Views: 105
»Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: ›Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.‹« (Evangelij po Janezu 3,14–21)
Pogovor med judovskim prvakom Nikodemom in Jezusom v Evangeliju po Janezu sledi očiščenju templja. Tako nam je lahko bolj razumljivo, v kakšnem razpoloženju prihaja Nikodem k Jezusu. Gotovo je Jezusovo razgrajanje v templju dvignilo veliko prahu. Najbrž so govorili nekako tako: »Saj ima prav. Res je, da se je ta trgovina preveč razpasla v templju, pa vendar, tako kot je naredil, ne bi smel. To je nesramno in Bog zagotovo ni nesramen; to je nasilno in Bog ni nasilen; to je zelo ponižujoče za tiste, ki so prodajali, in Bog ne ponižuje. Naš Bog je dober Bog in bi tega ne naredil. Torej tudi Jezus ne more biti Božji sin.«
Jezus je Nikodemu razložil, da so Izraelci že v puščavi imeli podobne težave, kot jih imajo sedaj z njim, s sprejemanjem Mojzesa in Božjih znamenj, ki jih je delal. Da se jim je zdelo nemogoče, da bi Bog hotel, da se ljudstvo izčrpava in umira v puščavi. Zato je Bog dopustil prihod kač, ki so jih pikale. Za rešitev pa je moral postaviti bronasto kačo, jo povzdigniti na drog in kdor jo je pogledal, je bil rešen.
V čem je Nikodemova težava in kaj želi sporočiti Jezus? Da se je človek vedno vrtel okrog lastnih predstav in se tako zavrtel v krog lastne resnice, svojega prav in svojega ugodja. Resnica pa je vedno povzdignjena nad človeško modrost in samo, kdor jo vedno znova išče na »drogu odrešenja«, povzdignjeno nad človeško pamet, samo tisti se približuje luči ter tako premaguje otemnjenost človeške duše in izpričuje hrepenenje po prenovi človeškega duha.
Nemogoče je namreč, da bi ljudje prišli skupaj, če ima vsak svojo resnico. Le v luči ene in edine resnice je mogoče graditi pristne odnose in ustvarjati medsebojno živo povezanost – občestvo. A žal tudi med kristjani – v Kristusovem telesu – ni pogosto slišati, da bi se kdo skliceval na evangelij, na Kristusa, ki je povzdignjen na križ. Žal vse prevečkrat ravnamo po svojih predstavah, kako bi nekaj moralo delovati, in vse premalokrat iščemo vodstvo Svetega Duha, da nam razodene, kaj je Božja volja v določeni situaciji.
Jezus je namreč visoko nad pravili in nad paragrafi, kajti Očetova volja presega vsako človeško logiko. Jezus sam prosi Očeta, naj gre kelih mimo, če je le mogoče, a Oče hoče, da umre na križu v rokah nasilnežev. Kdo lahko uzakoni tako kruto logiko? Nihče! Zato Jezus opozarja Nikodema, da se je treba najprej ponovno roditi in se vedno znova rojevati iz resnice, iz Božjega Svetega Duha.
Ko je Jezus govoril z Nikodemom, je rekel: »›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.‹ Nikodém mu je dejal: ›Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.‹« (Evangelij po Janezu 3,3–7).
Besedna zveza »biti rojen na novo« dobesedno pomeni »biti rojen od zgoraj«. Nikodem je bil tega zelo potreben. Potreboval je preobrazbo svojega srca — duhovno preobrazbo. Novo rojstvo, biti znova rojen, je suvereno Božje delo, s čimer podeli večno življenje tistemu, ki veruje (Drugo pismo Korinčanom 5,16–21; Pismo Titu 3,3–7; Prvo Petrovo pismo 1,3–5; Prvo Janezovo pismo 2,29; 3,9; 4,7; 5,1–5.18). Evangelij po Janezu 1,12–13 nakaže, da »biti na novo rojen« pomeni »postati Božji otrok«, po Božji volji, po veri, v imenu Jezusa Kristusa.
Kar je meseno, je meso in je omejeno. Le duh se vedno dviga nad vse omejitve. Poglejmo, kako apostol Pavel pod vodstvom Svetega Duha zapiše nasprotje med človeško in Božjo logiko.
