Views: 98
Poslušnost
»Samuel je rekel Savlu: ›Nehaj! Povedal ti bom, kaj mi je nocoj GOSPOD govoril.‹ Rekel mu je: ›Govori!‹ Samuel je rekel: ›Ali nisi, čeprav si majhen v svojih očeh, postal poglavar Izraelovih rodov? GOSPOD te je mazilil za kralja nad Izraelom. GOSPOD te je poslal na pot in rekel: »Pojdi in z zakletvijo pokončaj grešnike Amalečane ter se bojuj z njimi, dokler jih ne pokončaš!« Zakaj torej nisi poslušal GOSPODOVEGA glasu, ampak si se lotil plena in storil húdo v GOSPODOVIH očeh?‹ Savel je rekel Samuelu: ›Saj sem poslušal GOSPODOV glas in šel na pot, kamor me je GOSPOD poslal. Pripeljal sem amalečanskega kralja Agága, Amáleka pa sem pokončal z zakletvijo. Ljudstvo pa je vzelo od plena drobnice in goveda, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovalo GOSPODU, tvojemu Bogu, v Gilgálu.‹ Samuel pa je rekel: ›So žgalne in klavne daritve GOSPODU všeč bolj kakor poslušnost GOSPODOVEMU glasu? Glej, poslušnost je boljša od klavne daritve, pokorščina boljša od maščobe ovnov. Zakaj upor je kakor greh vraževanja, samovolja kakor zlo malikovanja. Ker si zavrgel GOSPODOVO besedo, te je zavrgel kot kralja.‹« (Prva Samuelova knjiga 15,16–23)
V prebranem odlomku Bog po Samuelovem preroštvu zavrne Savla kot kralja. Odlomek naslavlja vprašanje poslušnosti oziroma pokornosti Božji besedi, ki se v vsaki situaciji vedno izkaže kot določena novost.
Savlov greh je bilo njegovo pomanjkanje poslušnosti Božji besedi. Mislil je, da je njegova interpretacija pravilnejša. In bistvo Savlovega greha pomeni neposlušnost oziroma nepokorščino Božji besedi. Gospod mu je rekel, naj ničesar ne vzame ljudstvu, ki ga je osvojil, a to se ni zgodilo, ni ravnal tako, kot mu je bilo zapovedano. Ko na prizorišče pride Samuel in ga graja, tako da mu sporoča Gospodovo voljo, Savel pojasni: »Ampak bilo je govedo, bilo je veliko dobrih živali in te sem daroval Gospodu.« On sam ni ničesar dal v svoj žep, drugi so. S takšno razlago Božje besede, kot se je Savlu zdelo prav, je dovolil, da so si drugi dali v žepe del plena. Koraki pokvarjenosti se pričnejo z majhno nepokorščino, s pomanjkanjem poslušnosti, in potem gre ta le dalje, dalje, dalje.
Potem ko so pokončali Amalečane, ljudstvo vzame »od plena drobnice in govedi, kar je bilo najboljšega za zakletev, da bi darovali Gospodu.« Samuel pa spomni, kako je Gospodu bolj kot »žgalne in klavne daritve« všeč pokorščina Božjemu glasu, s čimer pojasni hierarhijo vrednot. Pomembneje je imeti poslušno in pokorno srce kakor pa opravljati daritve in poste. Tudi evangelizacija in darovanje našega časa za Boga na različne načine ni pomembnejše od poslušnosti oziroma podrejenosti Božji besedi. Greh pomanjkanja poslušnosti je ravno v tistem »imeti raje« to, kar mislim jaz, in ne tistega, kar zapoveduje Gospod in česar morda ne razumem. Ko se upremo Gospodovi volji, nismo poslušni; je kakor da bi šlo za greh vedeževanja, kakor da bi šli k vedeževalcu in si za vsak slučaj pustili brati z dlani, čeprav pravimo, da verujemo v Boga. Ne biti pokoren Gospodu, pomanjkanje poslušnosti je kakor vedeževalstvo.
