Views: 87
Bog je Bog življenja, oživlja
»Poslušaj, GOSPOD, mojo pravično prošnjo, prisluhni mojemu ječanju; sliši mojo molitev z ustnic, ki ne poznajo prevare. Moja sodba naj pride od tebe, tvoje oči naj vidijo, kje je iskrenost. Preizkusil si moje srce, obiskal si me ponoči, v ognju si me pretopil, a nisi našel nič slabega v meni; skozi moja usta ne gredo grešne misli. Moji koraki so na tvojih stezah, moje noge ne omahujejo.« (Psalm 17,1–3.5)
Božji načrt za človeštvo je dober, vendar pa v našem vsakdanjem življenju doživljamo prisotnost zla: to je vsakodnevna izkušnja.
Prva poglavja Prve Mojzesove knjige opisujejo postopno širjenje greha v človeškem življenju. Adam in Eva (prim. Prva Mojzesova knjiga 3,1–7) dvomita v dobrohotne namene Boga, mislita, da imata opraviti z zavistnim božanstvom, ki jima preprečuje, da bi bila srečna. Od tod izvira upor: ne verujeta več v velikodušnega Stvarnika, ki želi njuno srečo. Njuno srce, ki podleže skušnjavi hudiča, prevzame delirij vsemogočnosti: »Če bova jedla od sadu drevesa, bova postala kakor Bog« (prim. v. 5). In to je skušnjava: to je ambicija, ki vstopi v srce. Vendar pa gre izkušnja v nasprotno smer: odprle so se jima oči in spoznata, da sta naga (v. 7), brez vsega. Ne pozabimo tega: skušnjavec slabo plača.
Zlo postane še bolj silovito z drugo človeško generacijo: to je izkušnja Kajna in Abela (prim. Prva Mojzesova knjiga 4,1–6). Kajn je nevoščljiv svojemu bratu: tukaj je črv zavisti; kljub temu, da je prvorojenec on, vidi Abela kakor tekmeca, kot nekoga, ki ogroža njegov primat. Zlo se porodi v njegovem srcu in Kajn ga ne uspe nadvladati. Zlo vstopi v srce: na drugega se vedno gleda na slab način, s sumničenjem ter z mislijo, da je drugi hudoben in mi bo storil zlo. In to vstopa v srce. Tako se zgodba o prvem bratstvu konča z umorom. In če danes pomislimo na človeško bratstvo: povsod vojne ali grožnje z vojnami.
V Kajnovem rodu se razvijejo rokodelske obrti, vendar pa se razvije tudi nasilje, ki je izraženo v zlovešči Lamehovi pesmi, ki zveni kakor hvalnica maščevanju: »Moža sem ubil, ker me je ranil, mladeniča, ki mi je prizadel prasko … Kajn bo maščevan sedemkrat, Lameh pa sedemdesetkrat sedemkrat.« (Prva Mojzesova knjiga 4,23–24) Maščevanje: to si storil, plačal boš. Vendar pa tega ne pravi sodnik, to rečem jaz. In jaz se imam za razsodnika situacije. In tako se zlo naglo širi, vse dokler ne zasede celotnega prizorišča: »Gospod je videl, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njihovega srca ves čas le hudobno.« (Prva Mojzesova knjiga 6,5) Mogočne podobe, ki prikazujejo vesoljni potop (Prva Mojzesova knjiga 6–7) in Babilonski stolp (Prva Mojzesova knjiga 11), razkrivajo, da je potreben nov začetek, novo stvarstvo, ki se bo dopolnilo v Jezusu Kristusu.
In vendar je na teh prvih straneh Svetega pisma zapisana tudi drugačna zgodovina, ki vzbuja manj pozornosti, ki je veliko bolj ponižna in vdana, ki predstavlja odkupnino za upanje.
Čeprav se skoraj vsi obnašajo kruto in sta sovraštvo in osvajanje veliki gibali človeškega življenja, obstajajo osebe, ki so sposobne moliti Boga iskreno, ki so sposobne pisati človekovo usodo na drugačen način. Abel daruje Bogu od prvencev svoje drobnice. Po njegovi smrti sta imela Adam in Eva tretjega sina, Seta, kateremu se je rodil Enόš (kar pomeni ›umrljiv‹), in Sveto pismo pravi: »Takrat so začeli klicati ime Gospodovo.« (Prva Mojzesova knjiga 4,26). Nato se pojavi Henoh, ki »hodi z Bogom« in je bil vzet v nebo (prim. Prva Mojzesova knjiga 5,22.24). In končno je tu zgodba o Noetu, pravičnem možu, ki »je hodil z Bogom« (Prva Mojzesova knjiga 6,9), pred katerim se Bog vzdrži svojega namena, da bi iztrebil človeštvo (prim. Prva Mojzesova knjiga 6,7–8).
