Božjo besedo si zapiši

Views: 57

Svetopisemska vrstica: Jeremija 30,2. Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Zapiši si v knjigo vse besede, ki ti jih govorim.

Lepo pozdravljeni, dragi bratje in sestre, dragi prijatelji. Vesel sem, da smo danes spet skupaj in vznemirjen sem nad sporočilom, ki vam ga želim podati. Danes bi rad nadaljeval Božje sporočilo, ki se je začelo pred 14 dnevi, ko sem govoril na temo o molitvi, teden kasneje o viziji za tvoje življenje in danes želim govoriti, kako pomembna je Božja beseda, ki si jo je treba zapisati.

Živimo v času tiska in pisane besede. Vsepovsod, kamor gremo, lahko neprestano beremo. Ko smo na avtobusu, ko vozimo, so ob cesti veliki panoji, ki nam želijo nekaj sporočiti, zapiske si delamo na delovnem mestu, v šoli in naš nabiralnik je vsak dan poln novih reklam, obvestil. Tiskarne še nikoli niso toliko tiskale in mi še nikoli nismo toliko brali, saj tudi na našem mobitelu vsak dan preberemo najnovejše novice.

V Evangeliju po Janezu 1,1 beremo: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« Iz teh vrstic spoznamo, da je beseda živo bitje, ki ji je ime Bog. Kar pomeni, če beremo Sveto pismo, v katerem je Božja beseda, se družimo z živo osebo, z Bogom. Ta Bog nam govori! O tem smo že govorili, da je naš Bog aktiven, odgovarja, nas uči, spodbuja, skratka, on je modrost, ki jo potrebujemo za svoje življenje. In prav ta živa beseda, ki se imenuje Bog in ki nam govori, pravi: ZAPIŠI!

Ko sem preučeval Božjo besedo, sem bil presenečen, na kolikih mestih Bog naroča različnim ljudem, da si pomembne stavke, zapovedi, vrstice zapišejo. Naj vas malo spomnim:

V Drugi Mojzesovi knjigi Bog naroča Mojzesu, pove Jozuetu, naj si zapiše za spomin, da bo on – Bog izbrisal Amaleka:

Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Zapiši te besede, kajti z njimi sklepam zavezo s teboj in z Izraelom!« 2 Mz 34,27

»Govôri Izraelovim sinovom in vzemi od njih dvanajst palic, po eno od vsake očetne hiše, od vseh njihovih knezov po njihovih očetnih hišah! Zapiši ime vsakega na njegovo palico! 4 MZ 17,17

Dobrota in zvestoba naj te ne zapustita, priveži si ju okrog vratu, zapiši ju na tablo svojega srca. Prg 3,3

Priveži si jih na prste, zapiši jih na tablo svojega srca. Prg 7,3

Pojdi zdaj, napiši to na tablo vpričo njih, zapiši v knjigo, da bo za prihodnji čas, za pričo na veke. Iz 30,8

Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu. Jer 36,2

Sin človekov, zapiši si natančno datum tega dneva! Ezk 24,2

Ti, sin človekov, si vzemi kos lesa in zapiši nanj: Ezk 37,16

Pred njihovimi očmi jih zapiši, da se bodo držali vseh njegovih načrtov in zakonov in jih uresničili. Ezk 43,11

Gospod mi je odgovoril in rekel: Zapiši videnje in vreži ga na plošče, da bo hitel, kdor ga bo bral. Hab 2,2

In še bi lahko našteval. Ampak mislim, da smo dojeli, da Bog želi, da si njegovo besedo zapišemo. Jo označimo. Podčrtamo. Shranimo v srcu!