Če trmoglavimo pred Gospodovo voljo, nas Gospod vidi kot malikovalce, kajti raje imaš to, kar misliš ti, tega malika kakor pa Gospodovo voljo. In Savla je ta nepokorščina stala kraljestva: »Ker si zavrgel Gospodovo besedo, je tudi on tebe zavrgel kot kralja.« To nam mora dati malo misliti o naši poslušnosti. Velikokrat imamo raje svoje interpretacije evangelija ali Gospodove besede kot pa evangelij in Gospodovo besedo. Na primer, ko zapademo v različne oblike moraliziranja, gremo lahko celo tako daleč, da pademo pod vpliv sodobnega pogleda na moralo in etiko, ki nas oddaljuje od pravilnega pogleda na spreobrnjenje. Tako lahko denimo z napačnim stališčem razvrednotimo moč poti učlovečenja Kristusa oziroma poti odrešenjskega spoznanja, na kateri človek odkrije, da je moralna sprememba v njegovem življenju sad spreobrnjenja, ne pa njegov pogoj. Spreobrnjenje posameznika je Božja milost in si je človek ne more prislužiti z moralnim življenjem. To najbolje potrjuje spreobrnjenje nekega drugega Savla, farizeja Savla, poznejšega apostola Pavla. Rojstvo Božjega Sina je namreč v temelju spremenilo usodo človeškega rodu in jo najtesneje povezalo z življenjem, smrtjo in vstajenjem učlovečenega Boga. In ta Kristus izbere prav Savla, da mu bo »orodje, da ponese njegovo ime med pogane.« (Apostolska dela 9,15) Farizej Savel torej pride do spreobrnjenja s pomočjo Božjega posredovanja in ne po poti moralne preobrazbe.
Pomembno je torej, da v vsem svoj način razmišljanja podrejamo Božji volji. In Gospodova volja je jasna, pokaže jo z zapovedmi v Svetem pismu, pokaže nam jo s Svetim Duhom v našem srcu. A ko sem trmoglav in Gospodovo besedo spremenim v ideologijo, sem malikovalec, nisem poslušen. Poslušnost! Pokorščina!
Skozi odlomek iz Evangelija po Marku si poglejmo, kako zakoreninjen in močan je lahko duh samopravičnosti.
»Janezovi učenci in farizeji so se postili. K Jezusu so prišli neki ljudje in mu rekli: ›Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa se ne postijo?‹ Jezus jim je rekel: ›Ali se morejo svatje postiti, ko je ženin med njimi? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat, tisti dan, se bodo postili. Nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko, sicer nov našiv stari obleki kaj odtrga in nastane hujša raztrganina. In nihče ne vliva novega vina v stare mehove, sicer vino razžene mehove in je z mehovi vred uničeno, ampak dajejo novo vino v nove mehove.‹« (Evangelij po Marku 2,18–22)
V prebranem odlomku iz Evangelija po Marku so učence kritizirali, ker se niso postili, Gospod pa je pojasnil, da nihče ne prišije krpe iz novega blaga na staro obleko, saj tako lahko še poveča luknjo. In tudi nihče ne daje novega vina v stare mehove, sicer bi vino mehove razgnalo in bi bilo vse izgubljeno, torej novo vino v nove mehove. Iz prebranega prepoznamo sporočilo o novosti Gospodove besede, kajti Gospodova beseda je vedno novost, vedno nas vodi naprej, vedno zmaga, je najboljše od vsega. Ljudje, ki so prišli k Jezusu, tega niso doumeli, ampak so o postu sklepali zgolj na podlagi tega, kar so videli s svojimi naravnimi očmi. Samopravičnost vsega tega ne more doseči, ker gre v samem bistvu pri samopravičnosti za malikovanje. In Božja beseda premaga malikovalstvo, premaga nadutost, premaga to držo pretirane zaverovanosti vase, ki ni nastala zaradi podrejenosti Gospodovi besedi, ampak zaradi ideologije jo izgradimo okoli Božje besede ali bolje lastnega razumevanja Božje besede. Glede tega imamo zelo lep Jezusov stavek, ki nam razloži vse to in ki prihaja od Boga, iz Stare zaveze: »Usmiljenja hočem in ne žrtve.«
»Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Evangelij po Mateju 9,13)
Biti dober kristjan torej pomeni biti poslušen Gospodovi besedi, jo poslušati in biti odprt za to, kar Gospod pravi o pravičnosti, o ljubezni, o odpuščanju, o usmiljenju ter biti hkrati v življenju dosleden. To pomeni, da živimo tako, kot smo spoznali Kristusa ob našem spreobrnjenju: »Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite.« (Pismo Kološanom 2,6) Če smo doživeli spreobrnjenje tako, da smo resnično doumeli skrivnost Kristusa, potem tudi živimo tako še naprej, »da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa.« (Pismo Kološanom 2,2)
S tem ko je apostol Pavel, prej farizej Savel, evangelij prenesel poganom in tudi živel v skladu s svojo spreobrnitvijo, je bil kos temu izzivu, medtem ko je njegov soimenjak kralj Savel podlegel malikovanju lastnih zamisli o tem, kaj naj bi pomenilo biti poslušen Božji besedi.
