Views: 628
V zgodovini do današnjih dni imamo veliko primerov, kjer je Bog dovolil uničenje zemlje in pridelkov z različnimo nadlogami. Ko so se ljudje spreobrnili, je ozdravil zemljo in uničil škodljivce. Tega je veliko tudi v našem času v Afriki, Gvatemali, Ameriki. Mi zemljo ne moremo uničiti brez Božjega dovoljenja. On je absolutni Gospodar. Nam pa je dal odgovornost, da odgovorno ravnamo z Božjim stvarstvom, ki nam ga je dal na upravljanje. Zemlja ni naša lastnina, je Božja lastnina. Mi z našimi grehi in napačnimi ravnanji res uničujemo zemljo in ogrožamo sebe. Pozivi na odgovorno ravnanje so vsekakor potrebni. Vendar Bog nas opozarja, da nas bo doletela pravična kazen, zaradi naših napačnih ravnanj. To tako lepo opisuje knjiga Razodejte, ki pravi, da bo Bog uničil zemljo in ljudi zaradi naših grešnih ravnanj in upornosti do Boga (7-19. poglavje). Jezus bo prišel ponovno na zemljo in jo bo popolnoma obnovil za 1.000 let (20-21. poglavje).
Svinec iz solarnih panelov v podtalnici in vlakna fiberglas iz vetrnih turbin v vaših pljučih.
20 let po tem, ko so volivci zavrnili recikliranje vode iz stranišč v pitno vodo, se demokrati iz Los Angelesa hvalijo, da bo njihovo mesto prvo v državi, v katerem bo iz pip tekla reciklirana voda iz stranišč, in to zavoljo varovanja okolja.
Kot del mestne verzije programa Green New Deal (Novi zeleni dogovor) bo večina vode v Los Angelesu reciklirane iz stranišč. Kalifornijski demokrati, ki ne želijo zgraditi novih jezov ali storiti česarkoli, s čimer bi povečali število vodnih virov, bodo zapravili vsaj 12 milijard dolarjev za to, kar opisujejo kot »lokalno pridobljeno« vodo, kar seveda zveni veliko bolje kot voda iz stranišča. Okoljevarstvene elite bodo še naprej pile ustekleničeno vodo, mestni reveži pa bodo pili vodo iz stranišč.
Okoljevarstveniki vztrajajo, da ne more biti s tem nič narobe, čeprav je študija NIH (National Institutes of Health – Nacionalni inštituti za zdravje) leta 2019 navedla, da »je bilo relativno malo zdravstvenovarstvenih študij, ki bi ocenjevale mikrobiološko tveganje, povezano s ponovno uporabo pitne vode« in da želi Kalifornija doseči »referenčno raven varovanja javnega zdravja z 1 okužbo na 10.000 ljudi na leto.« To pomeni 1000 ljudi v losangeleškem okrožju. Tveganje vključuje »patogene bakterije, viruse in praživali, ki se prenašajo po fekalno-oralni poti,« vključno s hepatitisom A. Nov rezervoar bi morda stal 4 milijarde dolarjev, a okoljevarstveniki bi raje potrošili trikrat toliko za svoj načrt recikliranja straniščne vode.
Recikliranje straniščne vode je le eden izmed mnogih načinov, s katerimi okoljevarstvo ogroža okolje, javno zdravje in poslabšuje kakovost življenja v Kaliforniji.
Nobena zvezna država ni tako zaljubljena v sončno energijo. Z več kot 700 sončnimi elektrarnami in stotinami tisoči solarnih panelov na stanovanjskih zgradbah prebivalci Kalifornije uživajo v dragi in nezanesljivi dobavi električne energije s pogostimi redukcijami. Sončni paneli generirajo električno energijo tekom dneva, ko večine ljudi ni doma, pri čemer gre ta v nič, ponoči pa se je ne da uporabiti.