Še vedno se dobro spominjam svojih šolskih dni, ko sem si podčrtaval pomembno besedilo, da bi si ga lažje zapomnil, da bi vedel, na kateri strani je, da bi ga lahko tudi hitreje našel. To mi je kasneje pomagalo, da sem pomembna besedila ponavljal, jih vedno hitreje našel in da sem jih ponovno in ponovno utrjeval. Verjetno vi, šolarji, študentje, počnete enako. Želim vam povedati, kaj sem odkril v zadnjem času. V zadnjih nekaj letih sem si prizadeval, da postanem sodoben in sem za dnevno branje Svetega pisma in knjižice Naš vsakdanji kruh ter drugih spletnih medijev začel uporabljati mobitel. In ugotovil sem žalostno novico, da sem vse, kar sem prebral, spotoma tudi pozabil. Ker v mobitelu nisem mogel ustvarjati zapiskov in podčrtovati, se je z zaprtjem ekrana zbrisal tudi moj spomin o prebranem. Si vi zapomnite kaj od prebranega na mobitelu? Jaz si žal ne. Odločam se, da se vrnem na stari način branja pisnih besedil, ki so mi pomembna in jih podčrtujem, pišem komentarje, da mi ne izgine Božja beseda iz uma in srca.

Rad vidim Sveta pisma, kjer so besedila pobarvana, podčrtana, kjer so poleg vrstic narejeni zaznamki, datumi, opombe … To mi govori, da imate knjigo, ki jo res preučujete.

Včasih se ljudje znajo pohvaliti: »Še vedno imam svoje prvo Sveto pismo.« Ne vem, če se je s tem dobro hvaliti. To mi pove, da ga premalokrat vzamete v roke. Da ga premalo uporabljate, saj če bi ga, bi bilo gotovo že vse podčrtano in bi si morali kupiti novega. Sveto pismo je naš delovni zvezek, ki nam služi za preučevanje, iskanje, kopanje resnic in iskanja modrosti. Če po nečem koplješ, ne more ostati nepoškodovano.

Kaj vam želim povedati? Če smo poslušali pridigo o molitvi in domačo nalogo tudi naredili, na primer se odločili, da bomo v dnevu poiskali čas, ki bo namenjen srečanju z Bogom, in če bomo v molitvi goreče prosili za vizijo od Boga, o kateri smo govorili prejšnjo nedeljo, bodimo prepričani, da nam bo Bog govoril. Ne dvomim. Zakaj? Ker je to moja osebna izkušnja. Večkrat sem doživel, da mi je Bog govoril. Še posebej pa se spominjam, ko sem pred leti imel posebno srečanje z Bogom.

Takrat sva bila z ženo v Ukrajini, na misijskem srečanju. Ker smo imeli srečanje samo enkrat na dan, mi je ostalo več časa za branje Božje besede in molitev. Neke noči pa se spominjam, da me je Bog zbudil in mi začel govoriti. Ker sem bil prepričan, da je to Božji glas, sem vedel, da je nekaj pomembnega. Mislil sem, da si bom zapomnil vsako besedo, vsako vrstico. Bog mi je rekel, naj vstanem iz postelje in si zapišem besede, ki mi jih je govoril. Ni se mi dalo vstati, ker je bilo zelo hladno v sobi in ker je bila ura dve zjutraj in nisem hotel prižigati luči, da ne bi zbudil žene. Bog je vztrajal s svojo zahtevo, naj se dvignem in si zapišem besede. Ker se mi res ni dalo vstati v tistem mrazu, me je Gospod opozoril, da se bo zgodilo kot nekaj mesecev prej, ko me je opozoril, a ga nisem poslušal in sem moral zato plačati visoko kazen. Ko sem se spomnil na ta dogodek, sem vstal in se premaknil v kopalnico, se usedel s kovčkom na kolenih, vzel papir in svinčnik ter začel zapisovati, risati. Bog je jasno govoril. Komaj sem mu sledil s svojimi zapiski. Zapisal sem okoli 5 strani papirja A4 z zelo tresočimi rokami in solzami v očeh. Zeblo me je, ampak nisem odnehal, saj sem si zapisoval Božje sporočilo, kako voditi njegovo cerkev. To je bil čas, ko sem postal pastor naše cerkve in Boga nenehno spraševal, kako naj jo vodim. Po uri in pol zapisovanja sem legel. Zjutraj sem ves navdušen govoril ženi o svojem srečanju z Bogom in navodilih, ki se jih držim do danes. To Božje sporočilo me je držalo v najbolj kritičnih, težkih trenutkih naše cerkve, razhajanja z Zvezo baptistov itd., ker sem vedel, da imam Božjo besedo, obljubo in da je edino tako prav. Večkrat razmišljam, kako bi se zapletal, utrujal, če ne bi poznal Božje volje … Zapiske sem velikokrat prebiral, da bi se mi zasidrali v um in srce. Zapiske sem imel za preverjanje samega sebe, ali sem še na tej poti, ali grem v začrtano smer, k cilju. Ali sem še vedno Božji služabnik in kako služim cerkvi?

