Views: 47
Natanko pred štirimi leti je Slovenijo obiskal svetovno znani motivator, Nick Vujičić. To je bil velik dogodek in Slovenija je bila na nogah. V Sloveniji skoraj ni bilo človeka, ki Nicka ne bi poznal že z YouTuba in ki si ga ne bi želel srečati v živo. Društvo Zaživi življenje je v sodelovanju z evangelijskimi cerkvami organiziralo Nickovo pot in nagovore po vseh večjih mestih v Sloveniji.
Imela sem to čast, da sem bila v organizacijskem timu, tako da sem ga lahko spremljala na vseh srečanjih s pomembnimi ljudmi, ga poslušala v polnih dvoranah, intervjujih, se skupaj z njim udeležila srečanja pri predsedniku države, pila kavico in kramljala ob dobrem kosilu.
Vseskozi sem ga občudovala. Kot pokončnega moškega, govornika in kristjana. V času bivanja po Sloveniji so mu mnogi zastavili vprašanje: »Od kod vam takšna moč?« Njegov odgovor je bil vedno isti: »Moč črpam v Bogu, njegovi besedi in molitvi. Brez Boga in molitve ne bi uspel. H komu bi šel, ko ugasnejo luči, ko ni poslušalcev, ko poide motivacija, če ne k tistemu, ki mi je dal smisel življenja. Ko sem sam, za zidovi in nimam veliko dela (pogleda na svoje ude, ki jih ni), mi ostane pogovor z mojim Očetom, ki me sliši in odgovarja. Molitev je moja moč.«
Razmišljam o teh besedah in sedaj po štirih letih spoznavam, da je že mnogo tega šlo v pozabo, a vendar se ob treh dogodkih še danes naježim, se mi zatresejo noge in orosijo oči.
Sedaj spoznavam, da so vsi trije dogodki povezani z molitvijo.
Ne samo, da je Nick molil pred vsakim obrokom, ki ga je zaužil, srečanjem, ki ga je imel z ljudmi, ali nastopom pred množico, je proti koncu svojega neponovljivega bogatega govora, v največji tišini, saj so bili vsi prilepljeni na sedeže, naenkrat v veliki športni dvorani v Kočevju vprašal: »Ali dovolite, da molim za vas?« Tako preprosto vprašanje, vendar me je še bolj pribilo na sedež. Nisem si upala pogledati nikogar. Gledala sem v tla in samo čakala, kaj se bo zgodilo.
Pomislila sem: »Ojoj, Nick, ubogi človek, ti ne veš, kje smo.« Takšnih vprašanj se tu ne postavlja. Vendar je Nick nadaljeval: »Če želite, vstanite.« Napeto sem čakala, kaj bo. Spominjam se, da so se mi začele tresti noge, saj sem si mislila, da lahko pride do katastrofe njegovega nastopa, posmeha, žvižganja. Tiščala sem glavo med ramena in zaprla oči. V dvorani je nastala še večja tišina. Mrk. Ojoj, le kaj bo? Naenkrat zaslišim škripanje sedežev, ki se je stopnjevalo. Odprem oči in zagledam, kako se množica ljudi počasi, a vendar odločno dviga, kar je pomenilo: »Da, želimo molitev.« In Nick je molil. Molil je za ljudi, politike, družine, mlade in celotno deželo Slovenijo. Stala sem vkopana in nisem mogla verjeti svojim očem in ušesom …
Naslednji dan je bil v dnevnem časopisu Slovenske novice na veliko natisnjen naslov: »Ali Slovenija potrebuje molitev?«
Čez nekaj dni se je ves dogodek preselil v Novo Gorico. Polna dvorana. Vrstile so se črnske duhovne pesmi in ena izmed pesmi je nosila naslov Bog, ozdravi Slovenijo. Med pesmijo je bila glasno izrečena molitev za vse ljudi Slovenije, blagostanje, zdravje, modrost … Za poslušalce je bilo to veliko presenečenje, a hkrati veliko odobravanje. Med molitvijo so namreč poslušalci začeli ploskati, vstajati s svojih sedežev in prikimavati. Spet sem stala vkopana. Srce mi je noro utripalo. Pomislila sem, le kaj se dogaja? Aplavz je še dolgo zvenel. Tokrat sem si jaz postavila vprašanje: »Ali Slovenija potrebuje molitev?«
Veliko veselje nas je obšlo, ko smo izvedeli, da nas bo gospod predsednik Borut Pahor sprejel v svoji rezidenci. Bilo je toplo, prijetno srečanje. Gospod predsednik je Nicka z zanimanjem poslušal in mu zastavljal vprašanja. Konec ni bil drugačen od tistih v dvoranah. Nick je vprašal tudi gospoda predsednika: »Kako lahko molim za vas?« Predsednik mu je odgovoril: »Prosim, molite za mojo mamo, ki je trenutno zelo bolna.« Predsednik je pokleknil k Nicku, ki je molil zanj in njegovo mamo. V tistem trenutku so se porušili vsi moji predsodki in pomisleki o predsedniku, saj je dobil novo, širšo dimenzijo človeka, ki zagotovo ima dušo. S solznimi očmi sem zagledala fotografe, novinarje, ki so v tistem trenutku planili v sobo. Naleteli so na »čuden« prizor. Gospod predsednik z Nickom na kolenih. Seveda so slikali in slikali, najhitreje, kar se je dalo. Novinarji so začeli spraševati: »Gospod predsednik, o čem ste se pogovarjali z Nickom?« Tako radovedna sem bila, le kaj jim bo sedaj odgovoril. Saj bo to, kar bo sedaj izrekel, jutri vedela vsa Slovenija in ga na podlagi odgovora »všečkala« ali še sovražila.
Zaslišala sem enostaven, resničen odgovor: »Z Nickom sva pravkar molila!« Dvignila sem pogled z velikim spoštovanjem in občudovanjem.
Po desetih dneh je Nick zapustil našo prelepo deželo. Sloveniji je zapustil veliko dediščino spodbudnih besed, upanja, vere, molitev in velik zgled človeka, ki veruje v tistega, ki nikoli ne razočara – Najvišjega. Kdor je želel, ga je slišal in odšel v naslednji dan z drugačnim odnosom do sebe, drugega, do Boga. Kdor je imel trdo srce, je bil opeharjen velikih blagoslovov.
Da, mnogim je zapustil veliko neponovljivega. Meni je zapustil vprašanje:
»Ali Slovenija potrebuje molitev?«
Stavek je dobil še večjo težo, ko sem pred kratkim videla posnetek prve dame ZDA, gospe Melanie Trump, kako »svoje« ljudi nagovarja, naj v času korone ne obupajo, temveč naj se naslonijo na Boga. Naj molijo in se spomnijo besed, ki jih je Bog izrekel: (Morda se lahko povzame del njene molitve)
Ob pogledu na neštete naslove v različnih časopisih, revijah, oddajah po televiziji o koroni in vsem ostalem, kar se dogaja v naši deželi, lahko z gotovostjo zatrdim:
»Da, Slovenija potrebuje molitev! Sedaj! Takoj!«
Še posebno, ko je ta molitev usmerjena k Bogu, ki ima ušesa, da nas sliši. K Bogu, ki nas ljubi in je za nas žrtvoval svojega Sina Jezusa, ki nam je pripravljen odpustiti in dati novo priložnost.
Molitev je ključ, ki odpira Božje srce.
Slovenija, zakaj si ne bi dali priložnosti?
D.