Hits: 14
»Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu. Človek in njegova žena sta se skrila pred Gospodom Bogom sredi drevja v vrtu. 9 Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: ›Kje si?‹ 10 Rekel je: ›Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril.‹« (Prva Mojzesova knjiga 3,8–10)
Teh nekaj besed opisuje vso dramo človeštva in Boga potem, ko je greh vstopil v človekovo srce in ga je neposlušnost oziroma poslušnost napačnemu glasu privedla do nagote. Človek je bitje odnosa, ustvarjen za to, da je »z« nekom. Greh je to povezavo pretrgal in človek je prvič zaznal, da ni zadosten, da mu nekaj manjka, da je nag. Človek po grehu je prestrašen, zaveda se, da mu lahko vse škodi, zato mu je vsak tudi nasprotnik. Celo Bog, celo tisti, ki ga je ustvaril in ga ljubi. Človek se zato skrije, in sicer zaradi preprostega nagiba po samoohranitvi, a doseže prav nasprotno, saj beži od vira svoje varnosti in blagoslova.
Bog ni imel več dostopa do človeškega srca, kajti to se je pričelo skrivati vsakič, ko ga je želel obiskati, ga obleči ali mu pomagati. Ogrožen človek ne ve več, kdo je zanj in kdo proti njemu, zato je na preži, ogrožen in previden. Za vsak slučaj. Ker nikoli ne veš … Tudi pri Bogu.
To je rana kače, ki nas je ranila v peto. Toda takoj po padcu v greh Gospod že napove, da bo glava te kače strta. Gospod takoj napove, kako bo vladalo sovraštvo med kačo in ženo, med njenim zarodom in ženinim zarodom. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.« (Prva Mojzesova knjiga 3,15)
Od takrat, od odrešenja naprej, je človeštvo sicer pičeno, kar pomeni, da nismo imuni na skušnjavo, na sikanje te kače, vendar je glavni smrtni strup premagan. Smrt – posledica greha – je premagana, vrata v raj so odprta. V Sinu, kajti samo v Sinu imamo dostop do novega načina bivanja, ki je odrešenost, ljubljenost, neogroženost.
V Pismu Efežanom tako upravičeno beremo, kako nas je Bog in Oče v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom iz nebes (gl. Pismo Efežanom 1,3). Že pred stvarjenjem sveta nas je namenil in izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim. Zato beremo že v tretjem poglavju Prve Mojzesove knjige, takoj po padcu, kako Bog kači jasno napove, da človeški rod ne bo njen!
V ljubezni nas je namreč vnaprej določil, da bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. To je veličastvo njegove milosti za nas, milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem. Samo v Kristusu smo lahko ponovno brezmadežni, kajti on je edino brezmadežno Jagnje pred Očetom. Potrebno je bilo torej utelešenje. Edino tako je lahko Kristus nase prevzel ranjeno človeško naravo, krhko in zapisano smrti. In smrt ga je tudi čakala, vendar nad njim preprosto ni mogla imeti zadnje besede. Tretji dan je Oče svojega Ljubljenega obudil in s Sinom vred vse nas, njegove ljubljene otroke.
Toda da je Sin sploh lahko prišel na zemljo, je bilo potrebno človeško srce, ki se ob obisku Boga ne bi ustrašilo in skrilo. Potrebno je bilo srce, ki bi reagiralo drugače od »pičenega« in s tem Gospodu dovolilo, da ni le Bog na »varni razdalji«, ampak Bog v nas.
Zato bodimo predvsem pozorni na Luč, ki je že v nas, luč miru, ki ni zunaj nas, ni nekaj, kar moramo ponjo, ampak je tiho prižgana v nas. Bolj kot bomo dajali prostor tej luči, bolj bomo sijali tudi sami, bolj bo ta plamen gorel in postajal ogenj Svetega Duha, ki ima moč, da prebuja mnoge ter jih vrne v Očetovo naročje.
Kristjani smo, a bojim se, da to milost vse prevečkrat sprejemamo kot samoumevno; znamo biti hvaležni za ta dar? Poti h Gospodu so tako čudovito skrivnostne, nešteto iskanj in hrepenenj združujejo. So pa hkrati tudi zelo različne in velikokrat mi je težko verjeti, da vodijo k istemu cilju. A Bog je en sam! Večna Ljubezen za vse; zate in zame. Kot studenec čiste vode življenja sredi sveta Oče čaka na svoje otroke. Ni ga pod soncem, da ne bi nosil v sebi hrepenenja po studenčnici, ki oživlja; prav vsakega človeka žeja po izviru ljubezni; vsakdo hoče biti potešen. In zato iščemo pot
Vsak človek išče pot do Boga. Mnogi hodijo skozi puščavo, kjer se osamljeni in nebogljeni upirajo viharjem življenja. Poti ni; vetrovi skrbno zakrijejo sledi v puščavskem pesku. Vsak hodi sam, le silna žeja ga žene naprej. Samo najvztrajnejšim uspe priti na cilj. Večina pa se ustavi ob mlakužah, ki jih ponuja svet – pijejo kalno vodo in nočejo dalje. Zanje je Studenec predaleč. Po Božji milosti in naših molitvah pa nam Bog nakloni usmiljenje in nam pokaže Pot, ki vodi h Kristusu! Kdor išče in prosi Boga za vodstvo in poduk, ta najde Pot k Odrešeniku! Tisti Luči, ki sveti od znotraj.
Z.M.