»Zakaj Kristus me ni poslal krščevat, temveč oznanjevat evangelij, ne v modrosti besede, da se ne uniči moč križa Kristusovega. Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja. Kajti pisano je: ›Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem.‹ Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta? Ker namreč svet v modrosti Božji ni spoznal Boga po svoji modrosti, je sklenil Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati te, kateri verujejo.« (Prvo pismo Korinčanom 1,17–21)
Kako se dvigati nad logiko tega sveta, kako bolj vzljubiti luč kakor temo? Vedno in povsod mora biti merilo Božja beseda, evangelij. V luči Božje besede, evangelija in Jezusovega delovanja moramo presojati vse. Mi sami po sebi in brez Boga nismo nič, Bog je vse in samo on je merilo dobrega. Posloviti se moramo od predstav, da je Bog tisti, ki določenih stvari ne počne. Odpreti se njemu pomeni: biti pripravljen z bičem očistiti tempelj; na prepovedan dan – soboto – delati dobro, nad čimer se bodo vsi zgražali; tvegati izgubo dobrega imena, ker ne bomo v primerni družbi – cestninarjev, prostitutk in drugih grešnikov. Sprejeti, da je velika verjetnost, da ne bomo sprejemljivi za druge, če bomo zvesti Božji logiki. Jezus je nazadnje izgubil skoraj vse prijatelje. Večina se je obrnila proti njemu. V odločilnih trenutkih se mu je v celoti postavila po robu prav shodnica, iz katere je izhajal. Paradoks resnice. Sprejeti, da pride vstajenje kronološko po Jezusovi smrti, kar hkrati pomeni, da pride vstajenje mrtvih stvari v našem življenju za umiranjem sebi in ne pred tem. Z drugimi besedami: tega, kdaj bo vstajenje, ne vemo, svojo smrt pa moramo sprejeti tisti dan, ko pride.
Naj se sliši še tako neizprosno, toda tudi naša needinost bodisi v družinah ali v cerkvi je sad neresnice, življenja v neresnici. Jezus pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela.« Prizadevajmo si, da se še bolj oklenemo edine resnice, in prihajajmo k resnični luči. Zato se postavlja vprašanje, kako se dan za dnem prepustiti vodstvu Svetega Duha, ki nas bo vodil v vso resnico. Poglejmo si nekaj predlogov, kako lahko v svojem življenju postanemo poslušni Svetemu Duhu in se prepustimo njegovemu vodstvu.
1. Vsak dan si moramo vzeti čas za molitev.
Naši dnevi so pogosto polni dejavnosti. Dobro se je torej ustaviti in prisluhniti, kaj mi hoče povedati Bog. To pa zahteva, da nekaj časa podarim Bogu. Pravijo, da je potrebnih vsaj dvajset minut molitve na dan, da ta lahko obrodi čim več sadov. Lahko začnem s krajšo molitvijo in postopoma čas molitve podaljšujem.
2. Pogosto moramo prositi za pomoč Svetega Duha.
Zakaj ne bi že zjutraj začel dneva z molitvijo k Svetemu Duhu? V različnih trenutkih dneva se lahko obrnem nanj in ga prosim za razsvetljenje. Ko mi bo to prešlo v navado, bo spremenilo moje življenje.
3. Sprejeti moramo potrebo po spreobrnjenju – kesanju za svoje grehe.
Nikoli se ne bom do konca spreobrnil, povsem zaživel z Bogom in po njegovi volji. Če hočem živeti iz Svetega Duha, se moram odpovedati vsaki obliki greha, ki ga žalosti. Ni se mogoče prepustiti Duhu in še naprej živeti, ne da bi mu bili poslušni.
4. Zaživeti moramo v sedanjem trenutku.
Sedanji trenutek pomeni zasledovanje in prepoznavanje Božje navzočnosti in njegovega Duha, tukaj in sedaj. V vsakem trenutku lahko srečam Boga, ki hoče postati navzoč zame in v meni. Različne skrbi me ločujejo od Boga: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,34) Sveti Duh deluje vsak trenutek v mojem življenju. Skrivnost svetosti je prav v tem, da živimo v sedanjosti in v njej srečujemo Boga.
5. Sprejeti moramo vsakdanje umiranje.
V vsakem življenju so preizkušnje, težave, umiranje sebi. Bog to dopušča, da bi postali bolj odprti in bi se bili pripravljeni darovati za druge. Milost predanosti je v tem, da se znamo prepuščati Bogu, da v dogodkih prepoznavamo veter Duha in pustimo, da zapiha v naša jadra. To pa se ne more zgoditi, ne da bi sprejeli različne odpovedi, ki jih narekuje življenje dan za dnem.
6. V vsem moramo iskati Božjo voljo.
Svetega Duha priteguje srce, ki iskreno in v vseh okoliščinah išče Očetovo voljo. Vodi ga z milino, ne da bi to nujno tudi opazili.
7. Izbrati moramo ljubezen.
Sveti Duh je ljubezen. Če ljubimo, je navzoč. Če vztrajno prosimo za milost ljubezni, nas usliši. Odločiti se za ljubezen že pomeni ljubiti. Bog se ne odklanja tistemu, ki hoče živeti po njegovi zapovedi ljubezni. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Evangelij po Janezu 14,23)
Odprimo naša srca Svetemu Duhu in mu dopustimo, da nam nežno šepeta svojo melodijo večnega življenja.
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, prosimo te, daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za našo edinost, kakršno ti hočeš. V tebi, ki si popolna ljubezen, naj najdemo pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji ljubezni in resnici. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.