Views: 59
»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ›Če hočeš, me moreš očistiti.‹ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: ›Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.‹ Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.« (Evangelij po Marku 1,40–45)
Današnji odlomek nam predstavlja srečanje med Jezusom in nekim človekom, obolelim za gobavostjo. Gobavce so imeli za nečiste in zato so morali po predpisih postave ostati zunaj naseljenih središč (»v karanteni«). Izključeni so bili iz vsakih človeških, družbenih in verskih odnosov. Na primer, niso mogli vstopiti v shodnico, niso mogli vstopiti v tempelj. Jezus pa je nasprotno pustil, da se mu je ta človek približal. Zajame ga sočutje in celo stegne roko in se ga dotakne. To je bilo za tisti čas nepojmljivo. Tako on uresničuje blagovest, ki naznanja, da je Bog postal bližnji našemu življenju, da ima sočutje za usodo ranjenega človeštva ter da je prišel podret vsako oviro, ki preprečuje, da bi živeli odnos z njim, z drugimi in z nami samimi. Postal je bližnji, torej gre za bližino. Dobro si zapomnimo ti besedi: bližina, sočutje. Evangelij pravi, da je Jezus, ko je zagledal gobavca, imel sočutje – nežnost. Tri besede, ki nakazujejo na slog delovanja Boga. Bližina, sočutje in nežnost. V tem dogodku pa lahko vidimo dva »prekrška«, ki se srečata. Prekršek gobavca, ki se je približal Jezusu, a se ne bi smel, in Jezusa, ki se je iz sočutja približal in se ga z nežnostjo dotaknil, da bi ga ozdravil, česar tudi on ne bi smel storiti. Oba sta v prekršku.
Prvi prekršek je gobavčev, ki je kljub zapovedi postave prišel iz osamitve k Jezusu. Njegovo bolezen so imeli za Božjo kazen, a v Jezusu je tako lahko videl drugačno obličje Boga, torej ne Boga, ki kaznuje, ampak Očeta sočutja in ljubezni, ki nas osvobaja greha in nas nikoli ne izključi iz svojega usmiljenja. Tako je ta človek lahko prišel iz osame, kajti v Jezusu je našel Boga, ki je sprejel njegovo bolečino. Jezusova drža ga je privlačila ter ga spodbudila, da je izšel iz sebe samega ter je njemu izročil svojo bolečo zgodovino. Kristjani smo poklicani gojiti držo, ob kateri se bodo številni ljudje, ki se čutijo kot nič in na tleh zaradi svojih grehov, zmogli dvigniti zaradi nežnosti, sočutja, ki jim ga prinašamo. Poklicani smo sprejemati, poslušati in pričevati, da je Bog dober, da Bog vedno odpušča, da se Bog ne utrudi odpuščati …
Drugi prekršek pa je Jezusov. Medtem ko je postava prepovedovala dotikati se gobavcev, je njega zajelo sočutje, stegnil je roko, da bi ga ozdravil. Kdo bi lahko rekel: »Grešil je, storil je to, kar postava prepoveduje. Prekršil jo je, prekrškar je.« Ni ostal le pri besedah, temveč se ga je dotaknil. Dotakniti se z ljubeznijo pomeni vzpostaviti odnos, vstopiti v občestvo, vstopiti v življenje drugega do te mere, da sprejmemo njegove rane. S tem dejanjem je Jezus pokazal, da Bog ni brezbrižen, da se ne drži »varnostne razdalje«, ampak se s sočutjem približa ter se dotakne življenja, da bi ga s svojo nežnostjo ozdravil. To je slog delovanja Boga: bližina, sočutje in nežnost. To je »prekršek« Boga. V tem smislu je naš Bog veliki »prekrškar«.
Danes na svetu številni trpijo zaradi bolezni in stanj, katerim je žal pridružen še družbeni predsodek. »Ta je grešnik.« Pomislite na tisti trenutek, ko je na pojedino vstopila ženska in se vrgla k Jezusovim nogam ter jih odišavila. Drugi so govorili: »Če bi ta bil prerok, bi vedel, kdo je ta ženska, da je grešnica.« Gre za zaničevanje. Jezus pa jo je sprejel, še več, zahvalil se ji je ter rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi.« To je Jezusova nežnost. Obstaja torej predsodek, ki ljudi oddaljuje drug od drugega. Ta je nečistnik, ta je grešnik, ta je malopridnež. Da, včasih je res, toda nismo poklicani k sodbi, temveč k zdravljenju bolnih.
»On pa je to slišal in rekel: ›Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Evangelij po Mateju 9,12–13)
Vsakemu med nami se lahko zgodi, da ga doletijo rane, zgrešenosti, trpljenje ali sebičnosti, ki nas zaprejo pred Bogom in pred drugimi. Greh nas namreč zapre in mi sami se zapremo zaradi sramu, ponižanja, Bog pa hoče odpreti srce. Glede vsega tega nam Jezus naznanja, da Bog ni neka ideja ali domišljeni nauk, ampak je Bog tisti, ki se »okuži« z našo ranjeno človeškostjo in se ne boji priti v stik z našimi ranami. »Toda kaj pa govoriš, da se Bog okuži.« Tega ne pravim jaz, to je rekel Pavel: »Postal je greh.« »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (Drugo pismo Korinčanom 5,21) On, ki ni grešnik, ki ne more grešiti, je postal greh. Poglejte, kako se je Bog okužil, da bi se nam približal, imel z nami sočutje in da bi nam dal razumeti svojo nežnost. Bližina, sočutje in nežnost.
Ko si namreč prizadevamo za spoštovanje pravil lepega vedenja in družbenih navad, žal pogosto utišamo bolečino ali pa si nadenemo maske, ki jo zakrijejo. Ko smo v svoji sebičnosti preračunljivi ali smo ujetniki svojih strahov, ne vstopamo ravno pretirano v trpljenje drugih, kajne. Zato prosimo Gospoda za milost, da bi živeli ta dva »prekrška«, ta dva prekrška, ki ju najdemo v današnjem odlomku. Gobavčevega, da bi imeli pogum iti ven iz svoje osamitve, ne da bi ostali tam ter se pomilovali ali objokovali svoje zgrešenosti, temveč da bi šli k Jezusu takšni, kot smo. »Gospod, jaz sem takšen.« Začutili bomo tisti objem, tisti tako lep Jezusov objem. In zatem Jezusov prekršek, ki je ljubezen, ki zna iti onkraj splošno priznanih pravil, ki zna iti onkraj predsodkov ter strahov, da vstopi v življenje drugega. Naučimo se biti »prekrškarji« kot ta dva, kot gobavec in kot Jezus.