Views: 115
»Nekdo iz množice mu je rekel: ›Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.‹ On pa mu je dejal: ›Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?‹ In rekel jim je: ›Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.‹
Povedal jim je priliko: ›Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: »Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?« Rekel je: »Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« Bog pa mu je rekel: »Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.‹« (Evangelij po Luku 12,13–21)
Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo … zgradil je večje shrambe in si privoščil počitek. Kaj je v tem slabega? V glavi sem imel sličico nekega požeruha. Ko se ustavim, ne vem, kaj naj si mislim. Mi boste pomagali? Kaj je narobe s tem možem?
- Vsega ima dovolj, zato počiva. Bi moral delati?
- Mar ni gospodarno poskrbeti za to, kar je pridelal? Bi moral vse razdati?
- Jezus pravi: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti!« Saj mož ni bil pohlepen. Ko je imel dovolj, se je ustavil. Lahko bi garal in garal, da bi imel še več, pa se je ustavil.
- Kaj pa je potem sploh narobe? Aha, ni mislil na Boga? Ampak saj o tem ni besede. Bi lahko iz tega, da počiva, sklepali, da na Boga ne misli? Če bi bolj delal, bi sklepali, da ima čas tudi za molitev? Ne.
Poglejte, čisto sem zmeden. Mar ni ta mož čisto tak kot smo mi vsi? Ko nekaj naredimo, si rečemo, hvala Bogu, sedaj pa lahko počivamo. In ko so pred nami dopusti in praznik, ali ni naše geslo zelo podobno besedam bogatega kmeta: »Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!«?
»Nič ni boljšega za človeka, nego da bi jedel in pil in dal duši svoji uživati dobro v trudu svojem. A videl sem, da je tudi to iz roke Božje« (Pridigar 2,24)
Brez Božjega blagoslova se celo naš namen, da bi uživali dobro v svojem trudu, izpridi, je nedosegljiv cilj, kajti kot zapiše Salamon, je tudi uživanje po opravljenem delu dar od Boga.
V tej luči se mi zdi, da še bolj jasno razumem tisti odlomek iz evangelija o bogatem mladeniču, ki Jezusa sprašuje, kaj naj stori, da doseže večno življenje. Jezus mu pravi: »Spolnjuj zapovedi.« Ta mu odvrne: »Vse to sem storil.« Jezus pa mu pravi: »Potem pa pojdi naprej, prodaj, kar imaš, in hodi za menoj.« Ob tem odlomku hitro rečemo, ja, prodati, kar imamo, pomeni slediti Bogu v posvečenem življenju. Za druge ta prodaja ne velja. A ni tako! Jezus vidi polnost življenja v neprestanem prizadevanju za rast. Prodati premoženje pomeni odpovedovati se počivanju na doseženih uspehih! Če nam je uspelo spolniti zapovedi, potem moramo iti naprej, potem moramo še bolj zaživeti v razdajanju in darovanju. Če nam je postalo domače darovanje, moramo iti naprej: naprej v umiranje sebi, Bog pa bo poskrbel za težji križ, da ga bomo lahko nosili v ljubezni do drugih. Kako krut je naš Bog, bi lahko rekli. Nikoli nima dovolj! Ne, ve, da nas je ustvaril tako, da ne bomo srečni, če se ustavimo. Ustvarjeni smo za neprestano rast, za življenje za druge, za darovanje, za umiranje, da rodimo sad ljubezni! In vse to si naša duša globoko tudi sama želi.
Če se vrnemo nazaj k bogatemu kmetu in Jezusovi graji, lahko sedaj prenesemo njegovo podobo v svoje življenje. Kako grozno smo podobni temu nespametnemu bogatašu:
- Kot otroci smo vedno čakali, da bo mama rekla, da smo naredili vse, da se lahko v miru igramo, da imamo čas zase, da se naužijemo svobode.
- Med mladimi že dolgo velja posvetno geslo: Carpe diem – Izkoristi dan. Uživaj, dokler si mlad. Hitro opravi dolžnosti v šoli ali pri študiju, potem pa si privošči užitek.
- Starši danes veljamo za nore že, če se poročimo in sprejmemo odgovornost vzgoje. Kako daleč je šele slediti evangeliju!? Ali ne rečete raje: »Uživajva in privoščiva si, kadar je le mogoče.« Ali pa: »Sedaj so otroci preskrbljeni, uživajva.« To je geslo mnogih generacij staršev. Jezus pa pravi danes: »Kaj imate od tega? Vaše življenje ni od užitka in počitka! Darovanje, življenje za drugega je veselje, ne krivica!«
- Kaj pa starejši: Modrost naj bi bila v sivih laseh! Da, a le, če boste živeli zato, da se darujete, da nase naložite odgovornost modre starosti, ne da vsako odgovornost pozabite, ker ste svoje že naredili. Ne! Čas za počitek in uživanje bo v nebesih. Tu pa je čas darovanja in umiranja v veselju!
Priti v mir, Shalom, ki ga daje Bog, pomeni: Ljubiti in v ljubezni umirati sebi. Da, umirati, da bi živeli polno in iz sebe naredili čudovite Božje podobe, podobe svetih mož in žena! Ne pozabimo namreč, da se je Jezus, ko se je rodil kot človek, izpraznil. »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (Pismo Filipljanom 2,6.7)
Z.M.