Views: 157
Zadnje čase številne krščanske denominacije kar tekmujejo med seboj katera se bo bolj prilagodila duhu modernega časa. In kot kaže ta prispevek so se tekme pričele udeleževati celo denominacije, ki so še do nedavnega veljale za trdnjave tradicionalnega »okostenelega« krščanstva. Pa je to res pametna ideja?
Kristjani smo se v svoji dolgi zgodovini razdelili na številne denominacije. Včasih smo se bolj borili drug proti drugemu kot pa proti sovražnikom, ki so ogrožali nas vse. A ne pozabimo, da nas vse združuje vera v originalno zgodbo krščanstva – to je zgodbo Nove zaveze o rojstvu, smrti in vstajenju Božjega sina.
In ta vera je v tem padlem svetu naredila čudeže. Ni je krščanske denominacije, ki se ne bi mogla pohvaliti s svojim bojem za svobodo in človekove pravice ljudi vseh barv in narodnosti, za enokopravnost žensk, za odpravo suženjstva, za napredek znanosti in umetnosti. Dejstvo je, da če ne bi bilo krščanstva, bi bil svet temen, pust in nepopisno bolj krut kot je dandanes.
Zato smo lahko upravičeno ponosni na to, da vsak po svojih najboljših močeh sledimo največjemu učitelju vseh časov, človeku, ki ni bil zgolj učitelj ampak je bil nič manj kot Božji sin.
In naj nam pripadniki drugih verstev in ateisti vseh mavričnih barv očitajo karkoli, mi vemo, da smo na pravi poti, kajti nihče ne pride k Očetu razen po Jezusu.
Da Vincijeva šifra je napadla napačno veroizpoved, vendar pa je zadela nekatere stvari.
Napad na Salmana Rushdija nas je ponovno spomnil na razliko med islamom in drugimi veroizpovedmi. V odgovor na objavo Satanskih stihov je leta 1989 ajatola Homeini izdal fatvo (smrtno obsodbo), zaradi katere je prišlo do napadov na dva prevajalca, enega založnika in do pokola v hotelu v Turčiji.
Trideset let po objavi fatve je dal ajatola Ali Hamenei jasno vedeti, da fatva še vedno velja in dva tedna kasneje je njenemu klicu sledil musliman, ki je napadel Rushdia, ko se je le-ta pripravljal na govor na prireditvi v Chautauqui, v zvezni državi New York v ZDA. Rushdie je bi petnajstkrat zaboden in hudo ranjen.
Ampak ali ne bi kristjani reagirali na podoben način, če bi nekdo žalil Kristusa na enak način kot je bil žaljen Mohamed v Satanskih stihih? No, morda bi se to zgodilo pred 400 leti, ko so v Evropi divjale verske vojne, nikakor pa ne dandanes.
Kako to vemo? Ker se je 15 let po objavi Satanskih stihov pojavila knjiga, ki ni zgolj žalila Kristusa, ampak je obenem sprožila vsesplošen napad na Katoliško cerkev. Knjižna uspešnica Dana Browna, Da Vincijeva šifra je trdila, da je moderno krščanstvo zgrajeno na sistemski laži, katere namen je prikriti pravi pomen Kristusovega življenja.
Mnogi cerkveni dostojanstveniki so kritizirali knjigo, a noben krščanski voditelj ni pozival k usmrtitvi Dana Browna – ne papež, ne Canteburyjski nadškof, niti nobeden izmed pravoslavnih patriarhov niti predsedujoči Južne Baptistične konvencije.
A ker je Da Vincijeva šifra trdila,da temelji na dejanskih zgodovinskih dokumentih je kredibilnosti krščanstva povzročila precejšno škodo. Anketa med Kanadčani, ki so prebrali knjigo, je pokazala, da tretjina izmed njih verjame, da je delo podaja dejanski potek zgodbe o krščanstvu. Druga anketa je razkrila, da je dve tretjini Britancev, ki so prebrali knjigo, verjelo, da je imel Jezus otroka z Marijo Magdaleno.
Ker je bilo delo tako množično brano (veliko bolj kot Satanski stihi, ki so večinoma neberljivi) in zaradi trditve, da temelji na dejstvih, je Da Vincijeva šifra pretresla vero številnih kristjanov. Poleg tega je vpliv knjige še okrepilo dejstvo, da so v približno istem obdobju izšla številna široko publicirana dela, ki so zagovarjala ateizem (npr. Hitchens, Harris, Dawkins, Dennett). Poleg tega pa se je Brownava teza, da je bilo krščanstvo izvirno mišljeno kot religija, ki časti boginjo, ujemala s prepričanji številnih feministk.
Povrhu vsega pa je Brownova trditev, da je Katoliška cerkev zatrla resnico o izvoru krščanstva, prišla v knjigarne manj kot leto dni po tem, ko se je na naslovnicah medijev pojavilo škandalozno odkritje, da je Cerkev prikrivala spolne zlorabe duhovnikov.
Čas objave je bil odličen za prodajo knjige, a zelo slab za Katoliško cerkev, ki se je že opotekala pod težo škandala o spolnih zlorabah.
