Views: 49
Moč tihote
»Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. Na njem bo počival GOSPODOV duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu GOSPODOVEGA. Navdihoval ga bo s strahom GOSPODOVIM, da ne bo sodil po videzu svojih oči, ne odločal po sluhu svojih ušes. Pravično bo sodil siromake, pošteno bo branil stiskane v deželi. Udarjal bo deželo s šibo svojih ust, z dihom svojih ustnic bo pokončeval krivičnika. Pravičnost bo pas njegovih ledij, zvestoba bo pas njegovih kolkov. Volk bo prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Teliček in levič se bosta skupaj redila, majhen deček ju bo poganjal. Krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali in lev bo jedel slamo kakor govedo. Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo in odstavljeni bo iztezal svojo roko v modrasjo odprtino. Ne bodo škodovali ne uničevali na vsej moji sveti gori, kajti dežela bo polna GOSPODOVEGA spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. Izgnanci se bodo vrnili. Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno.« (Izaija 11,1–10)
Današnja Božja beseda govori o malih stvareh. Na začetku prebranega odstavka je naznanjeno: »Tisti dan požene mladika iz Jésejeve korenine, poganjek vzcveti iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov duh.« Prebrana beseda hvali majhnost in daje obljubo, obljubo poganjka, ki bo pognal. In kaj je manjše od poganjka? Ravno na njem pa bo počival Gospodov Duh.
Odrešitev, razodetje, Božja prisotnost v svetu se vedno tako začne; vedno je tako. Božje razodetje se zgodi v majhnosti. Majhnost: bodisi ponižnost bodisi nepomembnost … mnogo stvari, a v majhnosti.
Veliki se predstavljajo kot močni. Pomislimo samo na Jezusovo skušnjavo v puščavi, kako se mu je satan predstavil kot močan, gospodar vsega sveta: »Jaz ti dam vse, če ti …«: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« (Evangelij po Mateju 4,9) A Božja logika je, da njegove stvari začnejo poganjati iz enega semena, kot majhne. Poglejmo, kako Jezus naslovi to majhnost.
»Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: ›Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne spoznava, kdo je Sin, razen Očeta, in nihče, kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.‹ Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: ›Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate! Povem vam namreč: Veliko prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.‹« (Evangelij po Luku 10,21–24)
Iz prebranega odlomka je razvidno, da se Jezus veseli in se zahvaljuje Očetu, ker se ni razodel velikim, ampak malim. Pomislimo samo na to, kako je Božji Sin, Kristus, vstopil v svet. Kot nebogljeno dete. Ja, prav tam, kjer se nahaja majhnost Boga. Kako nasprotno od človeške logike. V očeh ljudi je to norost.
»Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.« (Prvo pismo Korinčanom 1,22–25)
Če se kristjani ne podamo na to pot majhnosti, manjka prihodnosti … zrušila se bo. To lahko vidimo pri velikih načrtih v zgodovini, celo kristjani so se hoteli vsiliti, s silo, veličino, osvajanji … A Božje kraljestvo klije v majhnem, vedno v majhnem, majhnem semenu, semenu življenja. Vendar pa seme samo ne more ničesar. Zato je tu še ena stvar, ki pomaga in daje moč. »Tisti dan požene mladika iz Jésejeve korenine, poganjek vzcveti iz njegove korenine. Na njem bo počival Gospodov duh.«
Sveti Duh vedno izbere majhnost, kajti v veliko, v nadutost, v samozadostnost ne more vstopiti. Malemu srcu se zgodi Gospodovo razodetje. Resnični Kristusovi učenci niso tisti, ki se imajo za strokovnjake za teologijo, niti ne tisti, ki vedo mnogo stvari. Če bi bilo to res, bi se imenovali enciklopedisti teologije. Vedo vse, a ne znajo »delati« teologije, kajti »teologija« se dela v ponižnosti, na kolenih, ko postanemo mali. Pravi pastir, kdorkoli že je, ni pastir, če ne postane majhen. In vsi smo najmanj pastirji svojih duš.
Lahko pa se tudi pojavi dvom, in sicer da majhnost vodi v strahopetnost, torej v zaprtost vase, v strah. A dejansko je ravno nasprotno. Majhnost je velika, zmožna je tvegati, kajti ničesar nima izgubiti. Ravno majhnost namreč privede do velikodušnosti, saj smo z njo zmožni iti onkraj nas samih, zavedajoč se pri tem, da veličino daje Bog.
Zastavlja se vprašanje, kako se naj kristjan, ki se čuti majhnega, obnaša pred izzivi sveta, da ne bo živel kot nek bojazljivec. Enostavno tako, da se ne prestrašimo pred velikimi stvarmi, ne prestrašimo se, pojdimo naprej. Kristjan vedno izhaja iz majhnosti. Če se jaz pri svoji molitvi čutim majhnega, s svojimi omejitvami, s svojimi grehi, kakor cestninar, ki je molil zadaj v cerkvi, osramočen … »Usmili se mene grešnika …,« bom šel naprej. A če misliš, da si dober kristjan, boš molil kakor tisti farizej, ki ni prišel ven opravičen: »Zahvaljujem se ti, Bog, ker sem velik.« Ne, zahvalimo se Bogu, ker smo majhni.
