Views: 93
Na tem svetu obstajata dve vrsti ljudi: kolonizatorji in kolonizirani. Tako vsaj trdi politična levica, ki je v zadnjih letih vse zgodovinske zmagovalce označila za nepravične zalužkarje na račun »koloniziranja«. Ta negativna fraza se je pričela pojavljati povsod, kjer prevladuje politična levica – univerze, mediji, celo vladna birokracija.
Namen tega je delegitimizacija vseh tistih Zahodnih držav, ki jih politična levica ne mara – Amerike, Velike Britanije, Španije, Portugalske, Francije, Izraela in tako naprej. A če pomislite, da so čisto vsako državo ali plemensko skupnost v zgodovini ustanovili naseljenci in kolonizatorji ene ali druge vrste, potem ta fraza pač ne pove kaj dosti.
Ali, če povemo malce drugače: vse od Adama v rajskem vrtu naprej še nobena skupina ljudi ni preprosto vzniknila iz tal (in če se morda še spomnite, je celo Adam pri tem potreboval nekaj pomoči).
Meje, ljudstva in oblasti so se skozi zgodovino ves čas spreminjale, ko so se ljudje množili, širili in selili naokrog. Cilj aktivistov, ki se borijo za »dekolonizacijo«, je, da bi se zemljo vrnilo iz rok ljudi, ki jo trenutno imajo, v roke ljudi, ki so jo imeli pred njimi.
A to problema ne reši. Le pomakne ga za en korak nazaj v zgodovino. Leta 1980 je ameriško Vrhovno sodišče razsodilo, da je ameriška vlada ozemlje Black Hills v Južni Dakoti – kraj, kjer se nahaja gora Rushmore – nezakonito odvzela Lakota Sujem.
Mount Rushmore z izklesanimi podobami ameriških predsednikov.
Sodišče je odločilo, da mora vlada Lakotam izplačati začetno ponujeno ceno zemlje skupaj s pripadajočimi obrestmi. A celo liberalno sodišče ni odločilo, da morajo ZDA izprazniti zemljišče in ga vrniti Indijancem.
Kako pa bi to sploh lahko storili? Tam živi četrt milijona Američanov.
Kakorkoli že, Suji so zavrnili denar. In še dobro, da so ga. Ker bi njegovo izplačili odprlo vsaj toliko problemov, kot bi jih rešilo. Kajti Suji se niso pojavili na ozemlju Black Hills po nekem čudežu.
Pravzaprav je bilo to ozemlje v rokah Sujev manj časa, kakor je bilo v rokah ZDA. Suji so to ozemlje v poznem 18. stoletju iztrgali iz rok Čejenov. Če bi ZDA izplačale predhodne lastnike ozemlja, mar ne bi potem Suji morali izplačati Čejene? In mar ne bi potem Čejeni morali izplačati Kiove in Vrane, ki so bili tam pred njimi?
Kaj pa Komanči in Arapahi, ki so bili tam pred Kiovami in Vranami, ki so jih pregnali Čejeni, ki so jih nato pregnale Lakote, ki so morale ozemlje prepustiti ZDA?
Kako natančno naj bi pravzaprav »dekolonizirali« Black Hills?
»Srečanje« med Suji in Črnimi nogami
In tudi če bi uspeli identificirati »pravo« pleme. Je dandanes sploh še ostal kdo, ki bi resno lahko zahteval lastništvo zemlje? Po preteku desetih generacij? Morda obstaja kakšna možnost zastaranja pravic?
Do pred kakšnimi 75 leti so vsi priznavali pravico osvajalca. Če si zavzel neko ozemlje in ga uspel dovolj dolgo obdržati, je bilo tvoje. Nato pa so se utopični liberalci prepričali, da lahko prepovedo človeško naravo.
Pa je ne morejo. Ljudje se še naprej množijo, raziskujejo in osvajajo. In zakaj to počnejo?
Aktivisti, ki se zavzemajo za dekolonizacijo, vam bodo razložili, da se odgovor skriva v plenjenju – materialnem dobičku. In za večino zgodovine in večji del sveta to drži. Tistih nekaj izjem, ki jih je vredno omeniti, lahko najdete na Zahodu.
Drži, da je bila ena izmed motivacij številnih zahodnih kolonizatorjev pridobitev bogastva, a to ni bila edina motivacija. Pogosto so jih motivirali tudi višji ideali. Dokaz najdete v tem, da jih večina pri svojem podvigu ni obogatela. Mnogi so zaradi svojih naporov osebno obubožali.
Romarji z ladje Mayflower so se zato, da bi se naselili v Ameriki, odrekli relativno ugodnemu življenju in pri njihovem podvigu jih je polovica izgubila svoje življenje.
George Washington je med Ameriško revolucijo izgubil precejšen del svojega premoženja.
Thomas Jefferson je po dolgih letih služenja državi umrl v dolgovih.
Celo tiste, ki so si s ponosom pravili »konkvistadorji«, može, ki jim levičarji pravijo lopovi in roparji, so pogosto motivirali višji ideali – predvsem širjenje vere v Boga in sprejetje svetopisemske etike.
Konkvistadorji v južni Ameriki
Pet let preden je Kolumb zaplul na modri ocean, je Azteški imperij, ki je sam zavzel ozemlja številnih plemen, v roku zgolj štirih dni svojemu demonskemu patronu žrtvoval več deset tisoč ljudi.
Ko je Hernando Cortes leta 1521 prispel v azteško prestolnico Tenochtitlan, je bil priča takim žrtvovanjem. Azteški svečeniki so žrtvam razparali prsni koš, jim iztrgali še utripajoče srce in ga kot žrtev ponudili demonom, nato pa so truplo brcnili, da se je skotalilo navzdol po tempeljskih stopnicah.
Na srečo je Cortes pokoril Azteke, ustavil človeško žrtvovanje in domačine seznanil s krščanstvom. Tisti, ki nasprotujejo žrtvovanju ljudi – in upam, da se mednje prištevate tudi vi – morajo tu nedvomno oceniti kot nekaj pozitivnega.
To ne pomeni, da kolonizatorji z Zahoda niso storili svoj delež zločinov – brez dvoma so jih.
To pomeni, da vse kolonizacije niso enake. Nekatere oblike so boljše od drugih.
Zato vam ponujam koristen miselni eksperiment. Bi raje da vas kolonizirajo kristjani ali Azteki?
Prevod in priredba po avtorju Michaelu Knowlesu s Prager University (https://www.prageru.com/video/would-you-rather-be-colonized-by-aztecs-or-christians).
Robert Pevec