 GOSPOD pa je rekel Mojzesu: »Je mar GOSPODOVA roka prekratka? Zdaj boš videl, ali se bo moja beseda zate uresničila ali ne.« (Četrta Mojzesova knjiga 11,10–12.14–15.17–18.20–23)
Izraelsko ljudstvo se je razburjalo in glasno zahtevalo mesne jedi ter je za pomanjkanje in svoje nezadovoljstvo krivdo zvrnilo na Mojzesa, namesto da bi za hrano prosili Boga. Namesto da bi okrepili svojo vero v to, da je Bog zmožen poskrbeti za njihove potrebe, so rešitev za svoje težave zahtevali od Mojzesa. On pa se je odzval tako, da se je skokovito lotil reševanja njihovih problemov. Toda ne smemo spregledati, da je Mojzes s takšnim svojim odzivom ravnal pretirano skrbno in predano ter predvsem pokroviteljsko, saj je na ta način za njih delal nekaj, kar so bili sposobni in bi morali delati sami.
Pretirana skrbnost
Pretirano skrbnost, ki deluje pokroviteljsko, je zelo težko prepoznati in jo zdraviti, ker smo za to pogosto nagrajeni, še posebej v cerkvi. Vendar ne smemo pozabiti, da takšno ravnanje poškoduje prijateljstva, zakon, cerkve in poslovne odnose. Posledično lahko postanemo polni zamere in jeze (tako kot je postal Mojzes). Na ta način hkrati tudi vzdržujemo nezrelost drugih (kot so to bili pritožujoči se Izraelci); poškodujemo odnose v skupnosti in predvsem odtavamo od namena, ki ga ima Bog za nas. Kar pa je najpomembneje, ni se nam treba soočiti s strahovi, ki nas pehajo k pretirani skrbnosti in pokroviteljskemu ter zaščitniškemu ravnanju. Ko v skrbi za druge postanemo pokroviteljski in zaščitniški, se to konča tako, da pričnemo verjeti, da smo nepogrešljivi – preprosto smo prepričani, da bodo stvari razpadle, če jih spustimo iz rok.
Resnica pa je prav obratna
Resnica pa je prav obratna. Če stvari spustimo iz rok in prenehamo biti zaščitniško oziroma pokroviteljsko skrbni, potem bo Bog lahko prišel do izraza in bo šele takrat lahko začel zares delovati – tako v nas kot tudi v tistih, ki jim tako vneto želimo služiti. Ne pozabimo, da je Bog posredoval šele takrat, ko je Mojzes stvari izpustil iz rok, pa čeprav je to storil šele v svoji frustraciji.
Na katerih področjih svojega življenja se morda počutimo nepogrešljivi? (Na primer v družini, v službi, v cerkvi, v prijateljstvu ali razširjeni družini.) Razmislimo, na kakšne načine nas Bog vabi, da stvari spustimo iz rok.