Ob branju teh pripovedi se zdi, da je molitev kakor nasip, da je človekovo zatočišče pred povodnjijo zla, ki raste v svetu. Če dobro pogledamo, molimo tudi zato, da bi bili rešeni pred samim seboj. Treba je moliti: »Gospod, prosim, reši me pred samim seboj, mojih ambicij, mojih strasti. Reši me pred samim seboj.« Molivci na prvih straneh Svetega pisma so ljudje, ki delajo za mir: kadar je namreč molitev pristna, osvobaja od vzgibov nasilja; je pogled, usmerjen k Bogu, da bi on ponovno poskrbel za človekovo srce. Molitev goji cvetlične grede ponovnega rojstva na mestih, kjer je bilo človekovo sovraštvo sposobno samo povečati puščavo. In molitev je močna, ker privlači Božjo moč in moč Boga vedno daje življenje: vedno. Bog je Bog življenja, oživlja.
To je razlog, da gospostvo Boga prehaja v verigi teh mož in žena, ki so v svetu pogosto nerazumljeni ali potisnjeni na rob. Vendar pa svet živi in raste zaradi moči Boga, ki jo ti njegovi služabniki privlačijo s svojo molitvijo. So veriga, ki nikakor ne vzbuja pozornosti, ki redko doseže čast, da pride v kroniko, in vendar je tako pomembna za ponovno vzpostavitev zaupanja v svetu! Spominjam se zgodbe nekega moža: bil je pomemben, vodja vlade, ne v tem času, v preteklosti. Ateist. V srcu ni imel verskega čuta. Vendar pa je kot otrok slišal babico, ki je molila, in to mu je ostalo v srcu. V nekem težkem trenutku življenja je tisti spomin ponovno prišel v njegovo srce in si je rekel: »Babica je molila …« Začel je moliti z besedami, ki jih je govorila babica, in tam je našel Jezusa. Molitev je veriga življenja, vedno. In mnogi možje in žene, ki molijo, sejejo življenje. Molitev seje življenje. Majhna molitev … Zato je tako pomembno otroke naučiti moliti. Morda bodo kasneje pozabili in šli po drugi poti; vendar pa tisto ostane v srcu, ker je seme življenja, seme pogovora z Bogom.
Pot Boga v Božji zgodovini gre skozi te služabnike; šla je skozi »ostanek« človeštva, ki se ni prilagodil zakonu močnejšega, ampak je prosil Boga, naj uresniči svoje čudeže in, predvsem, naj preoblikuje naše kamnito srce v meseno srce. »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.« (Ezekiel 36,26) In molitev pri tem pomaga: molitev namreč odpre vrata Bogu, da bi preoblikoval naše srce, ki je tolikokrat kamnito, v človeško srce. In za to je potrebno veliko človeškosti, in s človeškostjo se dobro moli.
Molitev:
Gospod, Aba, Očka, hvala ti za razodetje, da hvaležnost odganja nezadovoljstvo, saj nihče ne more biti hkrati nesrečen in hvaležen. Hvala ti, Gospod, ker nas spodbujaš, da naj se ne glede na okoliščine zmeraj veselimo. Ja, Gospod, ti vidiš, da nismo vedno prepričani, da je to sploh mogoče. Pomagaj nam s Svetim Duhom utrditi našo vero. Gospod, prosil sem te za moč in dal si mi težave, da me utrdijo. Očka, prosil sem te za modrost in dal si mi probleme, da jih rešim. Očka, prosil sem te za pogum in dal si mi nevarnost, da jo premagam. Očka, prosil sem te za ljubezen in dal si mi ljudi v stiski, da jim pomagam. Očka, prosil sem te za usluge in, Bog, dal si mi priložnosti. Očka, nisem dobil nič od tega, kar sem hotel, a dobil sem vse, kar sem potreboval. Očka, moja molitev je bila uslišana. Hvala ti, Bog, Aba, Očka! Po Jezusu Kristusu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.