Views: 43
Spominjam se svojega otroštva na kmetiji, ko se je v kmetijstvu začelo uvajati mehanizacijo. Do takrat se je vse opravljalo ročno s pomočjo živali. Preobrazba kmetijstva je bila zelo naporna pri mnogih kmetih, ki so se trdno držali tradicije. Tudi moj oče je bil eden od njih. Spominjam se večerov, ko smo se kot družina zbrali ob večerji in se pogovarjali, ali naj nadaljujemo tradicijo ali naj stopimo na pot sprememb. Moja mama je bila zelo napredna in je vlagala veliko truda, da bi prepričala mojega očeta, naj gremo v korak z novimi časi in kupimo traktor. Mi otroci smo bili na mamini strani, saj je bil za nas traktor atrakcija, ki smo si jo želeli. Hvala Bogu, da smo bili kristjani in da se je ta boj za spremembe odvijal na manj boleč način kot pri drugih kmetih, ki niso poznali Božje besede.
Vprašanje je, kako in na katerih področjih je treba in je možno delati spremembe danes.
Danes bomo govorili o situaciji, s katero se je soočal Jezus v svojem času, in ali se tudi mi soočamo s podobnimi danes. In kako je možno spreminjati stvari v skladu z Božjo besedo?
Preberimo Evangelij po Marku 7,1–13:
Iz tega sporočila bomo spoznali, da se je Jezus soočal z ljudmi, ki so bolj cenili človeško tradicijo in izročila kakor Božjo besedo. Ali je v naši globalni kulturi danes enako? Jezus je jasno izpostavil, da se sprememba začne v človeški notranjosti, v srcu. Poglejmo, kaj pravi Jezus, kdaj in kako je možno doseči spremembo, obnovo, o kateri se tudi mi pogovarjamo in želimo, da bi se zgodila pri nas, v naši družini, cerkvi in posledično v družbi.

- Jezus govori o tradiciji brez srca – v. 1–4
Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce.
V čem je bil problem v Jezusovem času? Bil je v tem, da so se ljudje rajši držali tradicije o higieni kot Božje besede, ki čisti in se dotika srca, ne zanika pa pomembnosti higiene telesa.
Farizeji so Tori (Božji zakon – Mojzesov zakon = Pet Mojzesovih knjig) dodali še Talmud (tradicijo – učenje in navodila rabinov ter primarni vir verskega prava in teologije. Enako tudi danes nekatere cerkve Svetemu pismu dodajo še tradicijo in ji dajo enako ali celo večjo veljavo). Starozavezna obredna umivanja so zahtevala obredno umivanje rok pred obrokom. Potem so uvedli še krst, ki je prvotno pomenil le umivanje (zunanje čiščenje) celega telesa.
Tradicijo umivanja je ustvaril človek in je pomenila samo del zunanjih obredov higiene telesa in se ni dotikala čiščenja notranje umazanije srca, ki je neprimerno pomembnejša kot zunanja higiena. A ni enako danes? Kaj vse si je izmislil človek, da ohranja telo čisto in lepo? O higieni telesa obstaja cela znanost. Higiena telesa je postala donosen posel. O higieni srca, žal, današnji človek zelo malo ve in o tem ne razmišlja, ga ne zanima.
- Jezus govori o fasadi pobožnosti – v. 5–8
Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi. Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.
Jezus ni kritiziral tradicije, ampak hinavščino. Jezus ni iskal izgovora za umazane roke svojih učencev. Je samo kritiziral obredno tradicijo, ki je ignorirala ljubezen do Boga in bližnjega. V drugi priliki je nekomu od farizejev odgovoril na vprašanje, katera zapoved je največja:
Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Evangelij po Mateju 22,37–40)
Obredna čistost je bila samo fasada pobožnosti, ki je skrivala hudobije srca. Tradicija, pravila, navodila niso greh, ampak so postala nadomestilo in izigravanje Božjega zakona ljubezni do Boga in bližnjega.
Zamenjava človeških pravil z Božjimi je hinavščina in greh, ki onesnažuje srce in vodi v pogubo.
- Jezus govori o zlorabi izročil – v. 9–13
In govoril jim je: »Lepo zametavate Božjo zapoved, da se držite svojega izročila! Mojzes je namreč rekel: Spoštuj očeta in mater in Kdor preklinja očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. Vi pa pravite: ›Če kdo reče očetu ali materi: S čimer bi ti lahko koristil, je korbán, to se pravi dar, mu ne dovolite več, da bi kaj storil za očeta ali mater. S svojim izročilom, ki ga izročate, razveljavljate Božjo besedo. In še veliko podobnega delate.«
Vsaka tradicija je idol, malik, greh, če je izenačena z Božjo besedo ali celo prekliče Božjo besedo. Judje so se s »korbanom« oz. zaobljubljenim darom Bogu izogibali Božjemu zakonu, naj skrbijo za svoje starše, še posebej ko se niso razumeli in so si prisvajali denar zase, namesto da bi skrbeli za svoje starše.
Vprašanje za razmislek: Ali smo mi dovolili, da nekatere naše tradicije, navodila enako izpodrivajo Božjo besedo?