Ja, skozi zapisano besedo sem se nenehno preverjal. Bog mi je poleg nekaj navodil, kako služiti cerkvi in jo voditi, dal tudi tri opozorila: naj se varujem prevzetnosti, naj imam pravilen odnos do drugih žensk in urejene finance. To sem povedal svoji ženi in jo prosil, naj me nadzoruje in če opazi, da v nečem popuščam, naj me potem opozori. Takrat mi je Bog rekel, da če bom poslušal njegove zapovedi, me bo vodil, skrbel zame in me blagoslovil. Če se sedaj ozrem nazaj, vidim, da je Bog izpolnil vse svoje obljube.

Želim povedati, da je Božja beseda pomembna. Bolj kot vse ostalo na svetu. In ne samo to, verjeti Božji besedi je še bolj pomembno. Da pa si jo zapomnimo, si jo moramo zapisati. Žal se vsi staramo in počasi pozabljamo. Še posebno, če imamo veliko obveznosti, ne moremo vsega obdržati v glavi. V šoli so mi učitelji večkrat rekli: »Pametni pišejo, neumni si zapomnijo.«

Ko greste z Bogom na srečanje, sami, stran od dela, družine, obveznosti, v samico, o kateri smo govorili, obvezno s seboj vzemite Sveto pismo, beležko in svinčnik. Najprej goreče molite, da vam Bog odkriva njegovo voljo za vaše življenje, potem berite njegovo besedo, nato čakajte v tišini. Čakati je težko, priznam. Ampak na pomembne stvari, trenutke je vredno čakati. Dovolite, da vam Sveti Duh začne šepetati. Potem ne dvomite, da je to od njega. Če dvomite, preverite še enkrat z Božjo besedo, z Božjim karakterjem, ali bi res Bog to rekel, ali pa ga vprašajte še enkrat in si potem vse zapišite.

Spomnim se, ko sem nekoč molil k Bogu in ga prosil, naj mi pove, ali je neki človek resnično prerok. Povedal mi je in nisem bil prepričan, ali mi je to Bog govoril ali so bile to moje želje. Prosil sem Boga, naj mi pokaže še enkrat, in mi je še enkrat povedal. Bog je dober sogovornik. Bog ne pravi zaman: zapišite si moje besede na podboje, les, kamen, knjigo …

Zakaj bi si jo zapisali? Ker ima Božja beseda moč.

Pred leti sva se z ženo odločala, da bova zapustila službo in naredila korak vere. Bila sva navdušena, vendar sva čez čas zapadla v dolgove, ki so se samo še poglabljali, saj nisva dobila dovolj finančne podpore. Naenkrat sva podvomila v Božji klic in svojo odločitev ter začela razmišljati, da se vrneva nazaj v službo. Sreča je bila ta, da bi se lahko oba takoj zaposlila, še na bolje plačanih delovnih mestih. Kljub vsemu pa sva dvomila v to fantastično ponudbo, da si to Bog res želi, saj sva oba vedela in verjela, da je bil poziv od Boga in ne najina želja. Odločil sem se, da bom molil in še enkrat vprašal Boga, kaj on pravi. Po nekaj tednih mi je spregovoril z vrstico Pismo Rimljanom 11,29: »Kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.« En Božji stavek naju je ponovno dvignil, nagovoril, da sva šla naprej še bolj prepričana, da naju je on poklical in da bo on za naju tudi poskrbel. In tudi je! To vrstico sem večkrat podčrtal, z namenom, ko bova spet podvomila, da jo ponovno prebereva, se na to obljubo nasloniva in greva naprej, ne glede na to, kaj se nama bo dogajalo. Ta vrstica ima še danes neverjeten pomen v najinem življenju in najini službi.

