Views: 47
»Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ›Ne jokaj!‹ Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: ›Mladenič, rečem ti: Vstani!‹ Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: ›Velik prerok je vstal med nami‹ in ›Bog je obiskal svoje ljudstvo.‹ Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.« (Evangelij po Luku 7,11–17)
V evangelijih najdemo veliko primerov, ko Jezus vstopal v oseben odnos s posamezniki. Pri tem je šlo vedno za odnos, ki je v sebi nosil medsebojni vpliv drug na drugega – Matej, Natanael, prostitutka, Nikodem, slepi mož, Samarijanka in veliko drugih. Ko je, denimo, k Jezusu prišel bogati mladenič, je Jezus »pogledal nanj in ga vzljubil« (Evangelij po Marku 10,21). Jezus je v odnosu z drugimi poslušal, bil je PRISOTEN, za ljudi si je vzel čas in nikoli ni dovolil, da bi njegov odnos z drugimi opredeljevala naglica ali da bi se pustil kako drugače premotiti. Jezus je druge spoštoval tako, da je prisluhnil njihovim zgodbam.
Ali bi se kot kristjani morda lahko prepoznali v naslednjih besedah: »Ja, ti kristjani so res čudoviti poslušalci! Nikoli prej še nisem spoznal skupine ljudi, ki bi se tako pristno zanimala za moj svet, bila tako dobra v postavljanju vprašanj in tako skrbna ter pozorna.«
Ko se odločimo vstopiti v svet druge osebe, se s tem odločimo biti na razpolago in biti prisotni. Jezus ni vrnil mrtvega otroka vdovi, ne bi bil poprej prisoten v njeni žalosti (Evangelij po Luku 7,13). S takšnim ravnanjem je dal zgled skrbnega odnosa in ljubeče prisotnosti.
Iz lastnih izkušenj vemo, da so tisti, ki jim je mar za nas in za nas skrbijo, v našem življenje resnično prisotni. Ko govorijo, vemo, da govorijo nam osebno. Ko postavljajo vprašanja, vemo, da to počnejo zaradi nas osebno in ne zaradi sebe. Njihova prisotnost deluje zdravilno, ker nas sprejemajo ob pogojih, ki jih postavljamo mi sami, in nas spodbujajo, da cenimo svoje življenje.
Na podoben način nas Bog vabi, da rastemo v kakovosti svoje prisotnosti v življenju drugih, da bi tako lahko oni izkusili njegovo ljubezen skozi nas.
Bog vstopi v globino duše. Pride v hišo in ne čaka, da bi ga odpeljali k pomoči potrebnemu. Gre tja, kjer je bolnik, v njegovo hišo, do njegove postelje, in se mu ljubeče približa. Bog se približa in se me dotakne prav tam, kjer me boli. Dotakne se moje rane, moje bolezni. Kakšna je moja bolezen? Kje je moja rana? Jezus me dviga. Mi vrača dostojanstvo, dostojanstvo sina, otroka in človeka. Hočem živeti tako, ker je vredno živeti, kot je živel on.
Na katere načine sem v skušnjavi, da se prepustim premotiti, ko sem z drugimi, namesto da bi bil z njimi prisoten tako, da jim globoko prisluhnem in jih sprejmem na način, ki je za njih sprejemljiv? Ali sem prepričan, da resnično prisluhnem tebi v meni, sebi in svojim občutkom ter sem tako sposoben prisluhniti tudi drugim?
Z.M.