Views: 116
Pri pouku zgodovine v šolah se pri nas glede 2. svetovne vojne običajno zadržijo zgolj pri dogodkih, ki so potekali v Evropi ali ožje v Sloveniji. Zelo malo pa nam povedo o dogodkih, ki so potekali drugje, kot je bila, na primer, obsežna vojna z Japonsko, ki so jo ZDA, Velika Britanija, Avstralija in Nova Zelandija bile na Tihem oceanu. Nekateri starejši se morda še spomnite bitke pri Midwayu ali Guadalcanala, potem pa se naše znanje po navadi konča.
A konec oktobra je minilo 76 let od največje pomorske bitke v zgodovini. To je bila bitka v zalivu Leyte, ki je potekala od 23. do 26. oktobra 1944. V bitki med Američani in Avstralci na eni ter Japonci na drugi strani je sodelovalo več kot 200.000 pripadnikov vojne mornarice in letalstva.
To je bila tudi zadnja bitka med bojnimi ladjami in prva bitka, v kateri so Japonci uporabili kamikaze.
Ozadje bitke
Japonci so se morali do konca leta 1944 umakniti že s številnih osvojenih ozemelj (Solomonovih otokov, Nove Gvineje, Marshallovih in Marianskih otokov) in njihova sposobnost za resen odpor je hitro kopnela. Ob ameriškem osvajanju Marianskega otočja, junija 1944, so sicer poskusili s protinapadom v bitki za Filipinsko morje, a Američanov niso mogli pregnati. V bitki so zgolj izgubili tri letalonosilke in približno 600 letal z večino izkušenih pilotov.
Po tem uspehu so Američani pričeli načrtovati naslednji korak. Prekiniti so hoteli dostop Japonske do strateško pomembnih surovin v jugovzhodni Aziji, zlasti dostop do naftnih polj v današnji Indoneziji (takratni nizozemski Vzhodni Indiji). To bi lahko dosegli bodisi z zavzetjem Filipinov bodisi z zavzetjem Formoze (Tajvana). Mornarica z admiraloma Kingom in Nimitzem na čelu se je nagibala k Formozi, a na koncu je general MacArthur uspel prepričati predsednika Roosevelta v invazijo na Filipine. Filipini so bili namreč do japonske okupacije leta 1942 v ameriških rokah in general MacArthur je ob svojem umiku Filipincem obljubil, da se bo vrnil. In držanje dane obljube ni bilo koristno le v vojaškem, ampak tudi v političnem pogledu. Američani so tako sklenili, da bodo ponovno osvajanje Filipinov pričeli z invazijo na otok Leyte v osrednjem delu otočja. Tako bi si pridobili odskočno desko za nadaljnje prodiranje na glavni otok Luzon s prestolnico Manilo, letališča na otoku Leyte pa bi nudila tudi dragoceno letalsko podporo vojski na otokih.
Japonci so se dobro zavedali, da bodo Američani najverjetneje napadli Filipine ali Formozo, niso pa vedeli, kje točno bo potekal naslednji napad. Zato so pripravili štiri načrte za morebiten dokončen spopad. Načrt Sho-Go 1 je prišel v poštev ob napadu na Filipine, Sho-Go 2 v primeru napada na Formozo, Sho-Go 3 ob napadu na otoke Rjukju in Sho-Go 4 ob napadu na Kurilske otoke.
Ko je ameriška mornarica v sklopu priprav na invazijo na Filipinih pričela z letalskimi napadi na Formozo in otočje Rjukju, so Japonci sprožili načrt Sho-Go 2 s serijo letalskih napadov proti letalonosilkam ameriške 3. flote. A doživeli so grenak poraz, ob katerem so izgubili 600 letal v samo treh dneh – skoraj celotno letalstvo, ki so ga premogli v tej regiji. Ko pa se je pričela dejanska ameriška invazija na Filipine, so preklopili na načrt Sho-Go 1.
