Views: 59
Že nekaj časa se nahajamo v posebni seriji pridig. Začeli smo z besedo o molitvi, nadaljevali z besedo o Božji viziji, o pomembnosti Božje besede, ki jo moramo zapisati, o veri in danes želim govoriti o financah, oz. o Božji prvini, o tem, da Bog mora biti prvi. Če niste prisluhnili omenjenim pridigam, so še vedno na YouTube in vas vabim, da jim prisluhnete, saj gradimo znanje, ki ga bomo potrebovali za življenje in korake, ki jih želimo začeli delati v naši cerkvi. Preden bomo delali korake, najprej se je potrebno dobro usposobiti.
Zelo pomembno je, da vsake toliko časa v naši Evangelijski krščanski cerkvi, namenimo nekaj časa tudi našim financam in svetopisemskemu učenju o darovanju.
V Svetem pismu se nahaja več kot 500 vrstic, ki govorijo o molitvi, okoli 500 vrstic, ki govorijo o veri in okoli 2000 vrstic, ki govorijo o denarju.
Glede na to, da Sveto pismo tako veliko govori o denarju, sem kot pastor odgovoren, da vas učim o tem pomembnem področju, ker to Gospod pričakuje od mene. Področje financ je včasih zelo nepriljubljena tema pri mnogih kristjanih. Vendar ni pri Bogu. Ja, nekatere teme imamo bolj radi, nekatere pa ne. Iz izkušenj vem, da v temah, ki jih nimamo radi, so skriti največji zakladi in blagoslovi. Zato se mi zdi prav, da danes govorim o dajanju, ker verujem, in iz lasnih izkušenj potrjujem, da dajanje prinaša več blagoslovov kot sprejemanje, tako pravi Sveto pismo:
»Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Apostolska Dela 20,35)
Verjamem tej resnici, ker »vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenja, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« (Drugo pismo Timoteju 3,16-17)
Kako ravnamo s svojim denarjem? Kakšen odnos imamo do njega s stališča Božjega pogleda in zakaj je to pomembno? Če niste vedeli ali se dovolj ne zavedate, denar je test od Boga za večje namene. Kako ravnaš z denarjem, odkriva tvoje življenjske prioritete, pripadnost in tvoja dejanja.
Prvi princip o dajanju, ki ga moraš poznati in razumeti kot Božji otrok, je svetopisemski princip o prvinah. Lahko bi temu tudi rekli, princip o prvorojenemu ali desetini.
Berimo Drugo Mojzesovo knjigo 13,1-16. Kot sem že povedal, danes bomo govorili o tem, da Bog mora biti prvi!
Z ženo imava 6 vnukov. Vsi so čudoviti in z njimi zelo rada preživljava čas. Vsi so nekaj posebnega, a do prvorojenega imava še posebne občutke. Prvorojeni naju je naredil za dedka in babico. Prav on je bil ta, ob katerem sva okusila prvo slast imeti vnuka. Se ob njem naučila uživat, ga spremljala na vsakem koraku, spremljala rast prvih zobk, prvih korakov, prvih besed itd … Še danes, sva do njega še posebno zaščitniška in od njega veliko pričakujeva. Ker je prvo rojeni. In prvorojenci so nekaj posebnega. Verjamem, da imate vsi podobne izkušnje. Kot prvi otrok, prvo kolo, prvi razred itd…
Ne boste verjeli, tudi pri Bogu zelo šteje PRVO!
V Drugi Mojzesovi knjigi 13,1 beremo:
»Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: ›Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.‹«
Danes bi vam rad razložil Božji princip in vrstni red, ki ga moramo imeti kot na novo rojeni kristjani, kristjani, ki pravimo, da smo Božji otroci. V življenju vsakega človeka je zelo pomemben vrstni red. Če poznamo vrstni red, prioritete, lahko stvari opravljamo nemoteno, urejeno, v skladju in uspešno. Če stvari ne tečejo po vrstnem redu, lahko nastopi velik kaos.