A v Hotelu Kalifornija se ne morete izogniti subvencioniranju iz Kitajske izvožene solarne industrije.
Leta 2020 so kalifornijski demokrati uvedli zakonsko obvezno uporabo sončne energije, zaradi česar morajo biti vse nove zgradbe opremljene s solarnimi paneli. To je k stroškom izgradnje nove stavbe dodalo več kot 10.000 dolarjev dodatnih stroškov, s čimer je lastništvo hiše za večino ljudi postalo še bolj nedostopno. Govorjenje o »cenovno ugodnem stanovanju« pa je tako postalo golo norčevanje.
California Public Utilities Commission (Kalifornijska komisija za javne zadeve) je priznala, da ima država veliko več solarnih panelov, kot jih potrebuje, obenem pa je zatrdila, da bi bila potrebna »drastična prekomerna gradnja virov sončne energije«, ki bi nato pač šla v nič. Metanje energije proč je tako postal najboljši način, da zmanjšamo količino izgubljene energije in rešimo planet.
A to ni edino, kar se meče proč.
Ob življenjski dobi 25 let so prve generacije solarnih panelov pričele polniti smetišča v državi. Ironija je namreč v tem, da se reciklira le kakšnih 10 odstotkov teh rešitev za sončno »zeleno energijo«, ostalo pa predstavlja resno tveganje v obliki strupenih odpadkov. Za iluzijo o čisti energiji se tako skriva žalostna resnica, da se solarni paneli pokvarijo in spremenijo v nevarne, strupene smeti.
Recikliranje, ki je že samo po sebi prevara, pogosto pomeni samo to, da naše odpadke pošljemo v revne države onkraj naših meja. New York Times je v svojem članku opisal, kako jih delavci v Afriki »odprejo z mačetami in z golimi rokami stočijo kislino na tla«, kar »onesnaži prst in vodo s svincem, kar lahko vodi v poškodbe možganov.« Dejansko recikliranje solarnih panelov je preprosto nefunkcionalno, saj so stroški recikliranja višji od stroškov proizvodnje. Zato je preprosto bolj gospodarno, če jih zakopljemo na smetiščih.
Soočen z rastočo težavo s strupenimi solarnimi paneli jim je California Department of Toxic Substances Control (Kalifornijski urad za nadzor strupenih snovi) spremenil klasifikacijo. V izjavi za javnost, tipični za državno okoljevarstveno nadutost, vedno ponosni na dejstvo, da so prvi, ki sledijo neki katastrofalni politiki, se je DTSC pohvalil, da so bili »prvi v državi«, ki so »vključili nevarne odpadne solarne panele v svoj splošni program ravnanja z odpadki.«
Meredith Williams, direktorica DTSC, je zatrdila, da je bilo zmanjšanje omejitev, ki veljajo za nevarne odpadke, za solarne panele »dodaten velik korak naprej v naporih naše zvezne države, da postavi zaščito okolja na prvo mesto – tako kar se tiče zdravja in varnosti naših ljudi kot tudi naravnih virov.«
Kalifornijski demokrati so se tako pohvalili, da so prvi v državi, ki v imenu varstva okolja ignorirajo okoljevarstvena tveganja okoljevarstvene politike. Uničujemo planet, da bi ga rešili. In ljudje so izpostavljeni strupenim kemikalijam, da tako podpirajo industrijo solarnih panelov, njihove investitorje »woke«, ki financirajo demokrate, in kitajske proizvajalce.
Kalifornijski solarni projekt je preprosto postal prevelik, da bi lahko propadel. Z milijardami državnih subvencij in velikanskimi vsotami denarja, zaseženimi lastnikom domov za financiranje solarne prevare, vendar ne morejo dovoliti grožnji, ki jo predstavlja pronicanje svinca in kadmija v podtalnico, da bi ustavila okoljevarstveno solarno katastrofo.
