Views: 39
»Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi, v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo hirali od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje. … Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato bedite in vsak čas molite, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Evangelij po Luku 21,25–28.34–36)
Občutek imam, da je prebrana misel o koncu sveta kot nadležen komar. Pogledamo, kje sedi in se ga po kratkem postopku znebimo. Ugasnemo luč in spimo dalje. Zakaj je tako? Kaj bi moralo biti, da bi bilo drugače? Čemu povabilo:
»Vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje!«
O kakšni odkupitvi govori Jezus? Zakaj naj bi dvignili glave?
Poskušajmo dojeti sporočilo iz evangelija, da ne bo le hipna nočna mora, komar, ki ga odženemo ali ubijemo. Jezus najprej govori o strahu, ki se nas bo polotil, ko bomo videli, kaj se dogaja. No, kljub gospodarski krizi in drugim krizam mislim, da večina še nima občutka, da se nebeške sile majejo. Morda se nam ob trenutni vsesvetovni zdravstveni krizi okužb s koronavirusom le nekoliko svita … A ne glede na vse svetovne okoliščine vseeno poznamo tudi druge strahove. Katere?
- otroci – strah pred slabimi ocenami, pred kaznijo staršev, pred tem, da boste videti smešni pred vrstniki
- mladi – strah, da ne boste ugajali najbližjemu prijatelju, da izgubite košček pomembnega položaja v družbi prijateljev, da se drugi ne bo več vrtel okrog vas, da si ne boste mogli privoščiti tistega, kar ste si zamislili …
- starši – strah pred tem, da izgubite službo, da bodo življenjski stroški še narasli, da bo zakonec še bolj siten, tečen in naporno neznosen … da bodo otroci ušpičili kako neumnost itd.
Vsi ti strahovi niso posebno apokaliptični. Bolj kot po koncu sveta dišijo po življenjskih skrbeh. Ali nas Jezus ne svari prav pred temi skrbmi? Zakaj? Če smo povsem potopljeni v vsakdanje skrbi, se ne moremo spraševati o prihodu Sina človekovega, mar ne?
Zakaj pa nas preganjajo zgoraj omenjeni strahovi? Skrbi, ki sem jih naštel, so verjetno posledica največje zapovedi, ki jo nosimo nekje v naši podzavesti. Namesto zapovedi ljubezni do Boga, bližnjega in do sebe imamo v glavi zapoved: Bodi priden, lepo se obnašaj in delaj, kar delajo vsi. Poskrbi, da prideš dovolj visoko, potem pa si privošči, kar se le da. No, sklepna zapoved nas posledično pripelje do naslednjega rezultata, da so naša srca obtežena z razuzdanostjo in pijanostjo.
Mislim, da si moramo vsi po vrsti priznati, da smo obremenjeni s skrbmi tega sveta. V te skrbi nas silijo zgrešene zapovedi, ki so se zarile v naše življenje. Priznati si moramo tudi, da nas razjedata lagodje in iskanje nekega užitka, pa naj bo ta bolj ali manj moralen. Gre za obremenitev srca in pogleda, ki se ne more dvigniti kvišku in pričakovati kaj boljšega!
Kaj sedaj? Nesmiselno je reči, dvignimo glave in se veselimo odkupitve, če se ne odpovemo skrbem življenja, zgrešenim predstavam in zapovedim, hlastanju po užitku in lagodju. Zaman je reči: odkupitev je blizu, če le čakamo, da se nam uresničijo sanje o nekem užitku in sladkem počitku. Jezus zato dodaja:
»Zato bedite in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«
Najprej si bomo morali izprositi milost,
- da bi skrbi tega sveta ne zasedle vsega našega srca,
- da bi sploh lahko dvignili glave,
- da bi se v nas sploh prebudila želja po odkupitvi!
Sicer o želji po odkupitvi po Jezusovem rojstvu le varamo sebe in druge! Ko bo po molitvi naš pogled segel nekoliko više, bomo začutili tudi strahove, ki jih zbuja moralni propad naše družbe. V nas pa se bo začela prebujati želja po odkupitvi. Odkupitvi od prej omenjene obremenjenosti s skrbmi tega sveta. Prebudila se bo tudi zavest o resnični ljubezni, ki ni v ugajanju in pomembnosti, ampak v veselju. Prebudila se bo:
- ljubezen do Boga, ki je v hvaležnosti nad njegovim darom življenja in hrepenenju po tem, da bi se z njim resnično srečal,
- ljubezen do bližnjega, ki govori o veselju, da lahko ljubim drugega, se ga veselim in se mu podarjam,
- ljubezen do sebe, ki govori o veselju Božjega otroka, ki ga Bog ljubi.
A te ljubezni lahko zaživijo le, če se hočemo odpovedati vsemu, kar otežuje naše srce in naš pogled. Zato bedimo in vsak čas molimo, da bi zmogli dvigniti pogled in se veseliti časa odkupitve!
MOLITEV:
Gospod, prosimo te, omehčaj nam srce, da si bomo priznali grehe in zmogli rasti v kreposti. Daj, da bi verjeli v čudovito lepoto ljubezni in resnice. Aba, Oče, prosim te, pomagaj mi izprazniti srce od skrbi tega sveta. Zato ven iz srca vsaka laž in prevara, ven iz srca vsaka zamera, lenoba in izdaja, ven iz srca vsak strah in občutek izgubljenosti ter nevrednosti. Dobri Bog, prosimo te, da bi naše odločitve vedno znova podkrepili z vztrajno molitvijo in zavzetim delom. O Bog, daj mi milost, da bom svoje grehe prav spoznal in jih obžaloval. Gospod Jezus, hotel si biti prijatelj grešnikov. Po skrivnosti svoje smrti in svojega vstajenja me reši grehov. Tvoj mir naj mi daje moč, da bom živel v ljubezni, pravici in resnici. Oče, hvala ti za tvojo besedo, v kateri je toliko sonca, življenja, upanja, modrosti, ljubezni, da lahko vsakdo v tebi najde dovolj hrane za svojo dušo in svoje srce in mu ni treba iskati praznega modrovanja sveta. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti. Po Kristusu Jezusu. Amen.
Z.M.