Views: 40
»Ko je množica pritiskala nanj in poslušala Božjo besedo, on pa je stal ob Genezareškem jezeru, je zagledal dva čolna pri bregu; ribiči so pravkar stopili iz njiju in izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, bil je Simonov, in Simona prosil, naj odrine malo od kraja. Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: ›Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!‹ Simon mu je odgovoril: ›Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.‹ In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: ›Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!‹ Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. Tedaj je Jezus rekel Simonu: ›Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.‹ In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.« (Evangelij po Luku 5,1–11)
Štiri vrste poslušalcev je imel Jezus. Prvi so predstavljali radovedno množico, drugi so bili tisti, ki so ga poslušali in njegov nauk sprejeli, a so ostali doma v svojem domačem kraju in ga od tam tako ali drugače podpirali. Tretji so predstavljali množico ljudi, ki je hodila za njim, sredi med njimi pa so bili Jezusovi učenci, dvanajsteri, ki jih je on sam izbral.
Kdo od teh smo mi? Kaj danes pomeni hoditi za Jezusom? Prilika nam kaže nekaj pomembnih elementov, ki govorijo o resnejši hoji za Jezusom. Simona je Jezus sam izbral, naj bo njegov učenec, in Simon se ni branil. Ko je Jezus stopil v njegov čoln, je bila prva naloga, naj odrine malo od kraja, malo proč od radovedne množice. To je bil prvi korak pripadnosti njemu in ne množici. Tvegal je biti malo od kraja, malo proč, malo drugačen. Pa ne le to, bil je na očeh vseh, ni se mogel skriti.
Ko je Jezus nehal govoriti, mu je rekel: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Čeprav te besede radi uporabimo v prenesenem smislu, pa je pomenilo odriniti na globoko in tam loviti sredi belega dneva narediti nekaj, kar je proti vsaki zdravi pameti. Nihče ni takrat lovil sredi belega dneva in še manj v globini. Lovili so ponoči in v plitvini. Odrini na globoko in vrzi mreže za Simona ni pomenilo le malo odriniti od kraja in se izpostaviti pred množico, ampak veliko več. Pomenilo je odpovedati se svoji logiki in sprejeti Božjo. Zaupati, da bo Bog uredil tisto, česar on ne more. Da bo vodil stvari tako, kot je njemu prav.
Čeprav je bil ulov nekaj veselega, pa je takoj že predstavljal zadrego. Rib je bilo preveč, da bi jih lahko sami potegnili na kopno. Morali so prositi tovariše iz drugega čolna, naj jim pridejo pomagat. Izreden ulov ne more biti nekaj, kar bo Simonu dajalo ceno. Takoj mora priznati, da to ni njegovo delo. Mora prositi za pomoč druge, mogoče tudi tiste, ki se sploh niso odločili hoditi za Jezusom in so se mu v tem smejali. Hoditi za Jezusom pomeni še več. Ne le priznati svojo nemoč in prositi za pomoč celo neverne. Pomeni priznati tudi svojo grešnost. Simon ne zdrži več ob izredni moči Jezusa. Postane ga strah, saj ni ničemur več kos. Ko je Simon Peter videl, kaj se je zgodilo, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Šele po teh korakih je Peter sposoben hoditi za Jezusom in prevzeti Jezusovo naročilo: »Ne boj se! Odslej boš lovil ljudi.« In ko so potegnili čolna na kopno, so pustili vse in šli za njim.
Ali se najdemo med tistimi, ki jih Jezusov nauk resnično navdušuje in pritiskamo za njim, da bi izvedeli kaj več, da bi našli tisto, kar iščemo? Jezusov prvi nastop je govoril o tem, da je prišel oznanit blagovest ubogim. Ali se najdemo med ubogimi kakor Simon? Ali se zavedamo svoje grešnosti in nemoči, da bi bili resnično vredni biti ob Jezusu? Iskati veselje in priznati svojo nemoč pa že predstavlja temelj za odločitev. Ali hočemo odriniti proč od množice? Ali se bojimo, da bomo tiste male nadomestke za veselje izgubili? Da bomo izgubili tiste nekaj vrednosti, ki nam jo daje množica?
Ali bomo tvegali oz. ali tvegamo odriniti na globoko? Biti preprosto čudni, kot je bil čuden Jezus za svoj čas. Ne pozabimo! Ni bil primeren za vodilne strukture, ker je iz ljubezni do ubogih moral kršiti tudi soboto. Ker se je umazal z družbo izločenih: javnih grešnikov, prostitutk, cestninarjev in bolnih. Če je hotel prinesti sporočilo o Božjem kraljestvu vsem, je moral tvegati še eno norost. Za njim niso hodili le moški, kar je bilo za tisti čas običajno. Za njim so hodile ženske, sam pa se je približeval otrokom, kar je bilo za moškega tistega časa prav tako nesprejemljivo.
Biti Jezusov učenec nujno pomeni tveganje in norost. Ali bomo to sprejeli ali pa bomo hkrati s strahom, da bomo videti čudni, zavrnili tudi Jezusa? On nam pravi kakor Simonu: »Ne boj se!«
Z.M.