Čas objave je bil zelo ugoden tudi s stališča islama. Da Vincijeva šifra je do določene mere preusmerila pozornost z islama na Katoliško cerkev. Kot sem zapisal pred šestimi leti:
Če pogledamo iz perspektive, potem lahko rečemo, da gre pri izredni priljubljenosti Da Vincijeve šifre (knjige in filma) za neverjetno ironijo. Ravno v trenutku, ko se je religija, resnično sovražna ženskam, naglo širila po celem svetu, so se oblikovalci javnega menja odločili, da bodo svojo jezo usmerili na vero, ki je ženskam znatno dvignila status. In ravno takrat, ko so bile stare islamske tendence po zatiranju disidentov ponovno vsem na očeh, so se oblikovalci trendov odločili, da se bodo znesli nad inštitucijo, ki je že desetletja spoštljivo poslušala disidente v svojih lastnih vrstah.
Gre za tipičen primer prenosa – psihološkega pojava pri katerem neka oseba prenese čustva in strahove, povezane s pomembno osebo v svojem življenju, na drugo osebo, na katero lahko bolj varno strese svoje frustracije.
Da Vincijeva šifra je izšla dve leti po uničenju Svetovnega trgovinskega centra – a kot najnevarnejšo religijo in največjo grožnjo človeški sreči predstavlja Katoliško cerkev. In sodeč po številnih izstopih iz cerkve v tistih letih, so mnogi verjeli tej obtožbi.
Do takrat, ko se je leta 2006 pojavila filmska verzija Da Vincijeve kode, bi moralo biti že kristalno jasno katera svetovna religija je najbolj zlovešča in grozeča. Leta 2004 so islamski teroristi v koordiniranih napadih na javni potniški promet v Madridu ubili 193 in ranili preko 2000 ljudi. Istega leta so islamski teroristi oblegali šolo v Beslanu v Rusiji, pri čemer je umrlo 333 ljudi (med njimi 186 otrok), ranjenih pa je bilo 783. Leta 2005 je tri tedne muslimanskih nemirov v 275 francoskih mestih zahtevalo 3 mrtve civiliste in 126 ranjenih policistov in gasilcev. In 7. julija 2005 so koordinirani napadi islamskih teroristov na londonski javni promet zahtevali 56 mrtvih in 784 ranjenih.
In tako je ironija hotela, da je bil filmski hit leta 2006 zgodba o peščici katoliških zarotnikov, pripravljenih ubiti kogarkoli, ki bi utegnil razkriti skrbno varovano skrivnost, da se je Jezus poročil z Marijo Magdaleno in imel z njo otroka.
Bilo bi seveda neumno trditi, da je zgolj Da Vincijevi šifri sami po sebi uspelo preusmeriti svetovno pozornost s sledi, ki jo je puščalo z islamom navdihnjeno nasilje. Do leta 2006 so se mediji že povsem navadili prepričevati svet, da ne glede na to kolikokrat so islamistične skupine prevzele odgovornost za napade, »nasilje nima nobene veze z islamom«. Vse od napadov 9/11 so mediji prikrivali resnico o islamu ravno tako uspešno, kot so v Da Vincijevi šifri katoliški zarotniki prikrivali »pravo resnico« o krščanstvu.
A kot so od takrat pokazale številne znanstvene knjige, je tradicionalna zgodba o krščanstvu podprta s številnimi zgodovinskimi in arheološkimi dokazi. Po drugi strani pa je izmišljena zgodba v Da Vincijevi šifri ravno tako zanesljiva kot politično motiviran nalog o preiskavi, ki ga izda FBI.
A po vsem tem moram priznati, da je bila Brownova kritika Katoliške cerkve v več točkah vendarle pravilna – čeprav ne na način, ki ga je predvideval. Kaže, da se je v času kontraverzne Da Vincijeve kode znotraj Katoliške cerkve v resnici že močno razvila dejanska zarota. In tako kot v Da Vincijevi kodi, so jo vodili vplivni prelati, ki so želeli zatreti pravi pomen krščanstva.
Le da je Dan Brown vse skupaj povsem zamešal. Njegovi zarotniki so bili tradicionalistični dogmatiki, ki so želeli prikriti najzanimivejšo zgodbo človeštva vseh časov – da je namreč krščanstvo osnovala skupina proto-feminističnih Judov z Jezusom in Marijo, ki so učili, da bi se morali ljudje malce sprostiti tako, da bi zavrgli patriarhalno religijo in jo zamenjali s čaščenjem poživljajoče boginje.
Ta verzija dogodkov je bila seveda zgolj preblisk Brownove domišljije. Izkazalo se je namreč, da resnična (in še vedno obstoječa) zarota ni delo rigidnih tradicionalistov ampak levičarskih in liberalnih katoliških prelatov. Še več, ti prelati se povsem strinjajo s feministično in seksualno revolucijo, čeprav njihov osebni okus ne zadeva privlačnih žensk ampak fante za najem in semeniščnike.