Sho-Go 1 je bil zapleten načrt japonske mornarice, ki je vključeval tri velika ladjevja – severno, osrednjo in južno skupino. Severno skupino so sestavljale predvsem letalonosilke pod poveljstvom viceadmirala Ozawe. A te letalonosilke so imele vsega skupaj le 75 letal in so bile zgolj šibka senca svoje nekdanje moči in slave. Njihova naloga je bila, da predstavljajo vabo, ki bo glavni del ameriškega ladjevja – letalonosilke – zvabila čim dlje od izkrcavanja na Filipinih. Glavni napad naj bi prišel z zahoda. V njem naj bi sodelovali južna skupina pod poveljstvom viceadmiralov Nishimure in Shime ter daleč najmočnejša osrednja skupina pod poveljstvom viceadmirala Kurite. Južna skupina naj bi priplula skozi ožino Surigao in napadla ameriške sile, ki so se izkrcavale na otoku Leyte, z juga. Medtem naj bi osrednja skupina priplula skozi ožino San Bernardino in napadla s severa.
Osrednja skupina je vsebovala pet bojnih ladij, deset težkih križark, dve lahki križarki in petnajst rušilcev, med njimi pa sta bili tudi Yamato in Musashi – največji bojni ladji takratnega časa.
Bitka se začne
Osrednja skupina je bila tudi prva, ki so jo Američani opazili. Izsledili sta jo dve podmornici, ko je plula mimo otoka Palavan. Podmornici sta opozorili ameriško ladjevje na prisotnost japonskih ladij, obenem pa sta začeli bitko. V zgodnjih jutranjih urah, 23. septembra 1944, sta v roku dobre pol ure s torpedi zadeli kar tri težke križarke v skupini. Križarka Atago, ki je bila poveljniška ladja konvoja, se je potopila tako hitro, da se je v vodi znašel tudi sam viceadmiral Kurita. Potopila se je tudi križarka Maya. Tretja križarka je bila hudo poškodovana in se je v spremstvu dveh rušilcev vrnila v Brunei.
Bitka v Sibujanskem morju (24. oktobra 1944)
Bitka se je pričela z napadom japonskih letal, ki so poletela z Luzona proti ameriškim letalonosilskam skupine TG 38.3.
Američanom je uspelo prestreči, sestreliti ali pregnati večino letal. A enemu samemu japonskemu letalu se je uspelo izmuzniti skozi protiletalsko obrambo in ob 9.38 zadeti lahko letalonosilko Princeton. Ker je na ladji odpovedal gasilni sistem, se je požar hitro razširil. Sledila je serija eksplozij, ladjo so morali evakuirati in pozno popoldne se je potopila.
Medtem so ameriška letala napadla osrednjo skupino japonskega ladjevja in ob 10.30 zadela bojne ladje Nagato, Yamato in Musashi ter močno poškodovala težko križarko Myoko, ki se je morala obrniti nazaj proti Borneu. Drugi in tretji val letal sta se osredotočila na Musashi. Ko jo je zadelo vsaj 17 bomb in 19 torpedov, se je mogočna ladja končno nagnila na bok in izginila pod valovi.
Viceadmiral Kurita se je zato odločil, da bo svojo floto obrnil nazaj, da bi prišel iz dosega ameriških letal. Vrhovnega poveljnika ameriških letalonosilk, admirala Halseya, je to prepričalo, da se Japonci umikajo, in da je uspešno odbil poskus japonskega napada. Toda Kurita je proti večeru ponovno obrnil svojo floto in jo znova usmeril proti otoku Leyte.
Vaba
Izvidniška letala ameriške 3. flote so 24. oktobra ob 16.40 zasledila severno skupino pod poveljstvom viceadmirala Ozawe. In admiral Halsey, ki je imel zaradi svoje znane zaletavosti in vročekrvnega temperamenta vzdevek Bull (bik), je nemudoma ugriznil v nastavljeno vabo. Prepričan je bil, da severna skupina predstavlja glavni del japonskega napada na Leyte, obenem pa ni želel izgubiti čudovite priložnosti, da bi uničil čim več sovražnikovih letalonosilk.
Eno od izvidniških letal je sicer opazilo, da se je Kuritovo ladjevje ponovno obrnilo, a ameriško poveljstvo opozoril ni vzelo resno. Celotno ladjevje 3. flote se je obrnilo proti severu in podalo v lov na letalonosilke, ožina San Bernardino pa je ostala popolnoma nezavarovana.
