Views: 85
Prvi človek. Mož in žena. Človeška zgodovina se začne s prvim človekom.
Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, nam sličnega; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi po zemlji.«
In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.
Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!« (1 Mz 1,26–28).
Zanimivo je, da Geneza [Prva Mojzesova knjiga] v hebrejščini opisuje človeka na dva različna načina. V prvi vrstici ga opiše z besedo »Adam«, v naslednji vrstici pa z besedo »Ha-Adam«. V angleščini to običajno prevajajo z »man in »the man«, v slovenščini pa bi lahko uporabili »človek« in »Človek«.
Besedo »človek« bi lahko razumeli, kot da opisuje človeku podobno bitje, človečnjaka, ki pa še nima človeške duše. Zanimivo je, da bi se taka razlaga, ki jo podajajo nekateri judovski ortodoksni rabini, ujemala z biološkim razumevanjem razvoja človeka.
27. vrstica se razlikuje od prejšnje v tem, da Bog v prejšnji vrstici »naredi« človeka, kar kaže na preoblikovanje iz nečesa predobstoječega. V tej vrstici pa »ustvari«, kar pomeni, da je nastalo nekaj novega, nekaj, česar pred tem ni bilo. Poudarjeno je, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in da ga je ustvaril kot moža in ženo. To zadnje kaže, da je razlika med moškim in žensko pomemben del Božjega reda.
Stvarjenju Človeka sledi prvo navodilo – imeti otroke. Že na prvi pogled je navodilo logično. Brez otrok namreč ni nadaljevanja človeštva. In zanimivo je, da bolj ko človeška družba izgublja stik z Božjim redom, manj je otrok.
Nato sledi drugo navodilo – Bog da človeku oblast nad živalmi in nad naravo. Zakaj? Ker je človek kot bitje na višji ravni kot živali. Samo človek je ustvarjen po Božji podobi in je zato, čeprav telesno, fizično bitje, nad naravo. Človeško življenje je sveto, narava ni.
To ne pomeni, da ima človek pravico zlorabljati naravo in se izživljati nad njo. Vendar pa pomeni, da je narava namenjena temu, da jo uporabljamo. Ta pogled je v ostrem nasprotju s poganskim pogledom na svet, ki se dandanes ponovno prebuja v »ekološki« zavesti. Narava je vladala poganom in pogani so jo častili. Podobno kot danes »ekologi« in »okoljevarstveniki« častijo »mater naravo« ali »mater zemljo«. Ko so se pogani soočili z mogočnimi silami narave, so jim lahko zgolj ponudili živalske (in človeške) žrtve in zaklinjanja.
Pogosto pozabljamo, da je bilo ravno to svetopisemsko navodilo tisto, ki je v prvi vrsti spodbudilo razvoj evropske in zahodne znanosti in tehnologije, ki sta nam omogočila standard življenja, ki ga živimo danes. Standard, o katerem si naši predniki še pred stoletjem ali dvema niso niti drznili sanjati. Za napredek je potrebno spoznanje, da moramo naravo osvojiti in ji zagospodariti.
Pomislite! Kaj nam bo omogočilo boljše življenje? Če bomo načrpali podtalno vodo in z njo umetno namakali polja, da povečamo pridelek? Ali da molimo k materi naravi in upamo, da nas bo uslišala?
Človeški napredek je mogoč le, če ljudje vladamo naravi. Mnogi ljudje imajo romantičen pogled na naravo in ne spoznajo – ali pa preprosto ne želijo spoznati –, da bomo ljudje ali gospodovali naravi ali pa bo narava gospodovala nad nami. Ali bomo mi premagali naravne nadloge ali pa bodo one premagale nas. Ali bomo mi gospodovali živalim ali pa bomo njihov plen.
Judovska in krščanska civilizacija sta si vzeli k srcu besede Svetega pisma. Primerjajte ju z drugimi kulturami in civilizacijami in se vprašajte: Kdo je ustvaril svet, v katerem živimo danes?
… Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, … Rodita in se množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta …
In začela se je doba človeka …
Robert Pevec