Znotraj te širše skupine liberalnih prelatov obstaja manjša skupina vplivnih škofov in kardinalov, ki so znani kot »St. Gallenska mafija«. Redno se srečujejo v St. Gallnu v Švici, kjer razpravljajo o reformi Cerkve in načrtujejo kako bi na papeški prestol postavili človeka po svojem izboru.
Tej skupini iz St. Gallna leta 2005 ni uspelo preprečiti izvolitve papeža Benedikta XVI. A ko se je le-ta leta 2013 upokojil, jim je uspelo (tako se vsaj govori) zamenjati ga s Jorgeom Bergoggliom, nadškofom Buenos Airesa.
Po umestitvi na Petrov sedež se je Bergoglio/Frančišek nemudoma lotil restrukturiranja Cerkve na način, ki bil všeč Danu Brownu. Oštel je tradicionalne katolike zaradi njihove »rigidnosti«, degradiral konservativne škofe in napolnil kardinalski kolegij z liberalnimi prelati.
Brown bi cenil tudi postopne teološke premike, ki jih je sprožil Frančišek. Da Vincijeva šifra prikazuje Jezusa zgolj kot smrtnika (čeprav visoko razsvetljenega), katerega humanistično sporočilo je bilo po njegovi smrti spremenjeno v patriarhalni religiozni sistem. Frančišek sicer ni šel tako daleč, da bi uradno zanikal Jezusovo božanskost, vendar pa je zdaj jasno, da je glavni cilj njegovega papeževanja sprememba krščanstva v humanistično religijo, usmerjeno na pozemske cilje kot sta zaščita okolja in spodbujanje bratstva med ljudmi. Če bo Cerkev nadaljevala po tej poti, utegnejo liberalni prelati na koncu dejansko uspeti prikriti originalno zgodbo krščanstva – to je zgodbo Nove zaveze o rojstvu, smrti in vstajenju Božjega sina.
Ne glede na to ali je Frančišek dejansko prebral Da Vincijevo šifro ali ne pa se zdi, da nanj vplivajo nekatere izmed istih idej, ki so navdihnile Browna. Med drugim se je med Frančiškovim papeževanjem v Cerkvi pojavilo zanimanje za božansko ženskost. Kadarkoli, na primer, Frančišek govori o onesnaževanju okolja vedno govori o klicu »Matere Zemlje«.
Sprva je bilo to slišati zgolj kot metafora, nato pa se je Frančišek udeležil “Pachamama” rituala v Vatikanskih vrtovih. Od takrat naprej se leseni kipci Pachamame – boginje plodnosti, ki jo časte nekatera amazonska plemena – vedno znova pojavljajo pri katoliških mašah. Težko je reči, če to pomeni katoliško čaščenje boginje, saj, tako kot vedno, Frančišek niti najmanj ne poskuša pojasniti nastale zmede.
Po Da Vincijevi šifri je cesar Konstatin spreobrnil svet iz matriarhalnega poganstva v patriarhalno krščanstvo. Poskuša Frančišek obrniti ta proces? Ponavljam, da je to težko reči. Mar Frančišek resnično verjame v boginje? Ali pa je to njegovo govoričenje o boginji zgolj pragmatičen način kako pospešiti doseganje njegovega cilja – doseči eno združeno svetovno religijo, ki bi vključevala delčke krščanstva, judaizma, islama, poganstva itd., ki bi bili vsi skupaj vključeni v humanistično jedro? Včasih se človek vpraša, zakaj si ne bi Cerkev preprosto prilagodila slogan, ki ga je pred nekaj desetletji uporabljala Univerzalistična cerkev: »Pridite kakršnikoli ste. Ne želimo vas spremeniti.«
»Woke« element v Cerkvi vas ne želi spremeniti, pripravljen pa je zviti vero v presto, zato da bi se lahko prilagodil spreminjajočim se časom.
Poskus umora Salmana Rushdia nas opominja na nevarnost dogmatizma, v katerega se ne sme dvomiti, a tudi hitre in radikalne spremembe v Katoliški cerkvi pod Frančiškovim vodstvom bi nas ravno tako morale skrbeti. Ko se naprednjaštvo spremeni v poganstvo je očitno, da je šlo nekaj narobe. Težava je v tem, da so številni katoliki na položajih povsem zgrešili smer. Človek se vpraša, če sploh še verujejo v karkoli. Plujejo na morju relativizma v katerem se lahko moškost in ženskost poljubno izmenjujeta in v katerem sta Pachamama in Bog Oče v enakopravnem položaju. Ta meglenost je zaskrbljujoča iz več razlogov. A eden največjih razlogov za skrb je ta, da Zahod ne more več računati na Katoliško cerkev, da bo prevzela vlogo duhovnega obzidja proti napredovanju islama.
Islam? Saj veste, to je tista ženskam sovražna religija, ki bi morala biti prava tarča Brownovega romana, če bi ga resnično zanimala ohranitev ženskosti.
Prevod in priredba po Williamo Kilpatricku (https://www.frontpagemag.com/fpm/2022/08/da-vinci-code-attacked-wrong-religion-william-kilpatrick/)
Robert Pevec