Z vsako generacijo solarnih panelov, ki se bo postarala do neuporabnosti, bo problem s solarnimi smetmi postajal vse večji. Zdaj smo šele na začetku. Stotine tisočev strešnih solarnih panelov bo končalo v smeteh ali pa bo potrebno dvakrat večje subvencioniranje za njihovo dokončno odstranitev.
Medtem ko se kalifornijski demokrati borijo, da bi zaprli zadnjo jedrsko elektrarno v zvezni državi, pa obenem pritiskajo s solarno energijo, za katero Michael Shellenberger trdi, da »proizvede 300-krat več strupenih odpadkov, kot proizvedemo visokoradioaktivnih jedrskih odpadkov.«
Kalifornijske solarne subvencije ne bodo zgolj potisnile lastništva stanovanj še bolj izven dosega, ampak bodo državo tudi zasule s strupenimi smetmi. Solarni paneli so ničvredni kot vir energije in ničvredni kot smeti. Vlade morajo uzakoniti in subvencionirati njihovo namestitev in njihovo odstranitev.
In situacija z vseprisotnimi vetrnimi elektrarnami, katerih rezil se ne da reciklirati, ni dosti boljša.
Tako kot solarni paneli tudi rezila vetrnih turbin polnijo smetišča. In ta rezila, ki »so lahko daljša od kril Boeinga 747,« je najprej treba razrezati z »diamantnimi industrijskimi žagami« in nato odvleči s traktorskimi prikolicami na velikanska smetišča.
Rezila iz fiberglasa niso biološko razgradljiva, ob njihovem mletju in sežigu pa se sproščajo strupena vlakna, ki so jih povezali z vsem, od kožnih reakcij do pljučnih bolezni.
Vdihovanje fiberglasovega prahu je potencialno nevarno. Še posebno, če gre za nekaj v velikosti letalskih kril. Tako ostane zgolj ena možnost. Enaka kot za jedrsko energijo. Zakopljite jih.
Vetrne turbine, ki naj bi rešile okolje, se kopičijo na podeželskih območjih Wyominga, Iowe in Južne Dakote. »Rezila vetrnih turbin bodo ostala tam – praktično za vedno,« je priznal direktor energetske družbe. Toliko o čisti energiji, ki rešuje planet.
Okoljevarstveniki trpijo zaradi več kot 85.000 metričnih ton porabljenega jedrskega goriva v ZDA, medtem ko lahko eno samo rezilo vetrne turbine tehta 12 ton. Ocenjujejo, da se bo do leta 2050 nabralo več kot 2 milijona ton odpadnih rezil vetrnih turbin ali 1 odstotek smetiščnih kapacitet.
Zelena agenda ne rešuje planeta, ampak ga uničuje in škoduje ljudem.
Okoljevarstvo pomeni tveganje za okolje, ki ogroža ekosistem in javno zdravje. Od svinca iz solarnih panelov v podtalnici do fiberglasa iz vetrnih turbin v vaših pljučih in vode iz stranišča v vašem umivalniku – nič ni »čistega« v okoljevarstveni agendi.
Prevod in priredba po Danielu Greenfieldu (https://www.frontpagemag.com/fpm/2022/07/environmentalism-environmental-hazard-daniel-greenfield/).
Starozavezna poganska ljudstva so svojim bogovom, ki niso bili nič drugega kot poosebljenje naravnih sil, žrtvovala marsikaj, vključno s svojimi lastnimi otroki. Moderna civilizirana ljudstva niso videti kaj dosti drugačna. Morda res ne mečejo svojih otrok v ogenj, a so vsekakor pripravljena žrtvovati njihovo prihodnost na oltarju matere narave.
Zdaj lahko na lastne oči vidimo, zakaj je Bog dejal:
»Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih, na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi.« (Peta Mojzesova knjiga 5,6–10)
Neupoštevanje te zapovedi na koncu vodi v uničenje civilizacije in namesto da bi za stvarstvo skrbeli, ga uničujemo.
Robert Pevec