Če je torej Bog v našem življenju na prvem mestu, potem bomo imeli vse pod kontrolo in se bodo stvari dobro odvijale. Če je Bog prvi, se bo vse dobro izšlo. Ja, saj bodo prišle težave, turbulence, ampak jih bomo veliko lažje premagali. Bog je Bog reda in to je njegova lastnost, v kateri on deluje.
Pa poglejmo princip, ki se vije skozi celo Staro in Novo zavezo vse do knjige Razodetja.
Druga Mojzesova knjiga 13,2 pravi:
»Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in pri živini, je moje.«
Prvorojeno pripada meni. Jaz sem njegov lastnik, pravi Bog.
V Drugi Mojzesovi knjigi 13,12 piše:
»… kar koli prvo odpre materino naročje! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov.«
Druga Mojzesova knjiga 13,13 pravi:
»Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom, če ga ne odkupiš, mu zlomi tilnik!«
V Stari zavezi je osel veljal za nečisto žival. Jagnje je veljalo za čisto. Zato Bog naroča izraelskemu narodu, da mora biti prvorojeni osel odkupljen s krvjo jagnjeta, če nima jagnjeta, s katerim bi odkupil osla, mora oslu zlomiti tilnik. Ker za Boga je dobro samo prvorojeno in to mora biti čisto!
Princip dajanja je torej:
- Bogu žrtvuj svojo prvino.
Ali sva jaz in ti rojena čista ali nečista? Kolikor poznam sebe, bi rekel, če sem iskren, da nečist. Ali smo starši svoje otroki učili, da morajo nagajati? Kolikor se spoznam na starševstvo, verjetno ne! Zakaj pa potem nagajajo? Ker so rojeni v grehu. Moramo jih učiti. Prevzgojiti. Žal imamo prav vsi grešno naravo.
Ali je bil potem tudi Jezus nečist in rojen v grehu? Ne! On je bil edini brez greha. In prav on, ki je brez greha, je moral biti darovan za naše grehe, za naše očiščenje.
Zato je ta princip tako pomemben, ker se prenaša na vse in se vije od začetka Svetega pisma do konca. V celotnem Svetem pismu najdemo ta isti princip.
In sedaj vam moram povedati še nekaj, na kar morda niste pomislili.
Ali veste, da je bil Bog prvi, ki je daroval svojo prvino? Daroval je Jezusa, neomadeževanega za omadeževane, da bi bili očiščeni in tako sprejeti od Boga. Bog je prvi daroval svojo popolno daritev – desetino. On je prvi želel pokazati zgled in ostati zvest svoji zapovedi oz. besedi do konca.
Bog je dal svojo daritev vnaprej, kljub temu, da je vedel, kaj bo z njo storil človek. Bog je ostal zvest svoji besedi. Dal je Jezusa kot svojo prvino.
Kako pa mi darujemo Bogu?
Po navadi tako, da najprej poplačamo vse kredite, račune, članarine, življenjske potrebščine itd. in potem darujemo Bogu, če nam kaj ostane. Kar po navadi ne.
Tukaj pravzaprav ne gre za tvoje darovanje, da bi bil obdarovan, kot mnogi pravijo, če boš dal, boš dobil, če boš blagoslovil, boš blagoslovljen. Tukaj gre za princip VERE. Ali veruješ Božji besedi, ki pravi, da najprej daj Bogu? Šele ko veruješ, potem daš oz. izpolniš Božjo zapoved, potem še veruj, da boš blagoslovljen. Ne, najprej daj Bogu, da boš blagoslovljen. Pri prvini gre za vero in ne za dajanje, ker ta pripada Bogu!
Bog je rekel, daj mi svojo prvorojeno ovco, kar je tveganje, saj ne veš, če boš imel še drugo. Ne veš, če bodo ovce rodovitne? Daj z vero. Daj najprej meni. Ali veruješ? Potrebna je vera.
