Views: 39
»Ljubim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj; moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje. Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod; moj Bog mi razsvetljuje temo. Bog, ki me z močjo opasuje in mi daje pot popolnosti.« (Psalm 18,2–3.29.33)
Danes skušajmo v prebranih vrsticah srečati kralja Davida. Že kot deček je Božji ljubljenec, izbran za edinstveno poslanstvo, ki bo imelo osrednjo vlogo v zgodovini Božjega ljudstva in naše vere. V evangelijih je Jezus večkrat imenovan »Davidov sin«. Kakor on se je namreč rodil v Betlehemu. Iz Davidovega potomstva bo v skladu s prerokbami prišel Mesija, Kralj, ki je popolnoma po Božjem srcu, v popolni pokorščini Očetu, čigar delovanje zvesto uresniči njegov načrt.
Davidova zgodba se začne na gričih okoli Betlehema, kjer pase čredo očeta Jeseja. Je še deček, zadnji od mnogih bratov. Ko pride prerok Samuel, da bi po Božjem naročilu poiskal novega kralja, se skorajda zdi, da je oče pozabil na najmlajšega sina (glej Prvo Samuelovo knjigo 16,1–13). Delal je zunaj: predstavljamo si ga kot prijatelja vetra, zvokov narave, sončnih žarkov. V tolažbo svoji duši ima samo eno družbo: citre. V dolgih dneh samote rad igra in poje svojemu Bogu. Tudi s fračo se je igral.
David je torej predvsem pastir: človek, ki skrbi za živali, ki jih brani pred nenadno nevarnostjo, ki poskrbi za njihovo hrano. Ko bo David po Božji volji moral skrbeti za ljudstvo, ne bo opravljal zelo drugačnih dejanj v primerjavi s temi. Zato se v Svetem pismu tudi pogosto pojavlja podoba pastirja. Tudi Jezus se poimenuje »dobri pastir«, njegovo obnašanje je drugačno od najemnikovega. On dá svoje življenje za ovce, jih vodi, vsako pozna po imenu (glej Evangelij po Janezu 10,11–18).
Iz svojega prvega poklica se je David veliko naučil. Ko mu bo prerok Natan očital njegov veliki greh (glej Drugo Samuelovo knjigo 12,1–15), bo David takoj spoznal, da je bil slab pastir, da je moža oropal edine ovce, ki jo je ljubil, da ni bil več ponižen služabnik, ampak bolan od oblasti, divji lovec, ki ubija in pleni.
Druga značilna poteza, ki je navzoča v Davidovi poklicanosti, je njegov pesniški duh. Iz te male opazke sklepamo, da David ni bil nek prostaški človek, kakor se pogosto lahko zgodi posameznikom, ki so prisiljeni dolgo živeti v družbeni osami. Nasprotno, je rahločutna oseba, ki ljubi glasbo in petje. Citre ga bodo vedno spremljale, včasih bo k Bogu dvignil slavilno pesem: »Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom …« (Druga Samuelova knjiga 6,16) Spet drugič bo izrazil tožbo ali pa izpovedal svoj greh: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Psalm 51,3)
Kako vse lahko vidimo Davida? Svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Gre za nasprotje. A David je bil vse to skupaj. Tudi mi v svojem življenju pogosto zaznavamo nasprotujoče si poteze. V življenju vsi ljudje pogosto grešimo zaradi nedoslednosti. Obstaja samo ena rdeča nit v Davidovem življenju, ki daje enotnost vsemu, kar se zgodi: njegova molitev. To je glas, ki nikoli ne ugasne. David svetnik – moli, David grešnik – moli, David žrtev – moli, tudi David krvnik – moli. To je rdeča nit njegovega življenja. Človek molitve. To je glas, ki nikoli ne utihne: naj prevzame tone velikega veselja ali pa zven tožbe, vedno je ista molitev, samo melodija se spremeni. In na ta način nas David uči v celoti vstopiti v dialog z Bogom: tako veselje kot krivda, tako ljubezen kot trpljenje, tako prijateljstvo kakor bolezen. Vse lahko postane beseda, namenjena Bogu, ki nas vedno posluša.
Kaj pa naši odnosi? Kako naši odnosi kažejo na naš odnos z Bogom? Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo – Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš »jaz«, ali Boga, ki lahko postane središče. Današnji psalm je zato čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: »Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam.« On je središče mojega življenja, ne jaz.
Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja, to pomeni, da se mora to preprosto poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že Druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto. On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.
Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu, potem ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi ga preizkusili in ne da bi se ob njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.
Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Kakor bi jim rekel: »Stopi iz sebe in se obrni k drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja.« To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, zmago, navideznim in dokazovanji lastnega »prav«, je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe, tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.
Odpoved lastnemu »jazu« je torej nekaj povsem drugega kot prepoved ljubezni do sebe. To mešamo mi in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi, in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo »sebi«, tistemu »jazu«, ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje, in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.
David – svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec – objavljeno 24.11.2022
»Ljubim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj; moj ščit, rog moje rešitve, moje zavetje. Zares, ti mi prižigaš svetilko, o Gospod; moj Bog mi razsvetljuje temo. Bog, ki me z močjo opasuje in mi daje pot popolnosti.« (Psalm 18,2–3.29.33)
Danes skušajmo v prebranih vrsticah srečati kralja Davida. Že kot deček je Božji ljubljenec, izbran za edinstveno poslanstvo, ki bo imelo osrednjo vlogo v zgodovini Božjega ljudstva in naše vere. V evangelijih je Jezus večkrat imenovan »Davidov sin«. Kakor on se je namreč rodil v Betlehemu. Iz Davidovega potomstva bo v skladu s prerokbami prišel Mesija, Kralj, ki je popolnoma po Božjem srcu, v popolni pokorščini Očetu, čigar delovanje zvesto uresniči njegov načrt.
Davidova zgodba se začne na gričih okoli Betlehema, kjer pase čredo očeta Jeseja. Je še deček, zadnji od mnogih bratov. Ko pride prerok Samuel, da bi po Božjem naročilu poiskal novega kralja, se skorajda zdi, da je oče pozabil na najmlajšega sina (glej Prvo Samuelovo knjigo 16,1–13). Delal je zunaj: predstavljamo si ga kot prijatelja vetra, zvokov narave, sončnih žarkov. V tolažbo svoji duši ima samo eno družbo: citre. V dolgih dneh samote rad igra in poje svojemu Bogu. Tudi s fračo se je igral.
David je torej predvsem pastir: človek, ki skrbi za živali, ki jih brani pred nenadno nevarnostjo, ki poskrbi za njihovo hrano. Ko bo David po Božji volji moral skrbeti za ljudstvo, ne bo opravljal zelo drugačnih dejanj v primerjavi s temi. Zato se v Svetem pismu tudi pogosto pojavlja podoba pastirja. Tudi Jezus se poimenuje »dobri pastir«, njegovo obnašanje je drugačno od najemnikovega. On dá svoje življenje za ovce, jih vodi, vsako pozna po imenu (glej Evangelij po Janezu 10,11–18).
Iz svojega prvega poklica se je David veliko naučil. Ko mu bo prerok Natan očital njegov veliki greh (glej Drugo Samuelovo knjigo 12,1–15), bo David takoj spoznal, da je bil slab pastir, da je moža oropal edine ovce, ki jo je ljubil, da ni bil več ponižen služabnik, ampak bolan od oblasti, divji lovec, ki ubija in pleni.
Druga značilna poteza, ki je navzoča v Davidovi poklicanosti, je njegov pesniški duh. Iz te male opazke sklepamo, da David ni bil nek prostaški človek, kakor se pogosto lahko zgodi posameznikom, ki so prisiljeni dolgo živeti v družbeni osami. Nasprotno, je rahločutna oseba, ki ljubi glasbo in petje. Citre ga bodo vedno spremljale, včasih bo k Bogu dvignil slavilno pesem: »Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom …« (Druga Samuelova knjiga 6,16) Spet drugič bo izrazil tožbo ali pa izpovedal svoj greh: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!« (Psalm 51,3)
Kako vse lahko vidimo Davida? Svetnik in grešnik, preganjanec in preganjalec, žrtev in celo krvnik. Gre za nasprotje. A David je bil vse to skupaj. Tudi mi v svojem življenju pogosto zaznavamo nasprotujoče si poteze. V življenju vsi ljudje pogosto grešimo zaradi nedoslednosti. Obstaja samo ena rdeča nit v Davidovem življenju, ki daje enotnost vsemu, kar se zgodi: njegova molitev. To je glas, ki nikoli ne ugasne. David svetnik – moli, David grešnik – moli, David žrtev – moli, tudi David krvnik – moli. To je rdeča nit njegovega življenja. Človek molitve. To je glas, ki nikoli ne utihne: naj prevzame tone velikega veselja ali pa zven tožbe, vedno je ista molitev, samo melodija se spremeni. In na ta način nas David uči v celoti vstopiti v dialog z Bogom: tako veselje kot krivda, tako ljubezen kot trpljenje, tako prijateljstvo kakor bolezen. Vse lahko postane beseda, namenjena Bogu, ki nas vedno posluša.
Kaj pa naši odnosi? Kako naši odnosi kažejo na naš odnos z Bogom? Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo – Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš »jaz«, ali Boga, ki lahko postane središče. Današnji psalm je zato čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: »Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam.« On je središče mojega življenja, ne jaz.
Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja, to pomeni, da se mora to preprosto poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že Druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto. On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.
Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu, potem ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi ga preizkusili in ne da bi se ob njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.
Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Kakor bi jim rekel: »Stopi iz sebe in se obrni k drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja.« To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, zmago, navideznim in dokazovanji lastnega »prav«, je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe, tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.
Odpoved lastnemu »jazu« je torej nekaj povsem drugega kot prepoved ljubezni do sebe. To mešamo mi in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi, in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo »sebi«, tistemu »jazu«, ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje, in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.
Z.M.