Views: 63
Jezusova vztrajnost
»K njemu je prišel gobavec in ga na kolenih prosil: ›Če hočeš, me moreš očistiti.‹ Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: ›Hočem, bodi očiščen!‹ Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž jezno poslal ven in mu rekel: ›Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.‹ Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel v mesto odkrito, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.« (Evangelij po Marku 1,40–45)
Pred nami je zanimiv opis Jezusovega čustvenega doživljanja ob srečanju z gobavcem. Najprej slišimo, da se mu je gobavec zasmilil, takoj se ga je dotaknil in ga ozdravil. A že v tistem hipu evangelist Marko nadaljuje z besedami: »Brž ga je jezno poslal ven in mu rekel: ›Glej, da nikomur nič ne poveš …‹« Kaj lahko iz tega opisa sklepamo? Zdi se, da sta Jezusa sočutje in njegova zavzeta ljubezen do sočloveka zapeljala, da je pomagal človeku, ki je njegovo ljubezen zlorabil. Takoj, ko ga je ozdravil, je Jezus to prepoznal, zato ga je jezno poslal ven.
Takih razočaranj v Jezusovem življenju ni bilo malo. Pogosto je naročal, naj ga ne razglašajo, pa tega niso upoštevali, vztrajno je razlagal svoj pogled na Božje kraljestvo, pa ga niso razumeli, sprejemal je obrobne, pa tega tudi njegovi najbližji niso sprejeli, iz ljubezni do trpečih je kršil soboto, pa tudi v tem ni bil razumljen. Kako to, da vztraja? Ali vztraja za vsako ceno? K čemu nas vabi?
Ko Jezus končuje svoje zemeljsko življenje, se vsa njegova drža zgosti v nekaj dni, v nekaj besed in dejanj. Iz teh lahko vidimo temeljna načela vztrajanja in poguma na poti do cilja:
– »Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene.« (Mt 26,39.42; Mr 14,36)
– »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34)
– »Žena, glej, tvoj sin.« (Jn 19,26)
Očetova volja: Jezus ne išče trpljenja. Očeta prosi, naj gre trpljenje mimo, a vedno je njegovo vodilo ostati zvest Očetovi volji. To je vodilo njegovega oznanjevanja. Ne oznanja zaradi sebe, ne išče lastne koristi. Rad ima človeka, rad ima svojega Očeta in zato vztraja v resnici, naj stane, kolikor hoče. Njegova naloga je, da svetu oznani odrešenje. Njegova pot je pot ljubezni in sočutja. Njegovo življenje se uresničuje v darovanju.
Odpuščanje: Jezus odpušča celo ubijalcem. Torej ni imel težav odpustiti gobavemu, ki je zlorabil njegovo ljubezen. A pri odpuščanju Jezus nikakor ni naiven. Ko ga apostol Peter vpraša, kolikokrat naj odpusti, mu pravi, naj odpusti sedemdesetkrat sedemkrat. A nadaljuje s priliko o hlapcu, ki mu je gospodar odpustil dolg, sam pa dolga ni odpustil sohlapcu. Ko je gospodar to izvedel, je dal zapreti v ječo njega in celo družino, dokler ne poplača vsega dolga. Torej Jezus govori, da je za odpuščanje potrebno tudi sprejemanje odpuščanja na drugi strani. Kajti če te drugi ne sprejme, pravi na drugem mestu, če ne vzame zares opominov glede greha, naj ti bo kakor pogan in cestninar, kakor tujec. V tem smislu lahko razumemo Jezusove besede, kjer svari pred naivnostjo in pravi, ne mečite biserov svinjam.
Sočutje: Ko s križa izroča svojo mater v varstvo svojega učenca Janeza, pokaže, kako vztrajen je v sočutju in ljubezni do bližnjega. Svoje življenje da za svoje prijatelje. Njegove ljubezni ne ustavi nobena preizkušnja, nobeno razočaranje. Če parafraziramo Jezusovo držo, bi lahko rekli: Kaj pa naj počnem, če ne ljubim? Kdo naj bom, če ne ljubezen in odpuščanje sámo? Kaj mi ostane, če se odpovem ljubezni?
Če se vrnemo k Jezusovi drži do gobavca, v njej vidimo vse, kar lahko povzamemo o njegovi drži ob koncu življenja. Jezus je prišel, da ljubi, da odpušča in da izpolni Očetovo voljo. Hkrati pa ni naiven, vztrajno svari in ne meče biserov pred svinje. Vztraja v ljubezni, a ljubezen na nek način tudi zahteva. Vendar se ljubezni ne odpove, četudi se okrog njega razbesni sovraštvo. Kaj naj vendar počne, če se odpove ljubezni? Čemu naj živi, če ljubezen nima smisla?! To naj bo vodilo tudi v naših odnosih in v našem življenju. Vztrajati do konca. Vedno znova vstati in zbrati pogum, pogum za ljubezen in odpuščanje.
Molitev:
O, moj nebeški Aba, Oče, častimo te z globoko hvaležnostjo za žrtev, ki si jo storil, ko si poslal na svet Odrešenika. V veselju in zahvali ti darujemo svojo molitev, v ponižni hvaležnosti za dar, ki ga zdaj daješ svojim otrokom, za dar Božjega usmiljenja. O Bog, Najvišji, naredi nas vredne, da bomo s hvaležnostjo sprejeli to veliko usmiljenje. Dragi Jezus, prosim te za tvoje odpuščanje za vse moje grehe in za bolečine in poškodbe, ki sem jih povzročil drugim. Prosim te, razsvetli nas, da lahko odpremo oči, da slišimo in da brez strahu v svojih dušah sprejmemo resnico svojega odrešenja. Usliši, prosim te, moje prošnje za naše družine in zagotovi, da bo vsakdo v naših družinah v njih našel naklonjenost v tvojem ljubečem srcu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.