Views: 57
Moj odnos z Bogom se je v bistvu začel tako, da sem kričala nanj. Odraščala sem v krščanski družini in od malega so me učili moliti, ampak vedno je bila v meni prisotna misel, da Bog ne ljubi toliko mene, kot ljubil moja dobra dela ali stvari, ki mi uspevajo.
Šele ko sem prišla v srednjo šolo, sem začela spoznavati, kaj dejansko pomeni, da me Bog ljubi. Bilo je v času slavljenja na nekem srečanju cerkve. Vsi okrog mene so jokali in izgledalo je, da doživljajo resnično in pristno srečanje z Bogom. Tudi jaz sem klečala, se poskušala koncentrirati, poskušala najti prave besede, da bi jih povedala Bogu in nazadnje začela jokati iz razočaranja. In takrat sem se preprosto zlomila. V sebi sem začela kričati na Boga, ker sem imela občutek, da me je povsem spregledal. Zakaj ne vidi, kako zelo se trudim? Zakaj je molitev zame tako težka? Zakaj se ne ozre name? Mu je sploh mar? Je sploh tam?
Glas srca
Tista noč oboževanja je zame predstavljala enega izmed najbolj intimnih srečanj z Gospodom, ki sem jih kadarkoli izkusila. Ko sedaj gledam nazaj sem še vedno presenečena nad ponižnostjo in ljubeznijo, ki jo je Bog čutil do mene, da mi je spregovoril na tak način.
Tiste noči sem se naučila, da iskrenost v molitvi nikakor ni greh. Kristus ni umrl, da bi se morala jaz pretvarjati, da nimam nobenih problemov; on želi pripadati meni in jaz njemu. Tudi če imam dvome, on želi, da mu to povem.
Bog ceni človeško srce z vso njegovo zlomljenostjo, zmedenostjo in nemirnostjo. Na bogoslužjih vedno preberemo kratek odlomek iz Psalmov, ki vsebujejo toliko klicev in veselja srca. Čudovita stvar glede tega, da smo Jezusovi učenci je ta, da so naša srca njegovi instrumenti, ne njegovi sovražniki. Psalmi lepo prikazujejo iskreno srce, predano Bogu.
“Vstani, GOSPOD, v svoji jezi, vzdigni se zoper besnost mojih nasprotnikov, zbudi se, moj Bog, ki si ukazal sodbo” (Psalm 7,7).
“Vedno postavljam predse GOSPODA; ker je na moji desnici, ne bom omahnil. Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje; tudi moje meso bo prebivalo varno” (Psalm 16,8-9).
“Tudi moja duša je silno potrta; a ti, GOSPOD, doklej? […] Utrujen sem od vzdihovanja, vsako noč oblivam svojo posteljo, s solzami močim svoje ležišče” (Psalm 6,4+7).
Knjiga Psalmov je poezija srca – srca, ki dvomi, išče, je čustveno in zelo človeško. In najpomembneje, srce predano Bogu. Najnevarnejša stvar je ta, da pred Bogom kaj zadržimo, tudi če je to naš dvom o tem, če on sploh obstaja.
Preišči moje srce, Gospod
Psalm 139 pravi: “Preizkusi me, Gospod, preišči moje srce, spoznaj moje misli.” Take vrste so mi še posebej v spodbudo, posebno ko sem v dvomih ali ne znam, kaj bi povedala v molitvi. Ne glede na to, kaj se dogaja v mojem življenju ali kako se počutim, vedno se lahko vrnem k temu. Vedno lahko povabim Gospoda, da vstopi v mojo zmešnjavo in praznino.
Moje najdragocenejše izkušnje v molitvi so prišle iz molitev kot “Bog, ne vem ali ti sploh poslušaš, ampak vseeno se bom pogovarjala s tabo” in “Bog, moje življenje je taka zmešnjava in ne razumem, kako bi me ti sploh lahko ljubil, ampak obljubim, da se bom še naprej vračala k tebi,” ali pa “Bog, ne ljubim te, toda želim si, da bi te.”
Če sem na vrhu sveta ali pa sem popolna razvalina ali pa sem nekje vmes, moj oče si vseeno želi mojega srca. On si želi slišati o vseh stvareh, ki mi povzročajo stres ali pa mi kratijo spanec. On se želi nasmehniti stvarem, ki mu prinašajo radosti. On želi sedeti v tišini, ko nimam besed in preprosto biti z mano. Kristus je umrl, da bi odstranil pregrado, ki je ločevala nebesa in zemljo – in nam tako odprl pot, da se mu lahko približamo brez strahu. Zato ni potrebno, da te je strah.
Pričakuj simfonijo
Iskrena molitev je čudovita in potrebna, ker samo taka molitev je pristna daritev naših src Bogu.
C.S. Lewis je povedal: “Že uglaševanje orkestra je lahko čudovito, ampak samo za nekoga, ki lahko, četudi v majhni meri, pričakuje simfonijo.”
Lahko mu damo svojo brezvoljnost, svoja vprašanja, razočaranja ali hrepenenja z gotovostjo, da lahko pričakujemo simfonijo. To je dar tistim, ki pripadajo Kristusu. Lahko jo slišimo v tišini ali pa v slavljenju. Lahko jo vidimo v naših bratih in sestrah. Pričakujemo, da bo simfonija zapisana v naših srcih – simfonija, ki odmeva v Božjem srcu od nekdaj.
Tudi tvoj nebeški Oče jo sliši. Sliši jo v tvojih molitvah in se raduje v simfoniji, ki jo piše z nami.
Članek povzet s spletne strani Binkoštne cerkve v Murski Soboti. Vir: lifeteen.com