Views: 32
»Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni. Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo. … Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost.« (Pismo Rimljanom 4,16–19a.22).
Odlomek iz Pavlovega Pisma Rimljanom je za nas velik dar. Navajeni smo namreč, da Abrahama priznavamo kot očeta vere. Tokrat pa nam apostol Pavel predstavi Abrahama kot očeta v upanju, da bi tako lahko že pri njem sprejeli oznanilo vstajenja in novega življenja, ki premaga zlo in samo smrt. Abraham je veroval v Boga, ki »oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.« (Pismo Rimljanom 4,17) »Vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo in da je Sari naročje omrtvelo.« (Pismo Rimljanom 4,19) Ravno to je izkušnja, ki smo jo poklicani živeti tudi mi. Bog, ki se razodeva Abrahamu, je Bog, ki rešuje, Bog, ki vodi ven iz obupanosti in smrti, Bog, ki vodi v življenje. Pri Abrahamu vse postane hvalnica Bogu, ki osvobaja in oživlja, vse postane preroštvo. In to postane za nas, ki zdaj prepoznavamo in obhajamo izpolnitev vsega tega ob spominu na Jezusovo vstajenje. Bog je namreč »obudil od mrtvih Jezusa«, da bi tudi mi lahko v njem prešli od smrti v življenje.
»To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda.« (Pismo Rimljanom 4,23.24)
Abraham si torej zares lahko reče »oče mnogih narodov«, saj sije kakor oznanilo novega človeštva, ki ga je Kristus odkupil greha in smrti in ki je enkrat za vselej vpeljano v objem Božje ljubezni.
Tukaj nam Pavel pomaga osredotočiti se na tesno vez med vero in upanjem. Abraham je »veroval, trden v upanju proti vsakemu upanju«: »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom.« (Pismo Rimljanom 4,18) Naše upanje ne stoji na človeških utemeljitvah, napovedih in zagotovilih. Pokaže se tam, kjer ni več upanja, kjer ni več ničesar, v kar bi upali. Kakor se je to zgodilo Abrahamu pred njegovo bližnjo smrtjo in nerodovitnostjo njegove žene Sare. Veliko upanje je ukoreninjeno v veri. In ravno zato je možno iti čez vsako upanje. Ker ne temelji na naši besedi, ampak na Božji besedi. Tudi v tem smislu smo torej poklicani slediti zgledu Abrahama, ki je pred stvarnostjo, očitno namenjeno smrti, zaupal v Boga in »bil popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.«
»Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu, popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.« (Pismo Rimljanom 4,20.21)
Ali smo mi prepričani, da nas Bog ljubi in da je to, kar nam je obljubil, pripravljen tudi izpolniti? Cena za to pa je odprto srce. Odprimo svoje srce in Božja moč bo naredila čudežne stvari in nas naučila, kaj je upanje. To je edina cena: odpreti srce za vero in on bo naredil ostalo.
To je protislovje in obenem najmočnejši, najvišji element našega upanja. Upanje, utemeljeno na obljubi, ki se s človeškega vidika zdi negotovo in nepredvidljivo, a ki se ne zmanjša niti pred smrtjo, saj je tisti, ki nam obljublja, Bog vstajenja in življenja. Ne obljublja nam kdor koli. Ta, ki obljublja, je Bog vstajenja in življenja. Kako to vem? Ker vem, da je besede upanja in tolažbe izrekel Bog, ki nikoli ne laže: »… na podlagi upanja večnega življenja, ki ga je obljubil pred večnimi časi Bog, ki nikoli ne laže.« (Pismo Titu 1,2; Chraska)
Prosimo danes Gospoda za milost, da se ne bi preveč zanašali na svoje gotovosti in svoje sposobnosti, ampak na upanje, ki izvira iz Božje obljube, kakor pravi Abrahamovi otroci. Ko Bog kaj obljubi, to tudi izpolni. On nikoli ne pozabi svoje besede. Naše življenje bo tako dobilo novo luč v zavedanju, da bo on, ki je obudil svojega Sina, obudil tudi nas in bomo postali eno z njim, skupaj z vsemi našimi brati v veri. Vsi mi verujemo. Čeprav slavimo Gospoda s petjem in prejemamo mnogotere blagoslove, bo tudi to minilo. Vendar pa je tudi to obljuba upanja. Če imamo danes odprto srce, nam on zagotavlja, da se bomo vsi mi za vedno srečali v nebeškem kraljestvu, ki nikoli ne mine. To je Božja obljuba. In to je naše upanje, če le odpremo svoja srca.
Odrtih src sprejmimo tole njegovo obljubo:
»Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: ›Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?‹ 14 Rekel sem mu: ›Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: ›To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. 15 Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. 16 Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. 17 Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči.« (Razodetje 7,13–17)
Z.M.