Hits: 63
Zakaj bi moral občutek »varnosti« nekaterih prevladati nad vsem drugim?
Že odkar se je spomladi 2020 začelo strašenje s covidom, opazujem neujemanje vsega, kar nam skušajo dopovedati v javnosti, z dejstvi znanosti, naravo virusov, standardi testiranj, (ne)učinkovitostjo nošenja mask in protokolov socialnega distanciranja.
Zelo zanimivo pa je tudi opazovanje vseobsežnega in psihološko škodljivega strahu, ki prežema vse pore družbe. Tudi če odmislimo, da se pravzaprav spopadamo s prehladnim in gripi podobnim obolenjem, ki pri 80 % obolelih mine praktično brez simptomov in ima po podatkih ameriškega CDC (Center for Disease Control [Center za nadzor nad boleznimi]) približno 99,5 % stopnjo preživetja, in skušamo verjeti strašljivim zgodbam v medijih, je obseg strahu še vedno občutno pretiran.
Tesnoba, depresija, samomorilnost, osamljenost, odtujenost, osovraženost, bes – to so prevladujoči simptomi dobe velike nerazumnosti, dobe covida. So vseprisotni in ne izvirajo samo iz strahu pred boleznijo, ampak tudi iz izgube ali ogroženosti številnih delovnih mest in podjetij, zaprtja šol in vrtcev, izolacije zaradi državnih zapovedi. Družine, prijateljstva, romantična razmerja, celotne skupnosti in države, pretresene in raztrgane zaradi ukrepov, uvedenih za »reševanje življenj«, ki so jih številni tako zlahka sprejeli.
Pri tem je pomembno poudariti, da smo ljudje vse preveč navajeni, da preložimo krivdo za bolečino in uničenje vseh vrst na neosebne stvari, kot so »pandemija« ali »virus«. Morda nas to na nek način potolaži, a obenem hitro pozabimo, da se pandemija ni oklicala sama in da virus ni sprejel nikakršnih ukrepov. To so storili in temu sledili ljudje. In z izgovarjanjem na pandemijo, virus, zdravstveni sistem … samo osvobodimo te ljudi odgovornosti za odločitve in izbire, ki so jih sprejeli. Svet se ni preprosto spremenil, spremenili so ga ljudje, konkretni ljudje iz mesa in krvi, z imeni in priimki. Zaradi njih smo v situaciji, v kateri smo. Tega ni storil virus.
Jasno moramo definirati, kaj se je pravzaprav zgodilo. In to je pravzaprav zelo preprosto:
Nekateri ljudje (na žalost milijoni) so se odločili, da se bodo distancirali od prijateljev, sorodnikov, sosedov in sodržavljanov samo zato, ker se bojijo možnosti, da bi se lahko okužili z virusom. Najbrž se vsi strinjamo, da je dobro, če ljudje, ki so očitno bolni in imajo na primer vročino, bolečine v mišicah, glavobol in druge očitne znake prehladnih obolenj, ostanejo doma, da ne bi okužili drugih. A težko je razumeti, zakaj toliko ljudi verjame, da se je treba izogibati fizičnemu stiku z drugimi ljudmi, pravzaprav s komerkoli, in to toliko časa, dokler obstaja možnost, da se bodo okužili z virusom.
Očitno so mnogi, celo zdravniki in eksperti, pozabili, da smo ljudje umrljivi in da obstaja neskončno možnosti in načinov, na katere lahko umremo. Med njimi so tudi tisoči virusov in bakterij, s katerimi živimo in se borimo že ves čas svojega obstoja, pri čemer mikrobiologi ob napredku znanosti vsako leto odkrivajo nove in nove množice še do včeraj neznanih mikroorganizmov. Že če samo za delček sekunde pomislimo na ta dejstva, postane očitna divja iracionalnost strahu pred »novim« koronavirusom.
In ko imajo vsi polna usta solidarnosti, več kot očitno pozabljajo na neko, sicer dokaj očitno dejstvo: svoj lastni egoizem.