Bitka v ožini Surigao (25. oktober 1944)
Bitka v ožini Surigao je bila zadnja bitka med vojnimi ladjami v zgodovini in obenem zadnja, v kateri je ena od strani izvedla tradicionalni manever prekrižanega T.
Japonsko južno skupino sta sestavljali dve skupini ladij. Prvo, pod poveljstvom viceadmirala Nishimure, sta sestavljali dve bojni ladji, težka križarka in štirje rušilci. Drugo, pod poveljstvom viceadmirala Shime, pa dve težki križarki, lahka križarka in štirje rušilci.
Američani so južno skupino opazili in jo 24. oktobra napadli z letali, a je utrpela le malo škode.
Japonskim skupinam je bila zaukazana radijska tišina, zato niso uspele uskladiti napada. Ko je Nishimurova skupina vplula v ožino Surigao, je bila Shimova skupina celih 46 km za njo, Kuritova skupina pa je bila še več ur plovbe oddaljena od zaliva Leyte.
Američani so Japonce pričakovali in jim pod poveljstvom kontraadmirala Jesseja Oldendorfa pripravili smrtonosno zasedo s šestimi bojnimi ladjami, štirimi težkimi križarkami, štirimi lahkimi križarkami, 28 rušilci in 39 torpednimi čolni.
Ob 22.36 uri so Japonce prvi opazili in napadli torpedni čolni. Zadeti jim ni uspelo nobene ladje, so pa glavnini ameriških ladij ves čas poročali o položaju sovražnika.
Ko so Japonci naleteli na ameriške rušilce, pa jim je zmanjkalo sreče. Američani so s torpedi najprej zadeli obe vojni ladji in eno od njiju tudi potopili. Zadeli so tudi dva rušilca, od katerih se je eden ravno tako potopil.
Ob 3.16 so radarji na ameriških bojnih ladjah zaznali preostale japonske ladje. Ob 3.53 so odprli ogenj. Prva salva je zadela preostalo bojno ladjo, ki je preživela torpeda. Slabo uro kasneje se je potopila skupaj z viceadmiralom Nishimuro. Zadeta sta bila tudi križarka in eden izmed rušilcev, ki sta se bila prisiljena umakniti iz boja.
Ožini se je nato približal drugi del japonskega ladjevja pod poveljstvom viceadmirala Shime. Ameriškim torpednim čolnom se je posrečilo zadeti eno lahko križarko, preostali del japonskih ladij pa je nato naletel na ostanek Nishimurovega ladjevja. Shima je ukazal umik, pri čemer je njegova ladja trčila v že poškodovano Nishimurovo križarko Mogami. Naslednje jutro so jo morali zapustiti, zato so jo Japonci sami potopili s torpedi.
Od Nishimurovih sedmih ladij je preživela le ena.
Bitka pred Samarjem (25. oktober 1944)
Osrednja skupina viceadmirala Kurite je brez težav izplula iz ožine San Bernardino in zaplula proti jugu vzdolž obale otoka Samar. Pred njimi so bile tri enote majhnih eskortnih letalonosilk (imenovane Taffy 1, 2 in 3), ki so jih ščitili rušilci in manjši eskortni rušilci. To so bile majhne letalonosilke, od katerih je vsaka premogla le po 28 letal in en sam top za obrambo, namenjene pa so bile bolj podpori izkrcavanju kot pa resnemu boju s sovražnikom.
Japonci so Američane popolnoma presenetili, a kontraadmiral Sprague, poveljnik skupine Taffy 3, ki je prva uzrla sovražnika, vseeno ni izgubil živcev. Nemudoma je ukazal letalonosilkam, naj spravijo v zrak vsa letala, ki jih premorejo, nato pa jih je pognal v beg v zavetje deževnih oblakov na vzhodu. Rušilcem je ukazal, naj z dimno zaveso dodatno krijejo umik.
Viceadmiral Kurita je zagledal letalonosilke in sklepal, da je naletel na 3. floto, zato je ukazal splošen napad.
