Views: 30
Smrt prvorojencev v Egiptu
Po egiptovski deželi se je razlegalo strašansko vpitje in jok. Ljudstvo je žalovalo nad smrtjo prvorojencev ljudi in živine. Zgodilo se je točno tako, kot je napovedal Bog. Faraon ni hotel pustiti izraelskemu ljudstvu, da bi odšli iz Egipta. Najprej je rekel, da bodo lahko odšli, potem pa se je premislil. Raje je častil številne egiptovske bogove kot edinega pravega, živega Boga. Zato je Bog začel pošiljati nadloge nad Egipt – poslal jih je kar deset. S tem je Bog pokazal svojo premoč, ki jo je imel nad njihovimi bogovi.
1. Voda se spremeni v kri (Druga Mojzesova knjiga 7,14–25). Nil je bil središče egipčanske religije in je predstavljal osrednji del kmetijstva. Bogova Hapi in Oziris naj bi po egipčanskem verovanju ščitila reko, omogočala poplave ter s tem rodovitnost.
2. Žabe (8,1–11). V Egiptu je bila Heket, boginja v podobi žabe, simbol plodnosti.
3. Iz prahu so nastali komarji (8,12–15).
4. Muhe (8,16–28). Dejanska vrsta teh muh ni točno znana, toda nekateri razlagalci mislijo, da je bila to tako imenovana pasja muha, ki je sesala kri in legla jajčeca na vsa živa bitja ter povzročala boleče rane. Keper, bog v podobi skarabeja, simbol jutranjega, vzhajajočega sonca, je bil bog, ki se je izkazal za nemočnega ob tretji in četrti nadlogi.
5. Kuga (9,1–7). Kuga je bila smrtonosna bolezen za govedo, ki je bilo tudi sveto in ki naj bi ga ščitila bog v podobi bika, Apis, in boginja v podobi krave, Hator.
6. Tvori (9,8–12). Boleči tvori so pokazali nemoč njihovega boga zdravilstva, Tota.
7. Toča (9,13–35). Ta nadloga je uničila pridelke in zaloge hrane. Nut, boginja neba, ni mogla preprečiti te vremenske katastrofe.
8. Kobilice (10,1–20). Kobilica lahko poje na dan za svojo težo hrane. Roj kobilic je lahko velik okrog 600 km2 (roj na 1 km2 lahko vsebuje okrog 50 do 100 milijonov kobilic). Oziris, zaščitnik kmetijstva, se je ob tej nadlogi izkazal za popolnoma nemočnega.
9. Tema (10,21–29). Ra, bog sonca v Egiptu, je bil bog, ki se je izkazal za nemočnega ob tej nadlogi – tema je bila tako gosta, da si jo lahko čutil.
10. Smrt za prvorojence (11,4–5;12,29–30). Ta nadloga je kazala na neuspeh samega faraona, ki so ga imeli za boga. Ni imel moči, da bi ustavil nadlogo – tudi sam je izgubil svojega prvorojenca.
Faraon je imel vsakič priložnost, da bi poslušal Boga, vendar se je vsakič premislil. Nadloge so bile čedalje hujše, dokler niso nazadnje pomrli vsi prvorojenci, tudi faraonov. Le nekdo se je rešil smrti – Izraelci. Bog je namreč naročil Izraelcem, naj podboje svojih vrat namažejo s krvjo neoporečnega jagnjeta, da bo šel angel smrti, ki bo pobil vse prvorojence, mimo njihovih hiš in njihove prvorojence pustil pri življenju. Rekel je:
To noč pojdem skoz egiptovsko deželo in udarim vse prvorojence v egiptovski deželi, od človeka do živine, in opravim sodbo nad vsemi egiptovskimi bogovi. Jaz sem Gospod. Tedaj bo za vas kri znamenje na hišah, v katerih bivate: ko zagledam kri, pojdem mimo vas; pri vas ne bo morilne šibe, ko udarim egiptovsko deželo. (Druga Mojzesova knjiga 12,12–13)
In res se je tako zgodilo. Od takrat naprej Judje praznujejo pasho, ki jih spominja, da je šel Gospod mimo njihovih hiš, prvorojence Egipčanov in njihove živine pa je pobil.