V Apostolskih delih 10 je Bog Petru naročil, naj jé po judovskih izročilih nečisto hrano. Peter je na podlagi tradicije zavrnil Božjo besedo, ker ni razumel, da nečistost ne izvira iz hrane, ampak iz našega srca. Osnovnih krščanskih obredov v naši cerkvi je malo, sta samo dva: krst in Gospodova večerja. In tudi ta dva nista samo obreda, temveč predstavljata veliko več, najgloblje spreobrnjenje na novo rojenega srca. Rituali, obredi samo prikazujejo, kaj bi se moralo dogajati v naših srcih. Na žalost se mnogi kristjani delijo in ne morejo bivati skupaj zaradi zunanjosti, tradicije, ali lomiti ali rezati kruh, ali je kelih vino ali sok, ali piti iz ene čaše ali vsak iz svoje majhne … Pri krstu pa, kdo lahko krsti, starešina, duhovnik ali tudi vsak član. Ali se krščenca poliva ali potopi in …
Jezus izziva verske tradicije v razmislek o njihovih pomenih, ker je njihova prvotna naloga, da oživljajo in prenavljajo notranjo osebo.
Kako izvajamo krst ali Gospodovo večerjo, ni tako pomembno, kot kakšen je odnos našega srca do Boga in bližnjega.
Kako razumemo, kaj je pomembnejše in kaj ne od ljubezni do Boga in bližnjega? Mnogi dajejo sebi prednost pred bližnjimi. Po Božji besedi je obratno. Ljubezen do Boga in bližnjega morata biti pomembnejši tudi od našega strinjanja v teologiji in mnogih teoloških resnicah, ki se ne nanašajo na odrešenje. Mnogi nekatere resnice postavljajo za pomembnejše od enotnosti in ne morejo biti skupaj v isti cerkvi. Rajši odidejo in prenehajo biti del družine, v kateri so spoznali Jezusa in doživeli odrešenje ter blagoslov skupnosti, občestva.
Enako načini, kako slavimo Gospoda in katere pesmi pojemo, niso nad tem, s kakšnim srcem to delamo. S čistim ali polnim greha in hudobije, o kateri govori Jezus malo kasneje v vrsticah 21–23:
Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.
Jezusa bolj zanima naše srce kot tradicija. Jezusa bolj zanima, kaj je v našem srcu kot zunanja fasada in znanje teologije.

Kakšno stališče ima današnje krščanstvo, družba do hudobnih misli, nečistovanja, tatvin, umorov, prešuštvovanja, pohlepa, hudobij, zvijač, razuzdanosti, nevoščljivosti, bogokletja, napuha, nespameti? Od trinajst omenjenih naj ne bi tolerirali edino tatvin in umorov. Vse ostalo se tolerira, dovoli posamezniku, da se sam odloča?
Kaj pravi Jezus? Vsaka od teh stvari je greh in kdor dela katero koli od teh trinajstih, greši in ne more biti v odnosu z Bogom in priti v nebesa k Bogu, dokler njegovo srce ne bo umito z Jezusovo krvjo, ki lahko edina opere in očisti grehe, ki izhajajo iz srca. Jezus izziva vsakega od nas, naj se bolj ukvarjamo s svojim srcem kot z zunanjostjo in teologijo. Jezus te izziva, da preiskuješ svoje srce, ali je katera od teh trinajstih hudobij prisotna v tvojem srcu, da se bi lahko pokesal, posvetil in imel odnos z Bogom.
Danes nas Jezus uči, da ni tako pomembno, kakšna je naša zunanjost, naša zunanja oblika čaščenja, temveč da je pomembno, kaj izhaja iz našega srca.
Farizeji so pozabljali na srce, a so se strogo držali zunanjega izročila. Pustimo Svetemu Duhu, da obnovi našo notranjost. Potem zunanjost in mnoge resnice ne bodo več pomembnejše od ljubezni do Boga in bližnjega. Mnoge svetopisemske resnice bodo lahko za vsakega od nas zelo različne, odvisne od naše zrelosti in razumevanja, a bodo kljub temu pomagale pri obnovi našega srca in odnosa z Bogom ter z brati in sestrami.
Današnja tema govori o cilju, ki smo si ga zastavili v vodstvu cerkve, z nalogo, ki nam jo je dal Gospod, da obnovimo vizijo, ki smo jo dobili od njega po vzoru kralja Jošíja. Najdimo Božjo besedo, kot jo je našel Jošíja, in dovolimo Gospodu, da nas po njej obnavlja in dela nove ljudi.
Cerkev je bila vedno pred izzivi, ali naj živi tradicijo ali Božjo besedo. Enako je tudi danes. Zato potrebujemo obnovo, ki nas bo vrnila k Božjemu evangeliju, ki je edini rešitev za vse človeške težave. Naša resnična težava ni v tem, da se Cerkev občasno kaj zmoti, temveč v tem, da pozabljamo, da je človeško srce resnično delo, s katerim se mora ukvarjati Cerkev in pri tem iskati pomoč Svetega Duha ter moč Jezusove očiščujoče krvi, da prenavlja, očiščuje in ustvarja nova, prenovljena srca in življenja za Božjo slavo in odrešenje ljudem.
Resnična prenova srca ne pride samo z zunanjimi opravili. Njih lahko uporabimo za spremembo naših src, tako da zavračamo greh in se obračamo k Bogu. Poskrbimo za obnovo, kjer bo vsaka zunanjost vodila do spremembe notranjosti. Samo notranja obnova srca lahko zadovolji živega Boga.
Draga cerkev, danes nas Jezus kliče, da posegamo po njegovi živi besedi, ki naj globoko preiskuje in obrezuje naše misli in srca po njegovi besedi, ki naj spreminja tudi našo tradicijo in našo zunanjost.
Zvonko Turinski – pastor Evangelijske krščanske cerkve v Ljubljani