Bog ni rekel: »Počakaj, da boš videl, če bo imela ta ovca še mladiče, potem mi daj tisto, ki taca po vrtu. Tisto, ki ti ni všeč.« Ne, rekel je: »Daj mi prvo, preden boš imel drugo, ker želim videti tvojo vero.«
Ljudje zadržijo zase tistih deset odstotkov, ki pripadajo Bogu, in pričakujejo blagoslov. Ne! Vera je ta, ki nam prinese blagoslov. Tako je Bog dal svojega edinorojenega sina, kljub temu, da je vedel, da ga ne bodo vsi sprejeli. To je bila njegova žrtev, njegova prvina, ne glede na to, kaj vse se bo dogajalo. Bog je dal svojega sina, po katerem so pljuvali, se norčevali iz njega, vanj zabili žeblje.
V Pismu Rimljanom 5,6, beremo:
»Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne.«
Bog je dal svojega Sina, ko smo bili še grešniki, in je moral umreti za nas. Bog je dal Jezusa za upanje naši veri.
Tako moramo mi dajati svoje darove v veri. Prvih deset odstotkov pripada Bogu. Ne želim govoriti o zakonu desetine in namen moje pridige ni, da govorim o številki deset odstotkov, temveč o principu dajanja. Danes ne želim uvesti desetine v naši cerkvi, saj je to že storil Bog.
Ko so Izraelci potovali v obljubljeno deželo in osvojili prvo mesto Jeriho, je Bog rekel: »Prinesite vse zlato in srebro iz Jerihe v hišo Gospodovo.« Desetino moramo vedno prinesti v hišo Gospodovo. Vedno gre za njegov dom. Tudi o tem bi lahko govorili, ampak danes želim pokazati na nekaj drugega, na dar, ki prihaja iz vere. Zakaj ni Bog naročil Izraelcem, naj prinesejo v Božjo hišo samo desetino iz Jerihe? Ker je Jeriha bila prvina, prvo osvojeno mesto, ki pripada Bogu v celoti, in da bo blagoslov pri premagovanju še mnogih mest, če mu bodo poslušni.
Božji princip se torej glasi: Prinesi prvino v hišo Gospodovo, ostalo pa naj bo odkupljeno.
Prvi del mora odkupiti ostalo, ki sledi.
Razumete, ko daste najprej Bogu, bo tisto, kar ostane vam, odkupljeno s to prvino. To je Božji princip. Tako pravi Božja beseda. Zato vam hočem reči, ne dajajte prvine za poplačilo kredita ali računov ali za svoje potrebe. Dajte prvino za odkup vsega ostalega. Če daste prvino za kredit, ta nima moči in ne more odkupiti vaših ostalih financ. To moč ima prvina, ki jo darujete Bogu. On lahko blagoslovi ostalih 90 odstotkov. Prvi del pripada Bogu. Prvorojeno mora biti darovano za odkupitev vsega ostalega. To je Božji princip.
Princip dajanja je torej:
- Prvi sad mora biti darovan!
Po navadi moramo prve plodove, prvine, dati Bogu. Poudarek je na moramo.
Pregovori 3,9: »Časti Gospoda s svojim imetjem, s prvinami vseh svojih pridelkov.«
Pregovori 3,10: »Tvoje žitnice bodo polne hrane, tvoje kadi bodo prekipevale od mošta.«
Morda mi boste rekli, pa saj to so Pregovori, to ni zapoved. To je bilo zapisano 100 let po sprejetju zakona. Res je, vendar se tudi tukaj po 100 letih vidijo in kažejo Božji principi, saj se način ponavlja. Bog je postavil vse v red.
Druga Mojzesova knjiga 23,19:
»Najboljše prvine svoje zemlje prinašaj v hišo Gospoda, svojega Boga!«
Malahija je dejal enako v 3,10:
»Prinesite vso desetino v zakladnico, da bo zaloga v moji hiši …«
Prvine vedno pripadajo Bogu in njegovi cerkvi. Svoje desetine ne morete razdeliti za žrtve in druge prispevke in darove. Prvina je prvina, ki pripada Bogu.