Žrtvovanje živali kot daritev za greh v Stari zavezi
Zakaj pa je bila pomembna kri jagnjeta, ki je moralo biti neoporečno, brezmadežno, brez napake?
In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez krvi ni odpuščanja. (Pismo Hebrejcem 9,22)
Žrtvovanje živali (juncev, kozlov, koz in jagnjet) je bilo v Stari zavezi plačilo, odkupna daritev za nehoten greh. Vrsta žrtve je bila odvisna od grešnika. Sveto pismo v Tretji Mojzesovi knjigi, v 4. poglavju, omenja štiri različne kategorije ljudi in za vsako kategorijo je bila potrebna drugačna žrtev: maziljeni duhovniki, celotna Izraelova skupnost, knez oz. vladar in preprost človek. Preberimo si primer daritve za greh za nekoga izmed ljudstva, tj. za preprostega človeka:
27 Če se kdo izmed ljudstva dežele nehote pregreši s tem, da stori kaj proti kateri koli Gospodovi zapovedi, česar ne bi smel storiti, in tako postane kriv, 28 naj potem, ko ga opomnijo na greh, ki ga je storil, pripelje kot svoj dar kozo, neoporečno samico, za svoj greh, ki ga je storil. 29 Položi naj daritvi za greh roko na glavo in naj zakolje daritev za greh na kraju za žgalno daritev. 30 Duhovnik naj s prstom vzame nekoliko njene krvi in pomaže rogove žgalnega oltarja, vso drugo kri pa zlije k vznožju oltarja. 31 Odstrani naj vso njeno tolščo, kakor odstranjujejo tolščo z mirovne daritve, in naj jo sežge na oltarju v prijeten vonj Gospodu. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo in mu bo odpuščeno.
32 Če pa kdo pripelje jagnje kot dar za daritev za greh, naj pripelje neoporečno samico. 33 Položi naj daritvi za greh roko na glavo in jo zakolje v daritev za greh na kraju, kjer koljejo žgalno daritev. 34 Duhovnik naj s prstom vzame nekoliko krvi daritve za greh in pomaže rogove žgalnega oltarja, vso drugo kri pa zlije k vznožju oltarja. 35 Odstrani naj vso njeno tolščo, kakor odstranjujejo tolščo jagnjeta pri mirovni daritvi; in naj jo sežge na oltarju poleg Gospodovih ognjenih daritev. Tako naj duhovnik zanj opravi spravo za greh, ki ga je storil, in mu bo odpuščeno.‹« (Tretja Mojzesova knjiga 4,27–35)
Kadar je kdo med Izraelci nehote grešil, je moral za spravo z Bogom prinesti predpisano žival in položiti roko nanjo, tako da so nanjo prešli njegovi grehi, ter jo zaklati. Duhovnik je daroval njeno kri na oltarju kot daritev za greh in s tem opravil spravo za greh tistega, ki ga je storil, in temu je bilo odpuščeno. Samo kri je lahko plačala greh in grešnika spravila z Bogom.
Če pa je človek grešil hote:
… je to bogokletje proti Gospodu; tak človek naj bo iztrebljen izmed svojega ljudstva. Kajti Gospodovo besedo je zaničeval in prelomil njegovo zapoved. Tak človek naj bo brez odlašanja iztrebljen; na njem je krivda. (Četrta Mojzesova knjiga 15,30–31)
Svet brez greha in začetek neposlušnosti
A prvotno ni bilo tako, greha sploh ni bilo. Bog je ustvaril svet in vse na njem. In vse je bilo dobro. Ustvaril je tudi človeka, Adama in Evo, da bi živela v prijateljstvu z njim in ga častila. Živela sta v edenskem vrtu in uživala v skupnosti z Bogom. Bog jima je zapovedal, da lahko jesta z vseh dreves na vrtu, samo z drevesa spoznanja dobrega in hudega ne. Če bi to storila, je rekel Bog, bi zagotovo umrla. Najprej sta mu bila poslušna, potem pa je prišel v vrt hudič, Božji sovražnik, in jima začel govoriti laži, ker je hudič lažnivec. Tako jima je vzbudil dvom. Vprašal ju je:
Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu? (Prva Mojzesova knjiga 3,1)
Ali vidite hudičevo laž? Bog sploh ni rekel tega. In potem jima je hudič še rekel:
Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo. (v. 4–5)
Skušal ju je z željo, da bi postala kakor Bog. Adam in Eva sta bila pred odločitvijo – ali bosta poslušala Boga, ki ju je ustvaril in dobro skrbel zanju, ali hudiča, ki jima je govoril laži? Odločila sta se, da ne bosta poslušala Boga, ampak hudiča. Takrat je prišel na svet greh. Ker pa je Bog svet in ne prenese greha v svoji bližini, ju je izgnal iz edenskega vrta. In res sta umrla – duhovno, kot je rekel Bog; nič več nista imela posebnega odnosa in skupnosti z njim. Od takrat naprej se vsi ljudje rodijo z grešno naravo.
