Views: 44
»Pravim torej: hodite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po [hodimo v] Duhu.« (Pismo Galačanom 5,16–17.25)
V odlomku iz Pisma Galačanom, ki smo ga prebrali, apostol Pavel kristjane poziva, naj hodijo v Svetem Duhu. Dejansko verovati v Jezusa pomeni hoditi za njim po njegovi poti, kot so to storili njegovi učenci. Obenem pa pomeni izogibati se nasprotni poti, poti sebičnosti, poti iskanja svojega interesa, kar apostol imenuje »poželenje mesa«. Duh je vodnik pri tej hoji po Kristusovi poti, čudoviti, a tudi naporni poti, ki se začne z novim rojstvom, javno izrazi s krstom in traja vse življenje. Pomislimo na dolg pohod v visoke gore: fascinanten je, cilj nas privlači, vendar zahteva veliko truda in vztrajnosti.
Ta podoba nam lahko pomaga, da se poglobimo v apostolove besede »hoditi v Duhu«, »pustiti se mu voditi«. Gre za izraze, ki kažejo na delovanje, gibanje, dinamizem, ki preprečuje, da bi se ustavili ob prvih težavah, in nas spodbuja, da zaupamo v »moč, ki prihaja od zgoraj.«
- »Pošlje pomoč od zgoraj, vzame me, potegne me iz velikega vodovja.« (Psalm 18,17)
- »Jezus je odgovoril in mu rekel: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.‹« (Evangelij po Janezu 3,3)
- »Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.« (Evangelij po Janezu 3,7)
- »Kdor prihaja od zgoraj, je nad vsem; kdor pa je z zemlje, je zemeljski in govori zemeljsko. Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem.« (Evangelij po Janezu 3,31)
- »In govoril jim je: ›Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj. Vi ste od tega sveta, jaz pa nisem od tega sveta.‹« (Evangelij po Janezu 8,23)
Ko kristjan hodi po tej poti, osvoji pozitiven pogled na življenje. To ne pomeni, da zlo, ki je na svetu, izgine, ali da ni negativnih nagibov egoizma in napuha; pomeni pa verovati, da je Bog vedno močnejši od našega napora in odpora ter večji od naših grehov.
Medtem ko apostol poziva Galačane, naj se podajo na to pot, se postavi na njihovo raven. Opusti glagol v drugi osebi »hodíte [žívite]« (Pismo Galačanom 5,16) in uporabi glagol v prvi osebi »hodimo v [živimo po] Duhu« (Pismo Galačanom 5,25). Gre za poziv. Kot da bi rekel: postavimo se v isto smer in se pustimo voditi Svetemu Duhu. Pavel čuti, da je ta spodbuda potrebna tudi njemu. Čeprav ve, da Kristus živi v njem (Pismo Galačanom 2,20), je prav tako prepričan, da še ni dosegel cilja, vrha gore (Pismo Filipljanom 3,12).
»… ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.« (Pismo Galačanom 2,20)
»Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.« (Pismo Filipljanom 3,12–14)
Apostol se ne postavi nad svojo skupnost. Ne pravi: »Jaz sem glavni, vi ste drugotni. Jaz sem prišel na vrh gore, vi pa še hodite.« Pridruži se hoji vseh, da bi dal konkreten zgled, kako nujno je biti poslušen Bogu in se vedno bolj in vedno bolje odzivati na vodstvo Duha. Pastirji so poklicani, da hodijo s svojim ljudstvom in se pri tem ne utrudijo. »Jaz sem pomembnejši, jaz sem pastir. Ti …« Z visoko dvignjenim nosom. Ne! Pastirji hodijo z ljudstvom, to je zelo lepo in je dobro za dušo.
Ta »hoja po Duhu« ni samo dejanje posameznika: nanaša se tudi na celotno skupnost. Vznemirljivo je graditi skupnost, medtem ko hodimo za njim, ki je pot, kakor nam pokaže apostol, a tudi zahtevno. »Poželenja mesa« oz. skušnjave, ki jih vsi imamo, torej zavist, predsodki, hinavščina, jeza, se še naprej oglašajo in zatekanje k togim pravilom zna biti lahka skušnjava. A na ta način bi zašli s poti svobode in namesto da bi se vzpeli na vrh, bi se obrnili navzdol. Hoditi po poti Duha na prvem mestu pomeni narediti prostor za milost in dejavno ljubezen. Potem ko je Pavel strogo povedal svoje, je Galačane pozval, naj si naložijo bremena drug drugega in če kateri naredi napako, naj bodo krotki. Prisluhnimo njegovim besedam: »Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo. Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« (Pismo Galačanom 6,1.2). To je precej drugačna drža od obrekovanja, ki ni v skladu z Duhom. Po Duhu je imeti tisto milino z bratom, ko ga popravimo, in bdeti nad sabo s ponižnostjo, da ne bi padli v greh.
Ko smo v skušnjavi, da bi slabo presojali druge, kar se pogosto dogaja, moramo predvsem razmisliti o svoji krhkosti. Kako lahko je kritizirati druge. Zdi se, da so nekateri ljudje diplomirali iz opravljanja. Vse dni kritizirajo druge. Poglej vendar sebe! Dobro se je vprašati, kaj nas spodbuja, da popravimo brata ali sestro, in ali nismo na nek način soodgovorni za njuno napako. Poleg tega, da nam Sveti Duh podarja krotkost, nas tudi vabi k solidarnosti, da bi nosili bremena drugih. Koliko bremen je navzočih v življenju ene osebe: bolezen, brezposelnost, osamljenost, bolečina …! In koliko drugih preizkušenj, ki zahtevajo bližino in ljubezen do bratov in sester! Če se koga zaloti pri kakšni napaki, ga je treba popraviti s krotkostjo. In če povzdigneš glas, v sebi ljubi. Če spodbujaš, če si očetovski, če grajaš, če si strog, ljubi. Vedno ljubi. Najvišje pravilo bratskega popravljanja je ljubezen: želeti dobro bratom in sestram. In tudi dolgo časa prenašati probleme drugih, napake drugih, v tihi molitvi, da bi nato našli pravo pot, kako jim pomagati, da se popravijo. To ni enostavno. Najlažja pot je opravljanje. Odirati drugega, kakor da bi jaz bil popoln. To ni hoja po Poti, ki je Kristus. Zato potrebujemo: krotkost, potrpežljivost, molitev, bližino. Hodímo z veseljem in potrpežljivostjo po tej poti in se pustimo voditi Svetemu Duhu.
Z.M.