Najbližje sovražniku se je znašel rušilec Johnston in njegov poveljnik Ernest. E. Evans se je na lastno pobudo pognal naravnost proti celotnemu sovražnemu ladjevju. S torpedi se mu je posrečilo zadeti in močno poškodovati težko križarko Kumano. Kontraadmiral Sprague je nemudoma ukazal, da naj napadejo še drugi rušilci. Na Japonce pa so streljali tudi z letalonosilk.
V srditem spopadu so Japonci potopili tri rušilce, vključno z Johnstonom, in enega od eskortnih rušilcev. A Američanom so prišla na pomoč letala z drugih dveh skupin letalonosilk in kot roj besnih čebel krožila okoli japonskih ladij, ki so bile povsem brez zaščite svojih letal, in jih napadala z vsem, kar so premogla.
Japoncem je sicer uspelo dohiteti in potopiti eno izmed letalonosilk, a srditost ameriškega odpora je viceadmirala Kurito prepričala, da se je soočil s precej bolj obsežnim ladjevjem od pričakovanega, zato je ukazal umik. V spopadu je izgubil tri težke križarke in ker ga je skrbelo, da bi ga utegnili Američani obkoliti in uničiti, se je odločil za beg.
Ko se je bitka bližala koncu, so Japonci sprožili prvi samomorilski napad kamikaz na ameriške ladje. V napadu se jim je posrečilo zadeti in potopiti eskortno letalonosilko St. Lo.
Bitka pri rtu Engaño (25–26. oktober 1944)
Japonsko ladjevje, ki ga je vodil viceadmiral Ozawa, so sestavljale štiri letalonosilke, dve starejši bojni ladji, ki so ju deloma predelali v letalonosilki, tri lahke križarke in devet rušilcev. Celotno ladjevje je imelo le malo letal in ni bilo nič drugega kot velikanska, sočna vaba, v katero naj bi ugriznilo ameriško ladjevje.
Američani so japonsko ladjevje opazili 24. oktobra ob 16.40 in admiral Halsey je planil nanj z velikansko premočjo desetih letalonosilk, šestih bojnih ladij, osmih križark in več kot štiridesetih rušilcev.
Japonci so 25. oktobra ob zori poslali v napad na Američane večino svojih letal, ki so jih premogli. Večino so Američani sestrelili, še preden so uspeli prileteti do ladij, parim pa je uspelo uiti in pristati na japonskih letališčih na Luzonu.
Nato so napadli Američani. Najprej so njihova lovska letala uničila Japoncem še preostala letala, ki so jih imeli za zračno obrambo, nato pa so napadli japonske ladje. Japonci so izgubili tri letalonosilke in rušilec, še ena letalonosilka in križarka pa sta bili močno poškodovani.
Uspešen ameriški napad pa so prekinili obupni klici na pomoč z ameriških ladij, ki so bíle obupan boj proti veliko močnejšemu sovražniku pred Samarjem. Admiral Halsey je ukazal, naj se ladjevje obrne proti Samarju. A bili so prepozni, da bi lahko pomagali v boju ali celu uspeli ujeti japonsko ladjevje. Uspelo pa jim je dohiteti in uničiti enega od zaostalih japonskih rušilcev.
Zaključek bitke
Preden se je admiral Halsey obrnil proti jugu, je poslal proti severni skupini štiri križarke in devet rušilcev, ki so uspeli dohiteti in potopiti še zadnjo japonsko letalonosilko in enega od spremljevalnih rušilcev.
Bitko je 26.oktobra ob 23.10 zaključila ameriška podmornica Jallao, ki je torpedirala in potopila japonsko lahko križarko Tama, ki je bila del severne skupine.
Največji junaki bitke pa so bili ameriški mornarji in letalci, ki so se vojskovali pred Samarjem, še zlasti posadka rušilca Johnston, ki je s svojim pogumom in življenji rešila ameriške izkrcevalne sile pred popolnim uničenjem.
Se spomnite zgodbe o Davidu in Goljatu? Vera, upanje in pogum so v zgodovini velikokrat rešile narode, države in civilizacije.
R.