Rešitev problema greha
Bog je Adama in Evo izgnal iz edenskega vrta, ker mu nista bila poslušna. A ker ju je tako zelo ljubil, je načrtoval rešitev za njun problem. Obljubil je, da bo poslal nekoga, ki bo za vedno opravil z grehom. Bog je zvest in vedno izpolni to, kar je obljubil. A to se ni zgodilo takoj. Vrsto let so morali ljudje darovati živali, kadar so grešili. Vendar kri živali ni mogla očistiti ljudi greha.
Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov. (Pismo Hebrejcem 10,4)
Zato je Bog poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa, da je prišel iz nebes na zemljo. Jezus je živel popolno življenje in ni storil nikakršnega greha. Na križu je prelil svojo kri za nas, da bi nam zagotovil odkupitev, odpuščanje grehov in večno življenje.
[Jezus] je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.
Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso, koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.« (Pismo Hebrejcem 9,12–14)
Ko je Jezus prelil svojo kri na križu za odkupitev naših grehov in našo spravo z Očetom, je to storil kot edino popolno, neomadeževano, neoporečno Božje Jagnje, in sicer enkrat za vselej. To je napovedal že Janez Krstnik, ko je zagledal Jezusa, ki prihaja k njemu:
Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. (Evangelij po Janezu 1,29)
In res:
Zato je [Jezus] srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino. (Pismo Hebrejcem 9,15)
Jezus, Božje Jagnje
Jezus je prostovoljno plačal za naše grehe s smrtjo na križu, da bi nam pridobil odpuščanje. Ker je bil samo on popoln in brez greha, je lahko postal popolna žrtev za vse nas. S tem je pomiril Božjo jezo nad grehom. Darovanje jagnjet ni več potrebno, saj je on kot Božje Jagnje daroval samega sebe za nas enkrat za vselej. Najboljše pri tem pa je, da ni ostal mrtev, ampak ga je Bog Oče tretji dan obudil od mrtvih. O tem govori Sveto pismo, ko pravi:
Kristus je umrl za naše grehe … Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen … (Prvo pismo Korinčanom 15,3–4)
Zdaj prebiva v nebesih z Bogom Očetom in nam pripravlja prostor, da bomo nekega dne tudi mi z njim. A s svojo smrtjo nam ni samo odvzel grehov, zamenjal jih je za svojo pravičnost. Ko nas Bog gleda, smo v njegovih očeh čisti in pravični, kar nam je pridobil Jezus, popolno Božje Jagnje. Sveto pismo pravi namreč takole:
To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod.
Svoje postave bom dal v njihova srca, v njihov razum jih bom zapisal,
in njihovih grehov in njihovih nepostavnosti se ne bom več spominjal. (Pismo Hebrejcem 10,16–17)
Hvala Bogu za Jezusa Kristusa, Božje Jagnje!
V razmislek:
- Ali so torej danes še potrebne daritve za greh?
Ne, Jezus se je daroval za naše grehe enkrat za vselej, da bi nam bilo odpuščeno po veri vanj.
- Kaj naj storimo, kadar zgrešimo?
Pokesajmo se, ker greh pokvari naš odnos oz. skupnost z Bogom.
Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. (Prvo Janezovo pismo 1,9)
- Kaj je lahko naša daritev Bogu?
Čaščenje, poslušnost, služenje, oznanjanje evangelija drugim … – kot izraz hvaležnosti za to, kar je Jezus storil, ne nekaj, s čimer »zaslužimo« Božjo naklonjenost.
Povzeto iz vsebine ženske skupine, ki deluje znotraj Evangelijske krščanske cerkve v Ljubljani
Alenka Camloh