Views: 430
»In govoril je: ›Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.‹
Prilika o gorčičnem zrnu
In govoril je: ›Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.‹
V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.« (Evangelij po Marku 4,26–34)
Ko Jezus govori o Božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Tako govori tudi prispodoba o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.
Kakšno je torej Božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in hkrati za vse (na voljo vsem). In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri – Jezus pa pravi, za to ne skrbite, dovolj je dnevu lastna teža. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav, Jezus pa na pot pošilja učence brez vsega, brez torbe, brez obuvala in brez hrane. Radi bi zagotovilo kot Zebedejeva sinova, da bomo sedeli na desni in levi v njegovem kraljestvu, on pa pravi, da to ni ne v naši ne v njegovi moči.
Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: »Bog, ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti.« Ko vse naredimo, lahko rečemo le: »Ubogi hlapci smo, kar smo mogli, smo naredili.« Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne, kaj bo zraslo –, to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu!
Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju Božje volje.
Če se spomnimo prilike o bogatem mladeniču, bi tudi mi radi kakor on – popolno srečo, popolno življenje, večno življenje. Radi bi zagotovilo. Jezus pa mu ravno tega ne daje, naroča pa mu, naj vse proda, da ubogim in hodi za njim. Namesto gotovosti – negotovost; namesto cilja – pot!
Druga oznaka Božjega kraljestva ni nič bolj privlačna. Gorčično zrno je spet neugledno, kakor pšenično zrno ni nič posebnega. Ko pade v zemljo, se zdi še bolj ubogo kot prej. A prav to se mora zgoditi, da iz njega zraste drevo. In spet je tu neljuba podoba. Samo zase to drevo ni nič, koristi pa pticam neba. Mar ni veselje Božjega kraljestva v tem, da koristi drugemu, da je za vse, da daje prostor drugemu. A že apostoli so spraševali Jezusa, kaj bodo imeli od tega, da hodijo za njim. On jim odgovarja, da veliko. A veliko le v luči ljubezni: imeli bodo ljudi okrog sebe in zanje bodo morali skrbeti. Če jim je ljubezen v veselje, so dosegli stokratno, če pričakujejo udobje, so izgubili vse.
Tako Jezus pokaže, da Božje kraljestvo ni za »ziheraše«, ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.
Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam Božje kraljestvo ne more uspevati.
Preprosti priliki, preprosti besedi – Božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ali ga hočemo graditi?
Če smo se vendarle odločili graditi, preizkusimo svojo vero ob vztrajni molitvi. Kako naj ob povedanem razumemo Jezusove besede: »Vedno molite in se ne naveličajte.«
Za dober zgled takšne vztrajne molitve, za zgled, kako torej to početi, Jezus postavi neko vdovo, ki se bori proti krivici v svojem življenju. Je nekakšen protestnik proti krivicam v družbi, »rumeni jopič« proti svinjarijam, ki se ji dogajajo kot predstavnici ljudi z dna družbene lestvice v Izraelu. Ona ve, da je nekaj narobe, in ji za to ni vseeno. Ni ji vseeno! To je namreč prva stvar, ki jo v človeku ustvari molitev, za stvari se začnemo brigati, zavzamemo se zanje.
Druga stvar pa je tisto, kar to, da se za nekaj zavzamemo, da nam je za nekaj mar in da pri tem ne popuščamo, iz nas naredi – torej proces, ki se ob tem odvija v nas, proces, ki je pomembnejši od rezultata samega. Zato namreč Jezus nasproti vdovi postavi sodnika, ki je ravno tako krivičen kakor družba, »ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka« (Evangelij po Luku 18,2), ki so mu torej Božje zapovedi, skrb za sočloveka in preganjanje krivice deveta briga. »Rekel je: ›V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka.‹« (Evangelij po Luku 18,2)
Ta lik v priliki kar sam od sebe bralcu pove, da zelo verjetno vdovino zavzemanje ne bo uspešno, da bo ta njen protest ostal neslišan. Vendar to ni toliko pomembno. Pomembna je njena vztrajnost.
Ob tem čudnem paru si tako pridemo na jasno, da torej Jezus z »vedno moliti in se ne naveličati« ne obljublja bombončkov, češ če boste dovolj prosili, če boste dovolj trmasti in če ne boste popuščali v svoji vnemi, potem boste dobili točno tisto, kar si želite. Ne, saj Bog vendar ni avtomat, dobra vila ali zlata ribica, ki izpolnjuje želje. Jezus pravi, da mora človek veliko moliti, ne zato, da bi s tem postopoma spremenil Boga, da bi si Bog v čem premislil, ampak da bi se ob tem vztrajnem prosjačenju sam spremenil. Da bi si človek v čem premislil, da bi v molitvi od svojih želja prišel do tega, kar je pravilno, »pravično« prositi, kakor pravi Jezus. Da bi ga zavzemanje, da bi ga prošnja sama spremenila v tolikšni meri, da bi potem tudi sam verjel v tisto, kar prosi. Da bi to, za kar prosi in proti čemur se bori, sčasoma tudi sam začel živeti. Da bi potem tudi razumel, da Bog vedno »pomaga do pravice« (Evangelij po Luku 18,7–8), do tega, kar je res prav, ne do tega, kar si mislimo ali želimo, da bi bilo prav.
»Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Evangelij po Luku 18,7–8)
Z.M.