Morate razumeti, da ne morete dajati desetine drugim, saj ni vaša in se ne morete vi odločiti, kam jo boste dali. Pripada Bogu. Tako imate dve možnosti:
- ali prinesete Bogu
- ali ukradete Bogu
To sta edini možnosti.
Se spomnite: »Prinesite vse zlato in srebro v zakladnico Božje hiše« iz Jerihe. In v Jozuetovi knjigi v 7. poglavju beremo, kako je Ahan nekaj od tega zlata zadržal zase. Zato je bil preklet in kamnan.
– Prekletstvo je, če nisi prinesel prvine Bogu, temveč na banko. In tukaj se postavi preprosto vprašanje: »Zakaj bi si nakopali prekletstvo na svoj TRR? Saj imamo že tako dovolj težav. Zakaj ne delamo tako, da bi imeli na svojem TRR blagoslov?«
– Ja, potrebna je vera, da prvine prinašajo blagoslov. Treba je verovati, da bo ostalih 90 odstotkov blagoslovljenih zaradi prvine, ki je bila dana za odkupitev. Verjemite mi, bolje je imeti 90 odstotkov in blagoslov kot 100 odstotkov in prekletstvo.
– Poznam mnoge, ki se do denarja obnašajo lastniško. Kot da so sami zaslužni za to, da ga imajo. Ker je denarja vedno premalo, zadržijo vsega zase. In čudno je, da jim kljub vsemu na koncu vedno zmanjka. Zanimivo je, da se jim vedno zalomi glede financ. Da se preračunajo, da se uštejejo, da izgubljajo na drugih področjih in da nikakor ne morejo priti na zeleno vejo …
– Velikokrat sem se spraševal, zakaj je Bog sprejel Abelovo daritev, Kajnovo pa je zavrnil. Sedaj razumem! Natančno preberimo, kaj piše v Prvi Mojzesovi knjigi 4,3–4:
»Ko je preteklo nekaj časa, je Kajn daroval Gospodu daritev od sadov zemlje. Tudi Abel je daroval od prvencev svoje drobnice in njihove tolšče.«
Prebrali smo, da je pri Kajnu preteklo nekaj časa, medtem ko je Abel daroval od prvencev. Tukaj se skriva skrivnost. Abel je bil zvest. Upošteval je Božji nasvet. Preprosto, kajne?
Eden je prinesel prvino, drugi, ko je imel čas, ko se je spomnil, da bi bilo dobro dati na oltar tisto, kar mu je ostalo. In Bog je rekel, sprejel bom Abelovo daritev in Kajnove ne bom. Bog lahko reče: »To daritev bom sprejel, te ne bom.« Ker je Bog. Še posebno, če je dal prej jasna navodila.
Nismo mi ti, ki bi si izbirali, kaj nam je všeč in kaj ne. S čim se strinjamo, s čim ne. Kaj razumemo, kaj ne. Ne vodimo mi igre. Vodi jo Bog.
Hvaležen sem pastorju, ki me je v mladosti naučil darovati Bogu prvine. Tudi moja žena, ko se je spreobrnila, ni dvomila v Božjo besedo. Če je Bog rekel, je rekel. Ni iskala izhodov in izgovorov. Od svoje prve plače sva začela dajati Bogu. Moj pastor je rekel, dajaj Bogu z lopato. Veš, tudi Bog ima svojo lopato, vendar je njegova veliko večja od tvoje. In to lahko v svojih 45 letih, odkar hodim – hodiva z Bogom, samo potrdim. Še kot mlad študent in kasneje kot pastor sem velikokrat debatiral o darovanju Bogu, o desetini in moram povedati, da sem spoznal, da obstajata samo dve vrsti ljudi, kristjanov:
So ljudje, ki dajejo in imajo, in so ljudje, ki ne dajejo in nimajo.