Ko nekdo zahteva distanciranje od soljudi, s tem jasno sporoča, da je njegovo osebno preživetje pomembno bolj kot karkoli drugega. Njihov strah pred možnostjo, da bi se lahko okužili z virusom, je pomembnejši od možnosti, da bi lahko z interakcijo s sočlovekom neskončno obogatili ne samo sebe, ampak tudi sočloveka in družbo kot celoto. Vse, kar smo dosegli kot civilizacija, je namreč posledica sodelovanja med ljudmi.
Ljudje potrebujemo resnično, fizično komunikacijo drug z drugim. Potrebujemo fizično, telesno prisotnost drugih ljudi. Potrebujemo dotik. Potrebujemo prisotnost. Mahanje preko Zooma pač ne šteje.
Vsak izmed nas ima kakšen iracionalen strah. A tokrat se je prvič zgodilo, da so ljudje z iracionalnim strahom pred covidom vsilili »novo normalnost« celotni družbi. Vsilili so sistematizacijo svojega strahu. V bistvu so prisilili druge ljudi, da morajo živeti njihov strah ali pa se soočiti z zakonskimi in družbenimi sankcijami.
Ironija ob tem je, da se imajo številni, ki vztrajajo in zahtevajo socialno distanciranje in nošenje mask, za borce za vključenost, strpnost, skupnost in sprejemanje. In to kljub očitnemu dejstvu, da so spremembe, ki so jih zahtevali in uvedli, institucionalizirale izločanje, nestrpnost, ločevanje in odtujevanje. Ljudje, ki nam z dvignjeno glavo pridigajo, da ne »smemo graditi zidov, ampak mostove«, zahtevajo nošenje obraznih pokrival, plastičnih vizirjev in postavljanje znakov, ki ljudi opozarjajo, da morajo vzdrževati vsaj en, ne dva, ne, še bolje tri metre medosebne razdalje.
Sočlovek je postal »drugi«. V takem sistemu postane vsak človek, neprepoznaven pod obraznim pokrivalom, tujec in objekt grožnje in strahu vsem ostalim. Vsi smo postali nedotakljivi.
Strah, ki je vodil v stanje, v katerem smo, je brez dvoma v mnogih primerih iskren. Tisti izmed nas, ki so izbrali svojo varnost za vsako ceno, vključno z možnostjo, da bi lahko komu pomagali, nikoli niso hoteli nikomur škodovati. Ker jih je strah tako prevzel in je postal v družbi nekaj povsem normalnega, se najbrž niti ne zavedajo, niti ne pomislijo, da bi lahko s tem nekomu pravzaprav škodovali.
To pa nikakor ne pomeni, da se lahko izognejo odgovornosti za izbiro svoje reakcije na strah, ki so ga občutili. Ljudje smo avtonomni in odgovorni za svoja dejanja. Brez človeške odgovornosti ni človeškega dostojanstva.
Se spomnite Jezusove prilike o talentih? (Evangelij po Mateju 25,14–30)
»Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovoril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«
Prva dva služabnika sta šla trgovat s talenti. Tvegala sta. Poskusila sta. Lahko bi izgubila vse, lahko bi ju oropali, lahko bi … A sta šla in tvegala. Storila sta nekaj. Tretjega služabnika pa je bilo strah. »Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo.« Zbal se je tveganja. Lahko bi izgubil vse, lahko bi ga oropali, lahko bi zbolel in umrl, lahko bi … se okužil?
In kaj je storil gospodar?
Kdorkoli bo iz strahu pred covidom zakopal svoje talente in se izognil sočloveku, bo preživel. A za ceno uspeha. Tak človek bo preživel, a nikoli ne bo resnično živel. Zaradi strahu bo zapravil svoj omejeni čas na zemlji, namesto da bi bil zanj hvaležen in bi poskusil vse, kar je v njegovi moči, da resnično živi in izboljša svet okoli sebe.
V angleščini obstaja staro reklo »do or die« (stori ali umri), ki nas opozarja, da so ljudje, ki nečesa ne želijo storiti iz strahu pred smrtjo, pravzaprav že umrli v duhu. Mar ni to tragično?
Nepravično je, da mora celotna družba, neštevilni ljudje, ki na to nikoli niso pristali, trpeti posledice, ki jih je povzročil pretiran strah nekaterih izmed nas. Gospod namreč ne želi, da se bojimo, želi, da živimo.
Robert Pevec