Iz Božje besede ne smemo delati ideologije in je uporabljati, da bi lahko dosegali naše lastne zamisli ter delovali za lasten interes. Res je, da nas podrejenost Gospodovi besedi lahko včasih postavi tudi v nevarnost, ampak hudič dela isto, toda s prevaro. Biti kristjani torej pomeni biti svobodni. Ta svoboda temelji na zaupanju v Boga in ne na zanašanju na lastno moč ali lastne zamisli. »Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.« (Drugo pismo Korinčanom 3,17)
»Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.« (Pismo Hebrejcem 4,12) Ja, Božja beseda je živa in učinkovita, razločuje čustva in misli srca. A da bi jo lahko zares sprejeli, moramo imeti držo poslušnosti. Božja beseda je živa in zato prihaja in nam govori to, kar hoče povedati, in ne tega, kar jaz pričakujem ali upam, da mi pove. Je svobodna beseda.
Prav tako je presenečenje, kajti naš Bog je Bog presenečenj. Je novost. Evangelij je novost. Razodetje je novost. Naš Bog je Bog, ki vedno dela nove stvari in od nas zahteva poslušnost tej novosti. V evangeliju je Jezus glede tega zelo jasen in govori o novem vinu v novih mehovih. Vino prinaša Bog, a mora biti sprejeto z odprtostjo za novost. Temu se pravi poslušnost. Lahko se vprašamo: Sem poslušen Božji besedi ali pa vedno delam tisto, kar jaz mislim, da je Božja beseda? Ali pa morda pustim, da Božja beseda steče skozi destilacijsko napravo lastnih prepričanj in na koncu pride ven neko drugo sporočilo v primerjavi s tistim, kar Bog želi, da storimo? Če delam tako, končam kot košček neobdelanega blaga na stari obleki in luknja se še poveča. Prilagoditi se Božji besedi, da bi jo lahko sprejeli, pomeni tudi vzgajati držo doslednosti. Vedno si moramo prizadevati, da se lahko prilagodimo, da se uskladimo z novostjo Božje besede, da smo odprti za novost, za tisto, kar nam sporoča tisti trenutek, ko jo beremo in se nam osebno razodeva.
Molitev:
Hvala ti, dobri Aba, Očka, da te poznamo in se lahko zbiramo v Jezusovem imenu. Prosimo te, poživi nam vero, da bo postala naše globoko prepričanje in resnična moč, ki izhaja iz osebnega srečanja z Jezusom Kristusom. Daj nam, dobri Oče, da bomo živeli v poslušnosti Svetemu Duhu. Prosim te, naj zvesto hodimo za tvojo besedo, Kristusom, navdušeno in vztrajno odgovarjamo na Božjo besedo in hvaležno uživamo kruh življenja. Dobri Oče, prosim te, podpiraj z močjo Duha naše prizadevanje za oznanjanje tvoje besede in nas vodi, da bomo z besedo in s svojim življenjem našim sodobnikom oznanjali Kristusa. Pomagaj nam, da naj se kot Jezusovi učenci odlikujemo po ljubezni do stiskanih, naj bomo solidarni s potrebnimi in velikodušni v delih usmiljenja, naj ne molčimo pred zlom in ne podležemo mikom prevladujoče miselnosti, naj ne zapademo v malikovanje lastnih zamisli. Pomagaj nam v luči vere odkrivati tvoja čudovita dela; naj bomo pozorni na znamenja časov in postanemo znamenje prisotnosti Vstalega v svetu, da bomo z novim navdušenjem služili resnici, pravici in miru. To te prosimo po Kristusu Jezusu, našem Gospodu. Amen. Božji blagoslov.
Z.M.