To nam potrjuje tudi Sveto pismo v Pregovorih 11,24:
»Eden razsiplje in še bogati, drugi stiska čez mero, pa leze v revščino.«
Velikokrat sem slišal stavek: »Saj Bog ne rabi našega denarja.« On lahko iz nič naredi vse. Res je! Bog res ne potrebuje tvojega denarja, ampak ti potrebuješ njegov blagoslov. Ne gre za Boga. Gre zate. Velikokrat molimo k Bogu in ga prosimo, naj nam da več denarja za to in ono … ampak kako naj nam da, če še s tem malim, kar nam je dal, ne znamo zvesto upravljati?
In mi gremo naprej, po svoje.
Pri Kajnu ne gre samo za to, da Bog ni želel sprejeti njegove daritve, temveč za to, da je Bog ni mogel sprejeti. Enostavno so stvari, ki jih Bog ne more. Čeprav se učimo, da je Bog vsemogočen. Bog ne more delovati izven sebe ali proti sebi. Ne more delovati izven svojega značaja, kdo on je. Zato je dobro preučevati Sveto pismo in raziskovati, kdo Bog je v resnici, kakšen je, kakšen je njegov značaj. Tako radi iz Svetega pisma potegnemo vrstico in z njo mahamo, tukaj piše, tam je rekel. Sveto pismo moramo brati v celoti. Spoznavati značaj Boga v celoti. Bog je živa beseda in kar reče, drži. Ima težo. Kar reče, je. On se ne spreminja.
Naj vam še povem, česa Bog ne more.
Bog se ne more spremeniti – je nespremenljiv. Za Boga je nemogoče, da bi se spremenil. Ker če bi se spremenil, bi morda postal boljši, česar pa ne more. Saj je popoln. Torej se Bog ne more spremeniti.
Pa še ena stvar, ki je Bog ne more, je, da Bog ne more misliti tako kot mi. Naj vam pojasnim. Bog ima vse znanje – vso modrost. Torej Bog ne more biti na naši stopnji razmišljanja. Bog ne more nikoli reči: »Ups! Na to pa nisem pomislil, »ker Bog vse ve in vidi ob istem času. On ni omejen.« Boga ne boste nikoli slišali reči, kot danes rečejo mladi: »O my God!« [O, moj Bog] Bog ne more reči: »O, my-self!« [O, jaz]
V Izaiju 55,8–9, beremo: »Moje misli niso vaše misli …!« Ne razmišlja kot človek. »… kot je nebo višje od zemlje, tako višje so moje misli od vaših…«
Bog ne more lagati … in še in še bi lahko našteli.
V duhu tega, kar govorimo, je, da Bog ne more biti in ne sme biti na drugem mestu. Ne more. On je pred-prvi. Je višji od vsega, je pred, je nad, je pod. Tak je princip in red vesolja. On je pred vsem. Torej Bog ne more biti na drugem mestu. Ne zato, ker ne bi mogel, temveč ne more, ker je alfa, prvi, ker je tak red. In to je bil problem Kajna, ki ni razumel, da je prvina za Boga. In Bog je rekel: »Oprosti, mladenič, tvoje daritve ne morem sprejeti. Jaz nisem na drugem mestu. Jaz sem prvi.« To si moramo zapomniti, ko razmišljamo in govorimo o daritvah, desetini. Bog je dal zgled, ko je dal daritev – svojo prvino – Sina Jezusa Kristusa. To je bila Božja desetina, da bi imela moč odkupiti ves človeški rod.
Kaj bi se zgodilo, če bi Bog zamujal in ne bi dal svojega sina? Ti in jaz ne bi bila odrešena.
S tem, kako upravljamo z denarjem, kažemo, kdo je prvi v našem življenju. Lahko rečete, da je Bog prvi, ampak naredite test in poglejte, kam gre prvina vašega pridelka, plače, pa boste vedeli, kdo je prvi v vašem življenju. Čisto preprosto.