Zavedanje svoje majhnosti pa se najbolje odrazi v tihoti. Ali znamo biti pristno majhni, lahko namreč preizkusimo v tihoti, namenski tišini. Kako? Vstopati v tihoto je nekaj, česar se moramo naučiti. Tihota, ki se je moramo denimo naučiti tudi v trenutnem položaju svetovne zdravstvene krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati.
Kako je Jezus prikazal moč tihote in s tem dovolil, da se Božja veličina razodene postopoma, skozi človeško majhnost?
»Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: ›Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.‹ Ko je Jezus to slišal, je rekel: ›Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.‹« (Evangelij po Janezu 11,3.4)
Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da »poseže« vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo »molči«? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. Tako kot je rekel uradniku, tvoj sin živi, in je ozdravil bolnega sina od daleč, bi lahko ozdravil Lazarja ali pa ga brez odlašanja obudil od mrtvih. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta Božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? Jezus deluje v molku tudi takrat, ko je bil z učenci v čolnu in je spal.
Čemu ta Božji molk? Čemu molk v raznih preizkušnjah in trpljenju? Lahko rečemo, da se človek loči od drugih živih bitij po tem, da zna trpeti oziroma ker more dati smisel trpljenju in ga s smislom sprejema. Ja, gotovo, človek z Božjo pomočjo to zmore, a še vedno ni lahko trpeti, ni lahko molčati, ni lahko čakati, ni lahko biti majhen. To danes okusijo še posebej tisti, ki nosijo največje posledice pandemije.
Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in človeške majhnosti ter njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Bog. Upam, da ste opazili, kako Jezus hkrati živi človeško in Božjo majhnost. Čaka, ne ukrepa in s tem opozori na človeško majhnost kot človeško nemoč. Tudi njegov jok razodeva njegovo človeško majhnost pred bolečino in smrtjo. A hkrati lahko v tem dogodku opazujemo, kako se Bog vedno znova izprazni in postane majhen, da bi se lahko srečal s človeško majhnostjo. Z enim samim ciljem. Bog svoje odrešujoče veličastvo razodeva skozi človeško majhnost.
K temu soočenju nas vabi razmišljanje ob današnji Božji besedi. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja v vsej svoji majhnosti odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot Božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in ji sledimo. Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu molimo z vero v rešitev, a je Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi, se zavedali svoje majhnosti. Ko namreč umiramo sebi, v nas raste Božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo: Bog, ti že veš, zakaj je to dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja. Ja, Bog se razodeva skozi človeško majhnost, ki se je najbolje zavemo v tihoti svojega življenja. Naj nas zato trpljenje in preizkušnje ali celo smrt ne odvračajo od veselja. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati Božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili ali pa ga našli. Povabljeni smo, da svojo majhnost ozavestimo v tihoti, kjer bomo zagotovo prejeli več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami. Naj vsi v nas prepoznajo, da smo bivališče veličastnega, slavnega Boga, ki dviga in rešuje. »Tisti dan bo Jesejeva korenina stala kot znamenje za ljudstva, njo bodo iskali narodi in njeno bivališče bo slavno.« (Izaija 11,10)
Molitev:
Gospod, Aba, Oče, pošlji svojega Duha, da me ne bo strah velikih stvari, naj me ne bo strah tega, da ti delaš velike stvari skozi mojo majhnost. Pomagaj mi, da lahko vstopam v tihoto in se tam srečujem s svojo majhnostjo in tvojim veličastvom. Gospod, mirno sprejemam težave življenja in nerazumevanje bratov, bolezni in celo smrt in zakon človeške majhnosti, to je: da se bo po moji smrti vse nadaljevalo enako, kot da se ni nič zgodilo. Mirno v tihoti sprejemam dejstvo, da hočem toliko in zmorem tako malo in da bom z velikim naporom dosegel pičle uspehe. Mirno v tihoti sprejemam zakon greha, ko delam, česar nočem, in opuščam, kar bi rad storil. Mirno v tihoti izročam v tvoje roke, kar bi moral biti, pa nisem bil, kar bi rad storil, pa nisem. Mirno v tihoti sprejemam vso človeško nemoč, ki me obdaja in omejuje. Mirno v tihoti sprejemam krhkost in prehodnost, povprečnost in neuspeh, samoto in smrt. V zameno za vso to predanost mi daj svoj mir, Gospod, ki presega vsak razum. Prosim te, okrepi nam vero, da bi verjeli, da si nas ti poklical v življenje in vsakemu pripravil edinstveno pot. Pomagaj mi, da bi pogumno odkrival tvoj načrt, ti sledil in zaupal v tvojo brezmejno ljubezen, ki vse prenavlja. Gospod, pomagaj mi, da bom lahko verjel v tvojo ljubezen, ki je drugačna od naših predstav. Pomagaj mi, da bi se teh predstav osvobodil in živel iz zavesti, da je vsak od nas neizmerno ljubljen. Kristus, prosim te, da bi zmogel sprejeti svojo šibkost in krhkost ter jo uspel vedno znova razgrinjati pred druge. Prosim te, da bi znal biti potrpežljiv s samim seboj in drugimi. Prosim te, da bi doumel, da se resnično veselje rojeva iz trpljenja. Pomagaj se mi veseliti samega sebe in drugih v vsej naši nepopolnosti. Moj Aba, Očka, ves se ti izročim. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.