Božja beseda ima moč. Je resnična in drži. Se ne spreminja. Zato je dobro, da jo poznam, da vem, kaj mi Bog govori, kakšno obljubo mi je Bog dal in na kakšni obljubi stojim, ne glede na okoliščine. 

Zapiši si Božjo besedo. Označi jo.

Veste, kaj sem pri vsem tem spoznal? Da si tudi Bog vse zapisuje. Še vedno. Čeprav je Bog. Zanimivo. Saj bi si lahko zapomnil. Pa ne. Sveto pismo pravi, da ima Bog knjigo, v katero so zapisani vsi moji in tvoji dnevi, še preden je napočil en moj dan. Psalm 139,16

In ne samo to. Sveto pismo pravi, da ima Bog knjigo, kjer so zapisana vsa imena povabljencev na Jagnjetovo poročno gostijo. Razodetje 19,9. In še, Bog ima knjigo, kjer so zapisana imena tistih, ki so našli odrešitev v njegovem Sinu Jezusu Kristusu.

In veste, kaj me najbolj navdušuje? Da je Bog dal zelo skrbno zapisati:

kako je ustvaril svet, planete, svetove, človeka,

kako se lahko osvobodimo prirojenega greha,

kaj moram storiti, da se zveličam,

kako naj živim, da bo nad menoj blagoslov,

kako bo v poslednjih dneh, kaj moram storiti, da bom imel zagotovilo večnega življenja.

Vse, kar prejemamo od Boga, mora imeti posebno mesto v našem življenju. Ne smemo biti kot otroci. Videl sem, da je njim čisto vseeno, ali dobijo igračko za 50 € ali za 1 €. Z njo ravnajo enako. Ko nam Bog da svojo besedo, si jo označimo, zapišimo, pobarvajmo in živimo po njej. Zapišimo si jo in shranimo. Rastimo v njej. Spreminjajmo se po njej. Zapisana beseda živi večno, še za naslednje generacije. Primer Mojzesa. Primer pisateljev, ki so nekaj zapisali in jih ni več med nami, a njihovo besedo še vedno beremo. (Npr. evangelisti Matej, Marko, Luka, Janez, apostol Pavel …)

Naj bo tvoja zapisana beseda tvoj smerokaz, tvoja moč in modrost. Naj te naredi trdnega in odločnega. Če je Bog rekel, je rekel, nimam kaj dvomiti. Če mi je Bog obljubil, bo tudi izpolnil. Moram samo počakati. Če je Bog spregovoril, se bo zgodilo.

Verjamem, da je naša cerkev prav tu, kjer mora biti. Verjamem, da je Bog dovolil korono in da ima on vse pod kontrolo. Verjamem, da nam je v podarjenem času želel govoriti in nas učiti. Verjamem, da nas pripravlja na novo obdobje, ki bo potrebovalo ljudi, ki molijo, iščejo Božjo vizijo, ki ji verujejo in ki si jo zapisujejo, da bi vedeli, kako naprej. Verjamem, da bo Bog zahteval nove močne voditelje in ljudi, ki bodo stali na Božjih obljubah. A obljube moramo najti prej. Danes je čas, da jih iščemo, čakamo na njih in potem bo vsak naš premik lažji, saj bomo vedeli, kako naprej, kam naprej.

Danes še ne vem, kaj potrebujemo, vendar vem, da nam Bog želi nekaj dati. Bodimo prava zemlja, v katero bo Bog sejal svoje besede, saj pravo seme, če pade v napačno zemljo, ne prinese pravega sadu.

Želim moliti za vse nas:

Zvonko Turinski