Princip dajanja je torej:
- Desetina mora biti vaša prvina.
V Četrti Mojzesovi knjigi 27,30 piše:
»Vse desetine dežele, od pridelkov zemlje in od drevesnih sadov, so Gospodove; posvečene so Gospodu.«
Prvine so za Boga, ker je on prvi in ker je lastnik. Velikokrat želimo Bogu postreči z ostanki. Bog jih ne želi sprejeti. Kaj mislite, da ga lahko pretentate?
V Malahiju 3,8–9 beremo:
»Ali sme človek Boga goljufati? Vi pa me goljufate in pravite: V čem te goljufamo? Pri desetini in darovih. S prekletstvom ste prekleti, ker me goljufate, ves narod! Prinesite vso desetino v zakladnico, da bo zaloga v moji hiši, in preizkusite me s tem, pravi Gospod …«
Ko sva se z Dubravko poročila, sva od prvega dne darovala Bogu mesečno prvino – desetino. Spominjam se, ko me je takrat desetletna hčerka Katarina prosila, naj ji nekaj kupim, in sem ji odgovoril, da ta mesec ne morem, ker nimam denarja. Bila je žalostna, še posebej ker so to stvar njene sošolke imele. V jezi je zabrusila: »Ja, za cerkev pa vedno imaš.« Najprej sem bil presenečen, potem pa sem spoznal, da je ta njen stavek enkratni uvod za njeno učenje o desetini.
Najprej sem jo popravil, da ne dajem cerkvi, temveč Bogu, ker on tako želi. Potem pa sem ji rekel. »Veš, draga hčerka, ti nečesa ne veš. Tvoj očka in mamica včasih nista bila tako prijazna in dobra kot sva danes, ko poznava Jezusa. Ker naju je on spremenil in nama podaril večno življenje, sva mu tako hvaležna, da nama ni nikoli težko dati Bogu najine prvine, ker nama je Bog dal prvi. In tisti dan je to postal temelj za njeno srce, ki je danes zelo darežljivo do Boga in drugih ljudi okrog nje.
Zaključil bom z vrstico iz Druge Mojzesove knjige 13,14–15:
»In ko te jutri tvoj sin vpraša ter reče: ›Kaj je to?‹ mu reci: ›Z močno roko nas je Gospod izpeljal iz Egipta iz hiše sužnosti …‹
Zato darujem Gospodu vse, kar prvo odpre materino naročje …«
Prosim, ne mislite, da bi v naši cerkvi želel uvesti zakon o desetini. Nikakor ne! Govorim o principu in drži našega srca. Kje je tvoje srce? Kakšna je tvoja vera? Kakšno je tvoje zaupanje? Govorim, ker ti želim blagoslov. Govorim, ker si želim, da se naša srca navežejo na Boga, da mu verujemo in zaupamo. Govorim, da rastemo v veri, v dejanjih in v blagoslovih, ki jih bomo lahko delili. Govorim, da okusimo Boga in spoznamo, da ima za nas samo dobre stvari. Ali verjameš, da ima za nas že pripravljeno zgradbo, dom? Govorim, da bi se premaknili in začeli korakati v zmagoslavno življenje. Naj nas Bog po Svetem Duhu poučuje, razlaga in navdihuje v močne vernike.
Mogoče mi bodo nekateri tudi oporekali, ker sem se danes bolj zadrževal v Stari zavezi, ki je temelj za razumevanje dajanja, a sledi nadaljevanje in naslednjič želim nadaljevati s temo o darovanju iz Nove zaveze, zato vas vabim k poslušanju tudi naslednjič. Do takrat vam želim, da vam Sveti Duh razodeva resnico o dajanju. In želim, da vam ta resnica prinese mir in blagoslov.
Zvonko Turinski – pastor Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana