Views: 197
Reka Jarmuk je največji pritok reke Jordan. Teče skozi Jordanijo, Sirijo in Izrael ter se izliva v Jordan južno od Galilejskega jezera. Predstavlja naravno mejo med nižinami na severu (Hauran, Bašan in Golan) ter Gileadskim gorovjem na jugu. Še danes del spodnjega toka reke tvori mejo med Izraelom in Jordanijo, del zgornjega toka pa med Jordanijo in Sirijo.
Avgusta 636 je ob reki Jarmuk potekala bitka med krščanskim Bizantinskim cesarstvom in muslimanskim Rašidunskim kalifatom. Bitka je dandanes v našem, zahodnem, svetu praktično neznana. Redkokdo je sploh slišal zanjo, čeprav je imela katastrofalne posledice za krščanstvo in Evropo kot celoto.
Med letoma 602 in 628 je med Bizantinskim in Perzijskim cesarstvom divjala srdita vojna za območje današnjega Bližnjega vzhoda, med katero so sporne dežele večkrat zamenjale gospodarja. Na koncu je sicer zmagalo Bizantinsko cesarstvo, a zmaga je bila kaj pirova. Obe cesarstvi sta bili popolnoma izčrpani, svoje pa je zahtevala tudi kuga, ki je sledila vojaškemu spopadu.
V tem času pa se je na Arabskem polotoku pojavila nova sila, ki sta jo vojskujoči se strani popolnoma zanemarili. Mohamed je do 630 leta uspešno združil Arabski polotok pod enotno politično vladavino. Ko je leta 632 umrl, ga je nasledil njegov tast Abu Bakr, ki je postal prvi muslimanski kalif in začetnik muslimanskih osvajanj.
Njegova prva tarča je bil današnji Irak, ki so ga iztrgali Perzijskemu cesarstvu, nato pa je svojo pozornost usmeril na krščansko, bizantinsko Sirijo.
Po seriji roparskih napadov in zavzetju Damaska in Emese, je bizantinski cesar Heraklij pričel s pripravami na obsežen protinapad. Leta 635 so sklenili zavezništvo s Perzijskim cesarstvom in ga potrdili s poroko Heraklijeve hčerke (po nekaterih virih vnukinje) s perzijskim cesarjem Jazdegerdom II. Osnovni načrt cesarja Heraklija je bil napad na Arabce z dveh strani: medtem ko bi se jih Bizantinci lotili v Siriji, bi jih Perzijci hkrati napadli v današnjem Iraku. A ko so Bizantinci maja 636 pričeli s svojo ofenzivo, perzijske pomoči ni bilo od nikoder. Posledično so lahko Arabci pripeljali svojim enotam v Siriji hudo potrebno okrepitve z ozemlja današnjega Iraka.
Bizantincem je, kljub izčrpanosti zaradi predhodnih vojn in kuge, vseeno uspelo spraviti skupaj precejšnjo armado, saj so jim na pomoč priskočili tudi frankovski, slovanski in gruzijski zavezniki. Za poveljnika zbrane vojske je bil izbran Armenec Vahan, nekdanji poveljnik trdnjave v Emesi, ki je kot tak dobro poznal Sirijo.
Obe vojski sta se avgusta 636 srečali ob bregovih reke Jarmuk, jugovzhodno od Golanske planote in vzhodno od Galilejskega jezera, na območju kjer dandanes poteka meja med Sirijo in Jordanijo.
Bizantinci so najprej poskusili s pogajanji, saj je cesar Heraklij še vedno upal, da bodo morda Perzijci le prišli na pomoč. Neuspešna pogajanja so se vlekla skoraj mesec dni. Vahan je ponovno poskusil s pogajanji tudi pred samo bitko.
In k pogajanjem je pristopil z enakim nerazumevanjem islama, kot ga vedno znova kažejo tudi današnji zahodni voditelji. Po njegovem mnenju so težke življenjske razmere in vsesplošna revščina na Arabskem polotoku prisilile Arabce v ropanje rimskih provinc. Zato jim je ponudil hrano in denar pod pogojem, da se vrnejo domov.
„Sem nas ni pripeljala lakota,“ je hladno odvrnil muslimanski poveljnik.“Mi, Arabci, imamo navado piti kri in izvedeli smo, da je rimska kri najslajša svoje vrste. Zato smo prišli sem preliti in piti vašo kri.“
„Tako torej,“ je odgovoril Vahan.“ Mislili smo, da ste prišli iskat to, kar so vedno iskali vaši bratje – rop, izsiljevanje, najemniško delo. A očitno smo se motili. Prišli ste pobijat može, zasužnjevat ženske, ropat, uničevat in nas pregnat iz naših dežel. Možje, veliko boljši od vas, so to že poskušali in bili poraženi. In kar se tiče vas, bi težko našli bolj nizkotne in zaničevanja vredne ljudi. Pokvarjeni beduini…Nepravično ste ravnali s svojimi lastnimi ljudmi, zdaj pa želite še z nami…Kakšno uničenje ste povzročili! Jezdite konje, ki niso vaši in nosite oblačila, ki niso vaša. Zadovoljujete se z mladimi svetlimi rimskimi dekleti in jih zasužnjujete. Jeste hrano, ki ni vaša in grabite po zlatu in srebru, ki nista vaša. Zdaj smo vas zalotili z vsem, kar ste si naropali – pa smo vam pripravljeni vse pustiti. Ničesar vam ni treba vrniti in ničesar vam nočemo očitati. Želimo le, da zapustite naše dežele…“
A te besede na muslimanskega poveljnika niso naredile posebnega vtisa. Recitiral je Koran in zahteval od krščanskega poveljnika, da prestopi v islam. „Če zavrnete, imamo lahko le vojno.“ je dejal.“In spoznali boste može, ki ljubijo smrt tako kot vi ljubite življenje.“
„Storite kar želite,“ je odgovoril Vahan.“Nikoli se ne bomo odrekli svoji veri ali vam plačali davek.“
Pogajanj je bilo konec in muslimanska vojska je poskusila še s svojo zadnjo zastraševalno taktiko. Pred bizantinsko vojsko je prikorakalo 8.000 arabskih vojakov, ki so na konicah svojih sulic nosili glave 4.000 bizantinskih vojakov. To so bile okrepitve, ki so se nameravale priključiti svojim tovarišem pri Jarmuku, a so na poti padle v zasedo. Nato so Arabci, ob vsesplošnem kričanju „Alahu Akbar“ pripeljali še preživelih tisoč krščanskih vojakov, jih prisilili na kolena in jim pred očmi celotne krščanske vojske prerezali vratove.
Bitka se je pričela 15. avgusta ob zori. Dopoldne je minilo ob posameznih dvobojih, nato pa so Bizantinci sredi dneva sprožili omejen spopad s katerim so sicer prebili muslimansko bojno črto, vendar pa poveljnik Vahan ni izkoristil priložnosti in proti večeru sta se obe vojski umaknili vsaka v svoj tabor.
Naslednjega dne so Bizantinci napadli tik pred zoro v upanju, da bodo presenetili Arabce. A muslimanski poveljnik je že pred tem postavil ustrezne predstraže, saj se je bal takšnih neljubih presenečenj. Bizantinsko levo krilo, ki so ga sestavljali večinoma Slovani, je kljub temu prisililo nasprotnike v umik in jih potisnilo skoraj do njihovega tabora. Muslimanom je s skrajnimi napori s konjenico uspelo ustaviti nasprotnikov prodor in konec dneva sta se obe vojski ponovno umaknili na začetne položaje.
Tretji dan se je krščanski poveljnik Vahan odločil za manj ambiciozen načrt. Ukazal je napad na sovražnikov izpostavljeni desni bok v upanju, da bo tako muslimansko vojsko razdelil na manjše dele, s katerimi bi nato lahko obračunal ločeno. Vendar pa je muslimanski poveljnik odgovoril s konjeniškimi napadi v nasprotni smeri, s čimer je onemogočil nameravano razdrobitev svojih enot. Dan je bil precej krvav z precejšnjimi žrtvami na obeh straneh, a konec dneva sta se obe vojski ponovno vrnili na izhodiščne položaje.
Četrtega dne so Bizantinci ponovno poskusili s taktiko prejšnjega dne, saj so bili mnenja, da so uspešno oslabili muslimanski desni bok. A Arabci so ponovno napadli z različnih smeri in preprečili izvedbo njihovega načrta.
Petega dne je bizantinski poveljnik Vahan muslimanom predlagal nekajdnevno premirje in nova pogajanja. Upal je, da bo tako pridobil na času in reorganiziral svoje enote, a muslimanski poveljnik je njegov poziv razumel kot znak šibkosti, zato je zavrnil ponudbo in se odločil za napad. Predah je izkoristil za pripravo pasti, v katero je hotel ujeti sovražnika.
Šesti dan so Arabci sprožili svojo past. Z vsesplošnim konjeniškim napadom so popolnoma presenetili bizantinsko konjenico, ki se je sprva sicer pogumno upirala, a ji zaradi napada z dveh smeri nikakor ni uspelo organizirati skupne obrambe. Kmalu je bila razpršena in prisiljena v umik, s čimer pa je prepustila pehoto na milost in nemilost sovražniku.
Arabska konjenica je nato bizantinsko pehoto, ki je v tem času odbila napad arabske pehote, napadla s hrbta. Bizantinska pehota je poskusila z organiziranim umikom proti severu, a muslimanski poveljnik je tak premik pričakoval in ga blokiral s svojo konjenico. Bizantinci so nato poskusili z umikom proti zahodu. Tam je namreč stal most preko katerega bi se lahko varno izognili tamkajšnjim strmim soteskam. A žal niso vedeli, da so Arabci pogajanja prejšnjega dne izkoristili za zavzetje tega mostu.
Bizantinska pehota se je tako znašla v pasti, obkoljena z vseh strani. Številni so zgrmeli v globoke soteske, kamor so jih potisnili Arabci in mnoge so potolkli na begu. Arabci niso jemali ujetnikov. A kljub neusmiljenemu klanju se je številnim bizantinskim enotam uspelo organizirano prebiti iz obroča in uiti na varno.
Toda arabska zmaga je bila kljub temu popolna. Bizantinska armada, ki jo je cesar Heraklij zbiral več let, je bila uničena.
Po zmagi so Arabci zasledovali umikajoče se bizantinske enote do Damaska. V bitki, ki je sledila, je v obupnem poskusu obrambe mesta padel tudi bizantinski poveljnik Vahan. Arabci so nato zavzeli Damask.
Ko je cesar izvedel za poraz, je bil obupan. Poskušal je sicer najti možnosti, da bi nekako ponovno zavzel Sirijo, a se je moral sprijazniti, da v danem trenutku ni imel zato niti dovolj mož niti dovolj sredstev. Preostal mu je le še beg po morju v Konstantinopel.
Po vrnitvi v prestolnico se je osredotočil predvsem na obrambo Anatolije in Egipta. A Arabci so v letih 638 – 639 najprej zavzeli bizantinski del Armenije, nato pa med 639 in 642 še Egipt. V le nekaj desetletjih po bitki so muslimani zavzeli tedanje krščanske dežele od Sirije na vzhodu do Maroka na zahodu. Uničeni so bili kar trije izmed takratnih krščanskih patriarhatov – Antiohija, Aleksandrija in Jeruzalem. Ostala sta le še Rim in Konstantinopel. Izgubljenega je bilo dve tretjini takratnega krščanskega sveta.
A za razliko od najrazličnejših „barbarskih“ ljudstev v Evropi, ki so v kasnejših desetletjih in stoletjih druga za drugo prevzela krščanstvo in velik del antične kulture, pa so Arabci ljudstvom, ki so jih osvojili, postopoma vsilili svojo vero, jezik in kulturo.
Številni zgodovinarji se strinjajo, da je bila bitka pri Jarmuku, bitka za katero večina ljudi na Zahodu še nikoli ni slišala, ena najpomembnejših bitk v zgodovini človeštva. In za krščanstvo se, žal, ni najbolje končala. Današnji potomci nekdanjih kristjanov na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki se danes pridno trudijo, da bi zanesli islam še v Evropo.
In mi, dediči antične (tudi bizantinske) kulture se še naprej vztrajno trudimo ponavljati napake naših prednikov. Tako kot Bizantinci ob bregovih Jarmuka si tudi mi nočemo in ne želimo priznati kaj je pravzaprav končni cilj islama – svetovna prevlada. In tako kot nekoč bizantinski voditelji, se tudi naši današnji voditelji slepijo, češ da tu ne gre za versko in ekspanzionistično vojno, ampak za revščino in pomanjkanje. In ko nam islamisti sami povedo resnico v obraz, le nejeverno zmajemo z glavo in se še naprej prepričujemo, da bi bilo vse bolje, če bi oni le imeli službe, izobrazbo in denar.
Res je, da nam je naš Gospod naročil, naj ljubimo svoje sovražnike. A naš Gospod je bil poleg tudi, ko sta na Sodomo in Gomoro deževala ogenj in žveplo in ko je Jozue z zakletvijo pokončal številna kanaanska mesta.
Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom:
Je čas rojevanja in čas umiranja,
čas sajenja in čas ruvanja nasada.
Je čas pobijanja in čas zdravljenja,
čas podiranja in čas zidanja.
Je čas jokanja in čas smejanja,
čas žalovanja in čas plesanja.
Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov,
čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.
Je čas pridobivanja in čas zapravljanja,
čas hranjenja in čas zametavanja.
Je čas paranja in čas šivanja,
čas molčanja in čas govorjenja.
Je čas ljubezni in čas sovraštva,
čas vojne in čas miru. (Pridigar 3, 1 – 8)
Robert Pevec